Peter Jambrek, 2002

22Za razumevanje Preambule veljavne ustave je pomembna razlaga, ki je pospremila objavo njenega prvega celovitega osnutka, znanega pod imenom »Pisateljska ustava«, iz katerega je bila v celoti prevzeta tudi opredelitev navedenega »zgodovinskega dejstva« (Apih et al.). Tine Hribar v Filozofski utemeljitvi ugotavlja: »Temeljno zgodovinsko dejstvo, da smo Slovenci z lastnimi močmi izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, (je) empiričen podatek. Empiričen dokaz, da smo zmožni nacionalne suverenosti, ki nam sicer kot narodu pripada po naravnem pravu. Da smo na tisti stopnji zgodovinskega razvoja, ko se kot narod z lastno državo lahko zenačimo z drugimi nacijami in si z ustavo, ki si jo bomo postavili, pravno zavarujemo suverenost v polnem pomenu besede. In si hkrati javno naložimo odgovornost zanjo.« (Hribar, s. 44–49) Dimitrij Rupel in Janez Menart pa dodajata naslednja pojasnila: »Predlog tez za slovensko ustavo je utemeljen na stoletnih hotenjih slovenskega človeka: politično na izročilu srednjeveške Karantanije in Kocljeve kneževine, na zahtevah po zedinjeni Sloveniji, na sicer kratkotrajni in mednarodno nepriznani državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, na zedinjenju v državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, na programu Osvobodilne fronte slovenskega naroda in na izročilih ASNOJ-a ter na izkušnjah v socialistični Jugoslaviji; kulturno na izročilu Trubarja, Vodnika, Prešerna, Levstika, Cankarja, Kosovela, Kocbeka in sploh slovenske umetnosti vseh zvrsti, ki je ob pomanjkanju politične organizacije ali ob njeni prenagljenosti oz. pretirani prilagodljivosti tujim vzorom prevzemala nase bistveno odgovornost za ohranitev slovenstva; vojaško na tradicijah protigermanskih-protikrščanskih uporov v Karantaniji, kmečkih uporov, protiturških bojev, na junaški obrambi zahodne meje v prvi svetovni vojni, na vojaških uporih v avstrijski armadi, na vojaških dejanjih prve moderne slovenske vojske generala Maistra in še predvsem na tradicijah slovenske vojske v času narodnoosvobodilne vojne – ko je bila povsem slovensko organizirana in zmagovita kljub najslabšim pogojem […].« (Rupel/Menart, s. 3–7).

23Natančneje razčlenjeno in dokumentirano kronologijo boja Slovencev za narodno osvoboditev, za narodno samobitnost in za lastno državnost od prve poselitve Slovencev na območjih severno od istrskega polotoka od šestega stoletja dalje pa vse do sprejema RS v OZN 22. maja 1992 obeležujejo pomembni zgodovinski mejniki (Marko – Stockl/Marko, Republic of Slovenia – Chronology, s. V–XXII, v: Blaustein/Flanz; Mavčič, Slovenia, s. 31–40, v: Blanpain), navedeni v nadaljevanju.

24Naselitev, prve oblike in izguba slovenske državnosti od 6. do 16. stoletja. Naselitev Slovencev v pokrajinah severno od istrskega polotoka (6. stol.). Neodvisna slovenska kneževina Karantanija (8. stol.). Bavarsko-frankovska oblast v Karantaniji (od 976. leta dalje). Slovenci pod Habsburško vladavino (od 1282 dalje).

25Razvoj slovenske nacionalne zavesti pod avstrijsko oblastjo od 16. stol. do prve svetovne vojne: Slovenski kmečki upori v dobi Reformacije (16. stol.). Razvoj in oblikovanje narodne zavesti – prvi slovenski prevodi Novega Testamenta in Biblije (1555, 1575), prva slovenska slovnica (1768) in slovenska zgodovina (1788). Napoleonove Ilirske province (1809–1813); Ilirsko kraljestvo kot slovenska upravna enota v Avstriji (1816). Prvi slovenski nacionalni politični program med pomladjo narodov (1848); program Združene Slovenije v okviru »Notranje Avstrije« (1865) in »Ljubljanska resolucija« (1870). Razvoj narodne in politične zavesti pod avstrijsko vladavino – tabori in čitalnice, tri glavne slovenske politične stranke, program združitve Slovencev in Hrvatov pod Habsburško dinastijo (1870–1914).

26Ustanovitev in ustavni razvoj države Srbov, Hrvatov in Slovencev med obema svetovnima vojnama: Prva svetovna vojna in razpad Habsburške države (1914–1918). Majska deklaracija južnoslovanskih poslancev v avstrijskem Reichstagu z zahtevo po združitvi vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov pod Habsburško oblastjo v skupno ustavno enoto (30. maja 1917). Skupna (Krfska) deklaracija Jugoslovanskega komiteja predstavnikov južnih Slovanov v Habsburški monarhiji v izgnanstvu in vlade Kraljevine Srbije – ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev kot ustavne, demokratične in parlamentarne monarhije pod vladavino srbske dinastije Karađordjevićev (20. julij 1917). Ustanovitev slovenskega Narodnega sveta (16. avgust 1918). Oktobrski manifest avstrijskega cesarja Karla o federativni preureditvi avstrijskega dela monarhije (16. oktober 1918). Razglas o ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev – SHS (1. december 1918, po novembrskem sporazumu iz Ženeve med Narodnim svetom in srbskim premierom Pašićem). Določanje državnih meja Kraljevine SHS: dvostranski sporazum med Italijo in Kraljevino SHS iz Rapalla (november 1920) in koroški plebiscit o meji z Avstrijo (1920). Vidovdanska ustava Kraljevine SHS, ki je razglasila »srbsko-hrvaško-slovenski jezik« za uradni jezik v državi (28. junij 1921). Kraljeva diktatura, ukinitev Vidovdanske ustave in preimenovanje države v »Kraljevino Jugoslavijo« (1929–1934). Nova centralistična ustava in ustanovitev slovenske »Dravske banovine« (3. september 1931). Zagrebški manifest demokratične nesrbske opozicije in aretacija dr. Korošca (1932). Atentat na kralja Aleksandra (oktober 1934), uvedba regentskega sveta pod predsedstvom kneza Pavla, splošne (nepoštene) volitve (maj 1935) in nova Stojadinovićeva vlada z udeležbo slovenskih politikov. Oficirski državni udar, ustoličenje mladoletnega kralja Petra in njegov pobeg v Anglijo (marec 1941).

27Slovenija od invazije sil Osi do ustanovitve Demokratske federativne Jugoslavije – DFJ: Invazija in okupacija sil Osi (6. april 1941). Kapitulacija Jugoslavije (17. april 1941). Neposredno po napadu na Jugoslavijo so glavne slovenske protikomunistične politične skupine ustanovile Slovenski narodni svet, ki se je leta 1942 preimenoval v Slovensko zavezo. Narodni svet je pod vodstvom bana Natlačena ves čas okupacije do konca vojne deloval v ilegali, oktobra 1944 pa je objavil Narodno deklaracijo o združitvi vseh Slovencev v skupno nacionalno državo, ki bi lahko postala članica federativne Jugoslavije pod dinastijo Karađordjevićev. 27. aprila 1941 so slovenski komunistični voditelji ustanovili skupaj z nekaterimi drugimi levičarskimi skupinami Protiimperialistično fronto, ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto – OF. 16. septembra 1941 je bil ustanovljen Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je – med drugim – sprejel načelo integritete Jugoslavije. Na drugem zasedanju AVNOJ je bil sprejet – med drugim – sklep o federativni ureditvi povojne Jugoslavije. Oktobra 1943 se je sestal Kočevski zbor 572 »odposlancev slovenskega naroda«, ki je – med drugim – izvolil tudi delegacijo, ki se je udeležila drugega zasedanja AVNOJ. Konec februarja 1944 se je prvič sestal Slovenski narodnoosvobodilni svet – SNOS in potrdil sklepe, ki jih je ob prevladujočem vplivu Komunistične partije Jugoslavije sprejel leta 1943 ustanovljeni AVNOJ. 5. maja 1945 je bila v Ajdovščini ustanovljena vlada. 7. maja je bilo osvobojeno slovensko glavno mesto Ljubljana. Zatem so četniki, ustaši in druge oborožene protikomunistične formacije pobegnile na avstrijsko Koroško pod okupacijo britanske vojske, ki pa je okoli 12.000 oseb, med njimi večje število civilistov, predala komunistom; slednji so večino teh vojnih ujetnikov in civilistov likvidirali v množičnih pobojih.

28Ustavni razvoj Slovenije v Jugoslaviji 1945–1990: Volitve v ustavodajno skupščino Demokratične federativne Jugoslavije – DFJ so bile izvedene 11. novembra 1945. Novoizvoljena skupščina se je sestala 29. novembra in potrdila odpravo monarhije ter ustanovitev Federativne ljudske republike Jugoslavije – FLRJ. Prva zvezna jugoslovanska ustava, ki jo je sprejela ustavodajna skupščina leta 1946, se je zgledovala po sovjetski ustavi iz leta 1936. Ustava je uvedla federativno ureditev države, ki jo je sestavljalo šest republik in dve avtonomni pokrajini Republike Srbije. Dejansko pa je Komunistična partija oblikovala in utrdila močno osredotočeno in hierarhično državno oblast, ki ni zagotavljala spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, niti nacionalnih pravic in pravic republik ter avtonomnih pokrajin. Zvezna ustava je bila spremenjena in dopolnjena na podlagi leta 1953 sprejetega ustavnega zakona, ki je že nakazoval smer ustavnega sistema socialističnega samoupravljanja. Ustavo republike Slovenije je sprejela ustavodajna skupščina sredi januarja leta 1947 kot ustavo ene od federalnih enot tedanje FLRJ. Aprila leta 1963 je zvezna skupščina sprejela novo ustavo Jugoslavije, na njeni podlagi pa je slovenska skupščina sprejela novo republiško ustavo. Oba dokumenta sta utrdila že začeto ideologizacijo ustavnosti na podlagi formulacij o »odmiranju države«, »svobodnega združenega dela«, »samoupravljanja v delovnih organizacijah«, »delovnega ljudstva kot nosilca oblasti«, »vodilne vloge Zveze komunistov«, ipd. Na tej podlagi je bila sprejeta tudi slovenska republiška ustava, ki v nasprotju z ustavo iz leta 1947 ni urejala več pravic in svoboščin. Leta 1971 so bili sprejeti zvezni ustavni amandmaji, ki so vsaj na normativni ravni preuredili razmerja med zvezo in republikami v korist slednjih. Leta 1974 je bila sprejeta nova zvezna ustava, ki so ji sledile republiške različice. Zaokrožen in utrjen je bil z amandmaji začet razvoj v smeri normativne decentralizacije federacije in nadaljnje ideologizacije inštitucionalne strukture države. Tako so postale »družbenopolitične organizacije« sestavni del ustavne ureditve države, uvedene so bile »samoupravne interesne skupnosti«, urejen je bil »delegatski skupščinski sistem«.