Komentar Ustave Republike Slovenije
36OdlUS VIII, 43, U-I-336/96, Ur. l. 22/99, tč. 5, 6 in 7: “Načelo splošnosti volilne pravice ne prepoveduje zakonodajalcu, da bi postavil določene pogoje za kandidature. Zakonodajalec ima pravico, da z določitvijo potrebne podpore za ka [...]
38OdlUS VII, 26, U-I-283/94, Ur. l. 20/98, tč. 35 in 36: “Posebna volilna pravica pripadnikov narodnih skupnosti je izraz ustavno zajamčene zaščite teh skupnosti oziroma njihovih pripadnikov. Čeprav gre za odstop od načela enakosti voli [...]
26V zadevi Gitonas in drugi v. Grčija (1. 7. 1997, Reports 1997-IV, §§ 39, 40, 41 in 44) je ESČP poudarilo, da imajo države v okviru svojega ustavnega reda široko svobodo pri določanju pravil, ki urejajo status poslancev, vključ [...]
27Razlogi za neizvoljivost služijo dvojnemu namenu, ki je bistven za dobro delovanje in ohranjanje demokratičnih režimov: zagotavljajo, da kandidati različnih političnih prepričanj dosežejo enak vpliv (kajti nosilci javnih funkcij imajo lahko nep [...]
15Kot človekova pravica sta po tej določbi nedvomno varovani aktivna in pasivna volilna pravica v predstavniški organ države – to je po Ustavi DZ. Varstvo se razteza tudi na volitve v tiste državne organe, za katere Ustava zapoveduje splošne vol [...]
Volilna pravica je splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.
Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.
Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.
Zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca, ter nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi.
Državni zbor potrdi poslanske mandate. Proti odločitvi državnega zbora je v skladu z zakonom mogoča pritožba na ustavno sodišče.