Jadranka Sovdat, 2002

22Člen 3 1. Protokola k EKČP se glasi: “Visoke pogodbene stranke se zavezujejo, da bodo izvedle v razumnih časovnih presledkih svobodne in tajne volitve, ki bodo zagotovile svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles.” V zadevi Mathieu-Mohin in Clerfayt v. Belgija (2. 3. 1987, A 113, §§ 47, 50–54 in 57) je ESČP prvič razložilo pomen te določbe. Poudarilo je, da gre za konvencijsko določbo prvobitnega pomena, ki karakterizira učinkovito politično demokracijo. Iz nje izhaja obveznost za državo, da sprejme pozitivne ukrepe, da se izvedejo demokratične volitve. Določba varuje subjektivno pravico do participacije – aktivno in pasivno volilno pravico za legislativne volitve –, uporabna je samo za izvolitev zakonodajne oblasti ali vsaj enega od domov parlamenta, pri čemer pa beseda “zakonodajna oblast” ne pomeni nujno le nacionalnega parlamenta. V vsakem primeru jo je treba razlagati z vidika ustavne strukture posamezne države.

23Sodišče je opozorilo, da pravice niso absolutne. Države lahko v notranjem pravnem redu določijo pogoje, ki s to določbo niso že v načelu prepovedani. Pri tem imajo široko polje proste presoje. Vendar pa z njimi ne smejo poseči v samo bistvo pravice, pogoji morajo zasledovati nek legitimen cilj, uporabljeni ukrep ne sme biti nesorazmeren. Posebej takšni pogoji ne smejo preprečiti svobodnega izražanja volje ljudstva pri izbiri zakonodajalca.

24Sodišče je opozorilo na besedilo travaux préparatoires za EKČP, iz katerega izhaja, da določba ne zavezuje pogodbenic, da vpeljejo prav določen volilni sistem, kot je na primer proporcionalni ali enokrožni ali dvokrožni večinski volilni sistem. Tudi tu imajo pogodbenice široko polje proste presoje. Zahteva – z vidika svobode izražanja – enako obravnavo vseh državljanov pri izvrševanju aktivne in pasivne volilne pravice. To pa ne pomeni, da morajo nujno vsi glasovi imeti enako težo z vidika izida volitev ali da morajo imeti vsi kandidati enake možnosti za zmago. Kajti noben volilni sistem ne more izločiti “zgubljenih glasov”.

25V zadevnem primeru je bila predmet presoje belgijska ureditev volitev, katere posledica je za pripadnike jezikovne manjšine ta, da morajo voliti kandidate, ki bodo voljni in sposobni uporabljati jezik njihove regije. Podobno zahtevo je po mnenju ESČP najti v organizaciji volitev mnogih držav. Po izkušnjah to ne ogroža nujno interesov manjšine. To še posebej velja, če gre za ureditev, ki daje koncesije teritorialnemu načelu in v katerem politični in pravni red predvideva varovala proti neoportunim ali arbitrarnim spremembam – na primer z zahtevo kvalificirane večine. Francosko govoreči volivci v okrožju Halle-Vilvoorde uživajo aktivno in pasivno volilno pravico na isti pravni podlagi kot nizozemsko govoreči volivci in ta pravica jim ni odvzeta. Zato je sodišče ocenilo, da ne gre za nesorazmerno omejitev in ni kršen 3. člen 1. Protokola EKČP.

26V zadevi Gitonas in drugi v. Grčija (1. 7. 1997, Reports 1997-IV, §§ 39, 40, 41 in 44) je ESČP poudarilo, da imajo države v okviru svojega ustavnega reda široko svobodo pri določanju pravil, ki urejajo status poslancev, vključno s kriteriji, ki določajo neizvoljivost. Kljub temu, da izhajajo iz skupne skrbi – zagotoviti neodvisnost članov parlamenta, pa tudi svobodno izbiro volilnemu telesu –, se merila razlikujejo glede na zgodovinske in politične dejavnike, ki so značilni za posamezno državo. Nobenega od teh meril pa ni mogoče šteti za bolj veljavnega od drugega, pod pogojem, da zagotavlja izražanje volje ljudstva na svobodnih, poštenih in rednih volitvah.

27Razlogi za neizvoljivost služijo dvojnemu namenu, ki je bistven za dobro delovanje in ohranjanje demokratičnih režimov: zagotavljajo, da kandidati različnih političnih prepričanj dosežejo enak vpliv (kajti nosilci javnih funkcij imajo lahko nepošteno prednost pred drugimi kandidati), in varujejo volilno telo od pritiskov takšnih nosilcev funkcij. Primerom neizvoljivosti, določenih v grški ustavi, po oceni ESČP ni mogoče očitati arbitrarnosti. Razlogovanje pritožnikov, da je nacionalno sodišče napačno uporabilo ustavno določbo za njihov primer, češ da funkcije, ki so jih opravljali, niso izrecno naštete v zadevnem ustavnem členu in je sodišče z razlago razširilo uporabo za njihov primer, je ESČP zavrnilo z utemeljitvijo, da sodbi ni mogoče očitati, da je nasprotna grški zakonodaji, da je samovoljna ali nesorazmerna ali da je posegla v svobodno izražanje volje ljudstva pri izbiri zakonodajalca.

28V zadevi Ahmed in drugi v. Združeno kraljestvo (2. 9. 1998, Reports 1998-VI, § 75) se je ESČP izognilo odgovoru na vprašanje, ali so lokalne in evropske volitve pokrite s to določbo. Štelo je, da so omejitve višjim lokalnim uradnikom, da kandidirajo na volitvah na lokalnem, državnem in evropskem nivoju in da sodelujejo v volilni kampanji, določene z namenom, da se varuje njihova politična nepristranskost. Ta cilj je po oceni ESČP legitimna omejitev pasivne volilne pravice. Niti ni mogoče reči, da omejitve posegajo v samo bistvo njihove pravice, ker učinkujejo samo tako dolgo, dokler posamezniki zasedajo mesta, za katera velja omejitev političnega delovanja; še posebej, ker lahko vsak od njih, ki hoče kandidirati na volitvah, odstopi z uradniškega mesta.

29V zadevi Matthews v. Združeno kraljestvo (18. 2. 1999, RJD 1999-I, §§ 39, 41, 42, 44, 51, 52, 53, 54, 64 in 65) je ESČP ponovno opozorilo na temeljni pomen učinkovite politične demokracije in v področje tega člena vključilo tudi volitve v EP. Navedlo je, da ima EP poleg sodelovanja pri sprejemanju zakonodaje tudi funkcije v zvezi z imenovanjem in odpoklicem Evropske komisije. Njegova demokratična legitimnost izhaja iz neposrednih volitev na temelju splošne volilne pravice. Ne glede na obstoječe omejitve je treba nanj gledati kot na del strukture Evropskih skupnosti, ki najbolje odseva skrb za “učinkovito politično demokracijo”. V tem primeru, ko je šlo za volitve v EP na območju Gibraltarja, je ESČP ocenilo, da tudi ob upoštevanju dejstva, da je Gibraltar izključen iz določenih področij dejavnosti Skupnosti, ostajajo pomembna področja dejavnosti Skupnosti, ki neposredno vplivajo na Gibraltar. ESČP je zato ugotovilo, da EP v dovolj veliki meri sodeluje pri specifičnih zakonodajnih procesih, ki vodijo do sprejetja zakonodaje, da tvori sestavni del “zakonodajne oblasti” Gibraltarja. V danem primeru je bila pritožnici kot prebivalki Gibraltarja povsem preprečena vsaka priložnost za izraz njenega mnenja pri izbiri članov EP, zato ji je bila po presoji ESČP odrekana volilna pravica.