Lovro Šturm, 2002

43OdlUS III, 62, U-I-137/93, Ur l. 42/94: “Po določbah 77. člena Zakona o socialnem varstvu – ZSV (Ur. l. 54/92 in 56/92) skrbi socialna zbornica za povezanost, razvoj in strokovni dvig socialnovarstvene dejavnosti ter opravlja naloge, med katerimi so tudi javna pooblastila, določena v 2., 3., 4. in 5. točki 2. odst. navedenega 77. člena ZSV. Zaradi takih pooblastil po oceni US socialne zbornice, enako kot zdravniške zbornice, ni mogoče uvrščati med združenja, ki jih ima v mislih 2. odst. 42. člena. Ne gre namreč za zasebnopravno združenje, ki lahko temelji le na prostovoljnih in svobodnih dejavnostih njenih članov, temveč za institucijo javnega prava, ki je ustanovljena z zakonom in ki izvršuje javna pooblastila. Zato z vidika 42. člena izpodbijana določba Zakona ni v neskladju z Ustavo.”

Odklonilno LM sodnikov Jambreka in Udeta, pritrdilno LM sodnika Krivica.

44OdlUS VI, 44, U-I-305/94, Ur. l. 23/97: “Zbornica torej ni zasebnopravno združenje, ampak je oseba javnega prava, ki je ustanovljena z zakonom in ima navedena javna pooblastila, v okviru katerih odloča o pravicah in obveznostih posameznika ali pravne osebe, ki želi opravljati ali opravlja dejavnost zasebnega varovanja. Te naloge izvršuje Zbornica v javnem interesu. Predpisovanje obveznega članstva v taki zbornici zato ni poseg v pravico do zbiranja in združevanja iz 2. odst. 42. člena, kakor je bilo že odločeno v zadevi U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994, OdlUS III, 62 (US je razveljavilo določbo 1. odst. 76. člena ZSV, ki je določala, da se strokovni delavci, ki opravljajo socialnovarstvene storitve, obvezno združujejo v socialno zbornico) in v zadevi U-I-124/92 z dne 1. 2. 1993 (OdlUS II, 15) US ni sprejelo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. odst. 85. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki obvezuje zdravnike, ki delajo neposredno z bolniki, da se združujejo v Zdravniško zbornico).”

45OdlUS VII, 124, U-I-290/96, Ur. l. 49/98: “14. Določba 2. odst. 42. člena zagotavlja vsakomur, da se zaradi izražanja in uresničevanja skupnih interesov povezuje s podobno mislečimi v združenje, ki naj to povezano skupino ljudi predstavlja. Združenje je v določeni meri notranje organizirano; člani dogovorijo pravila delovanja in njegov namen. Bistveni element združevanja je voljni: oseba se želi povezovati z drugimi. Zagotovilo, da se lahko združuje svobodno, zato pomeni, da ima možnost sama izbrati, ali se bo povezala v neko združenje ali ne in kako dolgo bo ostala njegova članica. Poleg pravice, da se poveže z drugimi (t. i. pozitivna svoboda združevanja), ima vsakdo tudi pravico, da se ne poveže z drugimi (t. i. negativna svoboda združevanja). Ta povezava med pozitivnim in negativnim vidikom združevanja je izrecno navedena v 20. členu Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah, priznavajo pa jo tudi tiste ustavne ureditve, kjer v ustavnem aktu negativni vidik ni izrecno določen (glej npr. odločbo španskega ustavnega sodišča št. 1027/1995 z dne 12. 6. 1996). Samo dejstvo, da zakon določi obvezno članstvo v določeni obliki združevanja, bi torej lahko posegalo v svobodo združevanja iz 2. odst. 42. člena. Obravnavani primer ni tak.

4615. US je nekatere oblike obveznega članstva že izvzelo iz dometa 42. člena. Pri presoji obveznega članstva v zdravniški zbornici (OdlUS II, 15) je US izhajalo iz nalog zbornice: ker zbornica po zakonu izvršuje javno kontrolo nad zdravniško prakso, obvezno združevanje vanjo ne pomeni omejevanja svobode združevanja iz 42. člena. V odločbi, v kateri je presojalo dopustnost obveznega članstva v socialni zbornici (OdlUS III, 62), je svoje stališče iz prve odločbe preciziralo in izhajalo iz razlike med javnopravnimi in zasebnopravnimi oblikami združevanja. Ker socialna zbornica ni zasebnopravno združenje, ki lahko temelji le na prostovoljnih in svobodnih dejavnostih njenih članov, ampak institucija javnega prava, ki je ustanovljena z zakonom in ki izvršuje javna pooblastila, te zbornice ni mogoče uvrščati med združenja, ki jih ima v mislih 2. odst. 42. člena. Tudi pri zbornici nosilcev zasebnega varovanja po Zakonu o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (OdlUS VI, 44, U-I-305/94, Ur. l. 32/94) so bili razlogi, odločilni za izključitev uporabljivosti 42. člena, podobni kot v prvih dveh primerih. US je ugotovilo, da je sporna zbornica oseba javnega prava, da je ustanovljena z zakonom, da ima javna pooblastila, v okviru katerih odloča o pravicah in obveznostih posameznika ali pravne osebe, ki želi opravljati ali opravlja dejavnost zasebnega varovanja in da te naloge izvršuje v javnem interesu.

4716. Drugače kot pri združenjih, ki jih varuje 42. člen, pri vseh omenjenih oblikah zborničnega povezovanja ni šlo za uresničevanje (zasebnih) interesov članov, zaradi katerih bi se posamezniki prostovoljno povezali. Zbornica je bila ustanovljena z javnopravnim aktom in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu. Tak je tudi položaj Zbornice po Zakonu o Gospodarski zbornici Slovenije – ZGZS.

4817. V Zakonu sicer ni izrecno določeno, ali je namen Zbornice na prvem mestu, da izvršuje naloge, ki so v javnem interesu in ki bi jih sicer morala opraviti država, ali pa je ustanovljena le zaradi uresničevanja interesov gospodarskih subjektov, ki se vanjo včlanijo. Zakon tudi ne določa, da je Zbornica javnopravna oseba. Opredeljuje jo namreč kot samostojno strokovno–poslovno organizacijo (2. člen ZGZS). Vendar pa iz pripravljalnih gradiv izhaja izrecna odločitev zakonodajalca, da uvede “kontinentalni tip enotne zbornice z obveznim članstvom” (Predlog za izdajo ZGZS z osnutkom zakona, Poročevalec, 2/90, s. 78). S tem je razumel model, po katerem so zbornice javnopravne ustanove, ki so ustanovljene svobodno ali ob sodelovanju države in katerih pristojnosti, organizacija ter območje delovanja so določeni z zakonom (Zbornični sistem v tržnem gospodarstvu, Poročevalec, 2/90, s. 81). Tak zakonodajalčev namen potrjuje že dejstvo, da je bila zbornica ustanovljena z zakonom. Zakon je določil tudi organe Zbornice in temelje njene organiziranosti. Določil je obvezno članstvo (1. odst. 1. člena ZGZS) in obvezno plačevanje članskega prispevka (20. člen). Delo Zbornice je javno (7. člen ZGZS). Tudi nekatere izmed nalog Zbornice so analogne tistim, ki jih v primerjalnih pravnih ureditvah opravljajo zbornice z javnopravno osebnostjo. Tako je med cilji Zbornice navedeno oblikovanje skupnih stališč in predlogov gospodarstva za spremembe gospodarskega sistema in ekonomske politike (tretja alinea 1. odst. 3. člena ZGZS). Za uresničitev tega cilja GZS zastopa interese članov pred državnimi organi pri oblikovanju gospodarskega sistema in gospodarske politike in sodeluje v postopkih njihovega sprejemanja, usklajuje skupne in posamične interese članov pri oblikovanju razvojne politike države in usklajuje ter zastopa interese slovenskega gospodarstva na področju standardizacije, metrologije in pri sprejemanju tehničnih predpisov ter na področju strokovnega izobraževanja (prva, druga in tretja alinea 2. odst. 3. člena). GZS je bila torej ustanovljena zaradi opravljanja določenih nalog v javnem interesu. Financira se s članskim prispevkom, ki ima zaradi obveznega članstva v Zbornici naravo javne dajatve. Članstvo v Zbornici gospodarskih subjektov ne ovira, da bi se ne mogli vključiti v prostovoljne oblike povezovanja. Obvezno članstvo v njej zato ne posega v pravico prizadetih oseb, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v 2. odst 42. člena, za gospodarske subjekte pa izhaja tudi iz določbe 1. odst. 74. člena, da je gospodarska pobuda svobodna.”