Jadranka Sovdat, 2002

30OdlUS VI, 171, U-I-165/97, Ur. l. 7/98, tč. 13: “Trajanje in obstoj mandata župana kot zakonitega organa lokalne samouprave sta bistveni, z zakonom opredeljeni sestavini uresničevanja in zato smisla tako pasivne volilne pravice – v tem primeru župana […], kot aktivne volilne pravice – v tem primeru občanov te občine kot volivcev (43. člen) […].” (Glej tudi odklonilno LM sodnika Krivica.)

31OdlUS VII, 241, Up-305/98 z dne 19. 11. 1998, tč. 5 in 8: “Ker volitve predstavljajo proces, ki se mora odvijati in končati v določenem kontinuiranem obdobju, so vsa opravila, ki jih je treba opraviti v tem postopku, omejena z zakonskimi roki, ki so zelo kratki. Vsi organi, ki so pooblaščeni za odločanje v tem postopku, morajo upoštevati to posebno naravo volilne pravice, hkrati pa jo morajo upoštevati tudi vsi udeleženci tega postopka. […] Izhajajoč iz te specifične narave volilne pravice […] so na eni strani določene obveznosti volilne komisije, na drugi strani pa obveznosti predlagatelja liste kandidatov. Ta mora izkazati, da je lista kandidatov vložena v skladu z zakonskimi pogoji. […] Politična stranka, ki hoče sodelovati na volitvah, mora svojo organiziranost in delovanje prilagoditi tem zahtevam in poskrbeti za to, da bo lahko izkazala obstoj zakonskih pogojev ob vložitvi kandidatne liste. Naloga volilne komisije je, da kandidatne liste, ki ne bi bile oblikovane v skladu s temi zakonsko določenimi pravili, izloči.”

32OdlUS V, 12, U-I-106/95, Ur. l. 14/96, tč. 8: “Z določbo 7. člena Zakona o volitvah v Državni zbor – ZVDZ, da ima pravico voliti in biti voljen za poslanca državljan, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti in mu ni bila odvzeta poslovna sposobnost, je zakonodajalec v celoti upošteval načelo splošnosti volilne pravice.”

33OdlUS VI, 122, U-I-353/96, Ur. l. 67/97, tč. 6: “Če zakonske določbe preprečujejo določenemu številu državljanov, ki so dopolnili 18 let, da – kljub temu, da so ravnali s potrebno skrbnostjo – ne morejo dejansko izvrševati volilne pravice, ki jim jo sicer zakon daje, je s tem kršena njihova volilna pravica prav tako, kot če bi jim je zakon sploh ne priznaval. Ta zahteva se nanaša tudi na državljane, ki so na dan glasovanja v tujini, ker tam stalno ali začasno prebivajo. Zakonska ureditev mora omogočiti tudi tem volilnim upravičencem uresničevanje volilne pravice. Zakonodajalec mora pri tem upoštevati ustavne roke glede izvolitve DZ […] in Predsednika republike […]; v primeru, da razlogi izvedbene narave ne omogočajo zakonske ureditve, ki bi hkrati omogočila uresničevanje volilne pravice prav vsem volilnim upravičencem in spoštovanje ustavnih rokov, je treba po načelu sorazmernosti tehtati težo posega v volilno pravico (zlasti znatnost števila volilnih upravičencev, ki jim je onemogočeno uresničevanje volilne pravice) in težo posega v ustavne vrednote, ki jih zasledujejo ustavne določbe o rokih v zvezi z volitvami. To pomeni, da je lahko zakonska ureditev, ki določenemu številu volilnih upravičencev zaradi objektivnih razlogov ne omogoči uresničevanja volilne pravice, kljub posegu v volilno pravico skladna z Ustavo, če prestane opisani test sorazmernosti.”

34OdlUS IX, 144, U-I-48/98, Ur. l. 64/2000, tč. 19 in 20: “[…] zakonska zahteva, da volivci v tujini pred volitvami poskrbijo za to, da se vpišejo v posebni volilni imenik, ne onemogoča niti ne otežuje uresničevanja volilne pravice. Izpodbijana ureditev zahteva določeno mero skrbnosti in aktivno ravnanje volivca, vendar je ta zahteva minimalna, tako da ni mogoče trditi, da je z njo oteženo ali celo onemogočeno uresničevanje volilne pravice. Dovolj je, da volivec pošlje Republiški volilni komisiji – RVK zahtevo za vpis v volilni imenik.

35Pač pa izpodbijana ureditev krši načelo enakosti pred zakonom, saj pri uresničevanju volilne pravice postavlja volivce s stalnim prebivališčem v tujini v neenak položaj v primerjavi z volivci s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Za takšno razlikovanje ni videti utemeljenega razloga. […] dejstvo, da nekdo živi v tujini, ni ovira za to, da bi se njegova volilna pravica evidentirala v stalni evidenci in da bi se ta evidenca na podlagi prijav ažurirala.”

36OdlUS VIII, 43, U-I-336/96, Ur. l. 22/99, tč. 5, 6 in 7: “Načelo splošnosti volilne pravice ne prepoveduje zakonodajalcu, da bi postavil določene pogoje za kandidature. Zakonodajalec ima pravico, da z določitvijo potrebne podpore za kandidaturo na volitvah v DZ zagotovi, da se volilne tekme lahko udeležijo le kandidati in liste, za katere se izkaže, da imajo vsaj minimalno realno možnost za pridobitev mandata, prepreči pa se udeležba kandidatom in listam, za katere se že v kandidacijskem postopku izkaže, da uživajo tako majhno podporo v volilnem telesu, da ne obstaja niti minimalna možnost, da bi pridobile mandat. […] Zagotavlja se preglednost volitev in preprečuje, da bi bilo v volilni kampanji zaradi tehničnih in časovnih omejitev onemogočeno predstavljanje in soočanje političnih programov in kandidatov. S preprečevanjem brezupnih kandidatur se preprečuje tudi izguba oziroma cepitev volilnih glasov […]

37Zakonska ureditev potrebne podpore za kandidiranje na volitvah bi lahko pomenila omejitev volilne pravice (kršitev načela njene splošnosti), če bi bila prekomerna – če bi torej omejitve presegle obseg, ki je nujno potreben za doseganje navedenih ciljev. Omejitev bi bila podana, če bi obstajala verjetnost, da za kandidaturo zahtevana podpora onemogoča nastop na volitvah kandidatom ali listam kandidatov, ki bi imeli na volitvah vsaj minimalno realno možnost pridobiti mandat – npr. če bi bilo kot pogoj postavljeno previsoko število podpisov volivcev ali če bi bila predpisana obvezna podpora katere izmed parlamentarnih strank.”

38OdlUS VII, 26, U-I-283/94, Ur. l. 20/98, tč. 35 in 36: “Posebna volilna pravica pripadnikov narodnih skupnosti je izraz ustavno zajamčene zaščite teh skupnosti oziroma njihovih pripadnikov. Čeprav gre za odstop od načela enakosti volilne pravice, takšna “pozitivna diskriminacija” ni ustavno nedopustna, temveč ravno nasprotno – Ustava postavlja zakonodajalcu zahtevo, da izvede takšne ukrepe v zakonodaji. […] Če bi zakon pripadnikom narodnih skupnosti dal en sam glas in jim omogočil izbiro med uresničevanjem splošne in posebne volilne pravice […] bi bila tem osebam odvzeta ena izmed obeh ustavnih pravic. Glede na to, da Ustava ne omejuje splošne volilne pravice pripadnikov narodnih skupnosti, hkrati pa jim daje pravico izvoliti poslanca narodne skupnosti, bi uzakonitev pravice do samo enega glasovanja z možnostjo izbire (opcije) povzročila, da bi bili pripadniki narodnih skupnosti prisiljeni izbirati med dvema ustavnima pravicama: splošno volilno pravico in pravico do neposredne zastopanosti. […] Takšna ureditev bi bila v neskladju z Ustavo […].”

39OdlUS I, 75, U-I-128/92, Ur. l . 53/92: “Z različno velikostjo volilnih okrajev (celo v razmerju 1:2 oziroma v državnem merilu 1:3) […] enakost volilne pravice ni prizadeta, ker se volilni rezultati kandidatnih list izračunavajo po volilnih enotah, med katerimi so razlike v velikosti minimalne, in ne po volilnih okrajih.”

40OdlUS V, 125, U-I-265/96, Ur. l. 43/96, tč. 11, 12, 14 in 15: “[…] Za dosego enakosti volilne pravice je potrebno pri oblikovanju volilnih enot upoštevati načelo, da se na približno enako število prebivalcev oziroma volilnih upravičencev voli po en poslanec (oziroma enako število poslancev). […] Bistveno odstopanje od enakosti volilnih okrajev po številu volilnih upravičencev pomeni kršitev načela enakosti volilne pravice […]. Kršitev […] je dopustna pod določenimi pogoji – če je utemeljena z varstvom pravic drugih pravnih subjektov ali z varstvom drugih ustavnih vrednot. V obravnavanem primeru takšen razlog ne obstaja. Tudi če bi bilo olajševanje uresničevanja volilne pravice slovenskih državljanov po svetu ustavno dopusten cilj, je predlagana ureditev povsem neprimerno sredstvo za dosego tega cilja.”

41OdlUS IX, 188, U-I-323/98, Ur. l. 66/2000, tč. 7: “Člani občinskih svetov se volijo na podlagi splošne in enake volilne pravice na svobodnih in neposrednih volitvah s tajnim glasovanjem (2. člen Zakona o lokalnih volitvah – ZLV, Ur. l. 72/93, 7/94, 33/94 in 70/95). Tako ZLV posebej poudarja ustavno načelo, da je volilna pravica splošna in enaka (43. člen) tudi za lokalne volitve. Enakost volilne pravice pomeni enakost glasu vsakega volivca. […] V občini, v kateri se občinski svet voli po proporcionalnem volilnem sistemu in je občina kot celota ena volilna enota, je enakost volilne pravice zagotovljena v kar največji meri. Glas vsakega volivca ima enako težo, kajti vsi volijo isto število članov sveta, vsi volijo vse člane občinskega sveta. Enakost volilne pravice pa ne zagotavlja enakomerne zastopanosti posameznih območij občine (posameznih naselij ali krajevnih skupnosti), temveč le enakovredno obravnavo glasu vsakega volivca […].”

42OdlUS V, 98, U-I-44/96, Ur. l. 36/96, tč. 4 in 6: “Enakost volilne pravice pomeni, da ima vsak volivec enako število glasov in da imajo glasovi vseh volivcev enako vrednost. V proporcionalnem volilnem sistemu je to zagotovljeno s tem, da se poslanski mandati delijo sorazmerno s številom glasov za posamezne kandidatne liste, kar pomeni, da ima vsak glas enako težo (za izvolitev vsakega poslanca je potrebno približno enako število glasov in pri tem se upošteva vsak veljaven glas). Vsak odstop od načela sorazmernosti v tem volilnem sistemu pomeni poseg v enakost volilne pravice. Takšen poseg predstavlja tudi volilni prag, ki povzroči, da se glasovi določenega števila volivcev pri ugotavljanju volilnega izida sploh ne upoštevajo. […]

43Volilni prag preprečuje pridobitev mandatov na podlagi ostankov glasov iz volilnih enot strankam, ki imajo na državni ravni majhno podporo volivcev. S tem se preprečuje pretirana politična drobitev DZ, ki bi lahko onemogočila učinkovito izvrševanje njegovih ustavnih nalog, vključno z oblikovanjem stabilne vlade, s tem pa tudi normalno delovanje političnega sistema.”

44OdlUS VII, 39, U-I-334/94 z dne 5. 3. 1998, tč. 5 in 6: “Pravne ureditve poznajo več oblik proporcionalnega volilnega sistema, za vse pa so značilna manjša ali večja odstopanja od popolne sorazmernosti med številom glasov za listo kandidatov in številom mandatov, dodeljenih tej listi. Popolna odslikava dejanske porazdelitve glasov med liste kandidatov v voljenem predstavništvu je praktično neizvedljiva. Vsaka razdelitev ostankov že pomeni odstop od popolne sorazmernosti, do tega, da bi bili glasovi volivcev deljivi s številom mandatov brez ostankov, pa pride zelo redko, če sploh kdaj. […] Kljub temu je za d’Hondtov sistem značilna visoka stopnja sorazmernosti, primerljiva tisti, do katere vodijo druge računske metode, ki jih še poznajo tuje pravne ureditve. Do popolnoma proporcionalne razdelitve glasov ne bi prišlo niti v primeru, ko bi se ostanki glasov razdelili po zaporedju največjega števila ostankov, kot to predlaga pobudnik (ne glede na to, katero volilno število bi zakonodajalec izbral za prvo razdelitev mandatov). Načeloma ni nobeden izmed omenjenih dveh načinov delitve glasov edinole pravi z vidika enake volilne pravice, zagotovljene v prvem odstavku 43. člena. Odločitev za enega izmed njiju je stvar zakonodajalčeve odločitve.”

45OdlUS IX, 53, U-I-354/96, Ur. l. 31/2000, tč. 9, 10, 11 in 12: “Dosledna uporaba stališča iz odločbe OdlUS V, 98, U-I-44/96, Ur. l. 36/96 bi pomenila, da je z načelom enakosti volilne pravice skladen le takšen volilni sistem, ki zagotavlja popolno (kolikor je matematično sploh mogoča) sorazmernost med deležem glasov in deležem mandatov. Ob doslednem spoštovanju tega stališča bi bile dopustne le takšne izjeme od popolne sorazmernosti, ki bi varovale neko drugo ustavno vrednoto, bile za njeno doseganje nujno potrebne in s koristjo, ki bi jo prinesle, sorazmerne (kot npr. volilni prag). Vsako drugo odstopanje načina delitve mandatov od sorazmernosti med deležem glasov in deležem mandatov pa bi bilo protiustavno. Stališče, ki enači načelo enakosti volilne pravice in načelo sorazmerne delitve mandatov, torej omejuje zakonodajalčevo lastno presojo pri izbiri volilnega sistema, skladnega z načelom enakosti volilne pravice, na proporcionalni sistem z zagotovljeno največjo možno sorazmernostjo med deležem glasov in deležem pridobljenih mandatov.

46Takšna razlaga načela enakosti volilne pravice je preozka; […] pomeni prestrogo presojo tega ustavnega načela. Ustava zakonodajalcu ne omejuje lastne politične presoje v tolikšni meri. Načelo enakosti volilne pravice, zapisano v 43. členu, zahteva, da imajo vsi volivci enako število glasov in da imajo vsi glasovi enako vnaprejšnjo možnost, da se upoštevajo pri ugotavljanju volilnega izida (razdelitvi mandatov). Ni pa potrebno, da bi imeli glasovi vseh volivcev tudi enak dejanski učinek na volilni izid oziroma da bi volilni sistem zagotavljal popolno sorazmernost med deležem glasov in deležem pridobljenih mandatov. Prav tako načelo enakosti volilne pravice ne zahteva, da bi vse politične stranke potrebovale za en mandat enako število glasov; dovolj je, da imajo politične stranke (natančneje: kandidati oziroma liste kandidatov) enake vnaprejšnje možnosti za pridobitev mandata oziroma mandatov.

47Načelo enakosti volilne pravice torej zahteva, da vsak volivec prinese na volišče enako število glasov z enako vrednostjo, četudi se nato pri delitvi mandatov zgodi, da se glasovi nekaterih volivcev ne upoštevajo oziroma da imajo manjšo težo za volilni izid. Če imajo vsi volivci enako število glasov in če imajo njihovi glasovi enako vnaprejšnjo možnost vplivati na izid volitev (delitev mandatov), so ob glasovanju enakopravni; vsakomur pa se lahko z enako stopnjo verjetnosti zgodi, da je njegov glas pri delitvi mandatov bolj ali manj upoštevan. Pravila delitve mandatov so enaka za vse volivce in noben izmed njih ni diskriminiran. […] Iz povedanega izhaja, da se skladnost volilnega sistema z ustavnim načelom enakosti volilne pravice presoja glede na enakopravnost volivcev ob glasovanju in ne ob delitvi predstavniških mandatov.”

48OdlUS VI, 137, U-I-220/97, Ur. l. 70/97, tč. 6, 7, 8, 9 in 10: “Z določitvijo potrebne podpore za kandidaturo za politične funkcionarje (npr. poslance DZ ali Predsednika republike) zakonodajalec zagotovi, da se volilne tekme lahko udeležijo le osebe, za katere se izkaže, da imajo vsaj minimalno realno možnost biti izvoljene, prepreči pa udeležba osebam, za katere se že v kandidacijskem postopku izkaže, da uživajo tako majhno podporo v volilnem telesu, da ne obstaja niti minimalna možnost, da bi pridobile mandat. S tem se preprečujejo težave, ki bi nastale pri izvedbi volitev ob prekomernem številu kandidatov. Zagotavlja se preglednost volitev in preprečuje, da bi bilo v volilni kampanji zaradi tehničnih in časovnih omejitev onemogočeno predstavljanje in soočanje političnih programov in kandidatov. […]

49Zakonska ureditev potrebne podpore za kandidiranje na volitvah bi lahko pomenila omejitev volilne pravice (kršitev načela njene splošnosti), če bi bila prekomerna – če bi torej omejitve presegle obseg, ki je nujno potreben za doseganje navedenih ciljev. Omejitev bi bila podana, če bi obstajala verjetnost, da za kandidaturo zahtevana podpora onemogoča nastop na volitvah kandidatom ali listam kandidatov, ki bi imeli na volitvah vsaj minimalno realno možnost pridobiti mandat – npr. če bi bilo kot pogoj postavljeno previsoko število podpisov volivcev ali če bi bila predpisana obvezna podpora katere izmed parlamentarnih strank. V slednjem primeru bi bila ogrožena kompetitivnost (pravno enake konkurenčne možnosti kandidatov vseh političnih strank in nestrankarskih kandidatov), ki je eden izmed pogojev demokratičnih volitev.

50Glede na to, da je meja, pri kateri je v zvezi z zakonsko zahtevano podporo za kandidaturo mogoče govoriti o omejevanju volilne pravice, odvisna od realne možnosti osebe, ki želi kandidirati na volitvah, je za določitev te meje bistvena tudi analiza volilnega sistema; […] kjer je za izvolitev potrebna absolutna večina glasov, je prag, do katerega v zvezi z zahtevano podporo ni mogoče govoriti o omejitvah volilne pravice, višji.

51Načelo enakosti volilne pravice ni kršeno, če so v zakonu predvidene alternativne možnosti pridobivanja podpore za kandidaturo na volitvah – npr. tako, da je za kandidaturo potrebna podpora določenega števila volivcev, poslancev DZ ali politične stranke oziroma kombinacija teh možnosti. […]

52Različna teža podpisov, ki jih dajo v podporo kandidaturi poslanci in volivci, tudi ne predstavlja nedopustne diskriminacije med temi osebami. Načelo enakosti volilne pravice ne zajema zahteve po enaki teži podpisov v podporo kandidaturi. Enakost volilne pravice se nanaša na glasovanje oziroma na število in vrednost glasov.”

53OdlUS VIII, 56, U-I-367/96, Ur. l. 24/99, tč. 4, 5 in 6: “Načelo enakosti pasivne volilne pravice prepoveduje državi diskriminirati ali privilegirati določene kandidate, politične stranke ali druge politične skupine v konkurenčnem boju za glasove volivcev. Političnim strankam morajo biti pravno zagotovljene enake konkurenčne možnosti glede določanja kandidatov, glede volilne kampanje, glede državnega financiranja in glede povračil stroškov volilne kampanje. Bistvo načela enakih možnosti je v tem, da država (prav tako pa tudi lokalne skupnosti) nevtralno deluje na tekmovanje med političnimi strankami za pridobivanje oziroma ohranjanje politične oblasti na volitvah.

54Razlikovanje med političnimi strankami glede državnega financiranja pomeni poseg v načelo enakih konkurenčnih možnosti političnih strank in s tem v načelo enakosti pasivne volilne pravice. To razlikovanje je poseg v ustavno zagotovljeno enakost volilne pravice. Takšen poseg je ustavno dopusten samo v primeru, da varuje neko drugo ustavno vrednoto, da je za dosego tega cilja nujen (neizogiben) in da je teža posega sorazmerna s škodo, ki bi nastala tej ustavni vrednoti, če posega ne bi bilo.

55Za razlikovanje med političnimi strankami, katerih kandidatke oziroma kandidati so bili izvoljeni v DZ (parlamentarne stranke), in drugimi (izvenparlamentarnimi) političnimi strankami, ki ga ustvarja izpodbijana ureditev, ni videti ustavnopravno utemeljenega razloga. Diskriminacije ni mogoče utemeljiti z razlogi preprečevanja pretirane drobitve oziroma zagotavljanja normalnega funkcioniranja zakonodajnega telesa; za dosego tega cilja izpodbijana rešitev ni nujno potrebna, ker se isti cilj lahko doseže z volilnim pragom. Prav tako izpodbijane ureditve ni mogoče utemeljiti z zagotavljanjem resnosti kandidiranja na volitvah in izločanjem kandidatur, ki nimajo možnosti za uspeh, oziroma s preprečevanjem kandidiranja zgolj zaradi pridobivanja sredstev iz proračuna; za dosego tega cilja je izločitev vseh izvenparlamentarnih strank iz državnega financiranja pretiran ukrep.”

56OdlUS V, 23, U-I-311/94 z dne 16. 2. 1996, tč. 4: “Nedvomno je ena od sestavin pasivne volilne pravice tudi možnost predstaviti kandidate in njihove programe v javnih glasilih. Izpodbijana določba 5. člena Zakona o volilni kampanji pa ni ovira za zagotovitev enakopravnosti kandidatov ter političnih strank in drugih predlagateljev kandidatov pri predstavitvi kandidatov in njihovih programov. Navedene določbe namreč ni mogoče razumeti tako, da namenja strankarskim kandidatom in še posebej kandidatom parlamentarnih strank več časa ali ugodnejši čas, pač pa le dopušča posebne, od drugih kandidatov ločene termine ali prostor. S to določbo pa ni nič zmanjšana možnost drugih kandidatov predstaviti sebe in svoj program, zato ta določba ni v nasprotju z Ustavo.”

57OdlUS VIII, 44, U-I-372/96, Ur. l. 22/99, tč. 12, 14, 15, 16: “Enakost volilne pravice se nanaša tudi na enake možnosti pri predstavitvi kandidatov oziroma kandidatnih list v okviru volilne kampanje v javnih glasilih, ki jih izdajajo država ali lokalne skupnosti oziroma subjekti, v katerih imata država ali lokalna skupnost kapitalsko ali drugače prevladujoč delež. Zlasti nacionalna RTV organizacija, to je javni zavod Radiotelevizija Slovenija, mora politične stranke v času volilne kampanje obravnavati enako.

58Razlikovanje med političnimi strankami glede na možnosti nastopanja na RTV Slovenija pomeni poseg v načelo enakih konkurenčnih možnosti političnih strank in s tem v načelo enakosti pasivne volilne pravice. To razlikovanje je poseg v ustavno zagotovljeno enakost volilne pravice (43. člen). […]

59Povsem enako obravnavanje vseh političnih strank s strani javnih glasil v volilni kampanji bi lahko negativno vplivalo na preglednost volilne kampanje. […] Nepreglednost volilne kampanje pa bi povzročila slabšo informiranost volivcev in s tem vplivala na uresničevanje volilne pravice. Razlikovanje med političnimi strankami glede na njihovo dejansko politično težo je primeren in tudi nujen ukrep za zagotavljanje preglednosti volilne kampanje. To pomeni, da ni nedopustno, če je RTV Slovenija z zakonom naloženo, da pri razporejanju programskega časa da določeno prednost političnim strankam, ki imajo večji dejanski politični pomen. Pri tehtanju dejanskega političnega pomena pa je pridobitev mandata na preteklih volitvah povsem primerno merilo […].

60Teža posega v enakost konkurenčnih možnosti političnih strank mora biti sorazmerna s koristjo, ki jo ta poseg prinaša. Izpodbijane zakonske določbe ne ustvarjajo prekomernih razlik med političnimi strankami, saj zagotavljajo predstavitev tudi političnim strankam, ki niso zastopane v DZ. Zakon o Radioteleviziji Slovenija – ZRTVS jim zagotavlja tretjino programskega časa. Takšna ureditev ne izključuje iz predvolilne kampanje na RTV Slovenija nobene politične stranke, temveč samo daje ustrezno večji poudarek parlamentarnim strankam.”

61OdlUS X, 92, U-I-32/99, Ur. l. 45/2001, tč. 12: “Določba 3. odst. 12. člena Statuta pomeni, da v primeru prenehanja mandata izvoljenemu članu Sveta ni treba izvesti nadomestnih (novih) volitev, ker nadomesti člana Sveta, ki mu je prenehal mandat, naslednji kandidat (protikandidat), ki mu sledi glede na število dobljenih glasov. Gre za ureditev, ki je v nasprotju s samo naravo večinskega volilnega sistema, na podlagi katerega volivci izbirajo med posameznimi kandidati. […] Ker navedena določba omogoča, da pridobi mandat kandidat, ki ga volivci niso izvolili, je s tem kršena tudi volilna pravica iz 43. člena.”

62OdlUS IX, 200, U-I-204/00 z dne 14. 9. 2000, tč. 6: “V primeru predpisov, ki urejajo sodelovanje državljanov pri izvajanju oblasti, samo zatrjevanje, da posamezne njihove določbe niso v skladu z Ustavo, praviloma ne bo zadoščalo za priznanje pravnega interesa vsakemu državljanu, razen če bo šlo za določbe, ki bi neposredno določale pravni položaj ožjega kroga oseb, ki bi mu pripadal tudi pobudnik. Vendar pa se v primerih, kadar so predmet izpodbijanja predpisi, ki urejajo položaj (vsakega) državljana pri izvajanju oblasti, lahko vprašanje, kdaj gre za neposredno prizadetost pravno varovanih položajev posameznika, pokaže v posebni luči. Zlasti, kadar bi zatrjevane protiustavnosti posameznih določb ali pa kar zakona v celoti pomenile tako globok poseg v pravice iz 3., 43., 44. in 90. člena, da bi bilo prizadeto njihovo bistvo, je treba vsakemu državljanu priznati neposredno prizadetost v njegovem (ustavno)pravno varovanem položaju, ne da bi moral utemeljevati, kako izpodbijana ureditev konkretno in neposredno prizadeva ravno njega.”