Zavezanci
Urška Prepeluh Magajne, 2011
57Bolj kot vprašanje, kdo so upravičenci do pravice dostopa do informacij javnega značaja, je v praksi odločilno vprašanje, kdo so zavezanci za posredovanje tovrstnih informacij. V RS seznam (katalog) zavezanih organov vsako leto objavi Vlada (člen 1/2 ZDIJZ), vendar je ta zgolj informativne narave in nima narave splošnega ali konkretnega pravnega akta. Zato se informacije javnega značaja zahtevajo lahko tudi od organov, ki v katalogu morebiti niso navedeni, če sodijo v eno izmed zavezanih skupin organov.
58Prvo skupino zavezanih javnopravnih subjektov predstavljajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava. Slovenska ureditev je zelo napredna in enako zavezuje vse organe zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti ter vse organe lokalne samouprave, vključno s sodišči, ki so primerjalnopravno pogosto izključeni iz splošne ureditve in dostop urejajo s svojimi poslovniki.[1] Organi so dolžni dostop omogočiti do vseh informacij javnega značaja, četudi so te nastale v sklopu posameznih notranjih organizacijskih enot in delovnih teles zavezanih organov, tj. vključno z njihovimi delovnimi telesi, delovnimi skupinami, s strokovnimi sveti, službami, z uradi in drugimi notranjimi organizacijskimi enotami posameznega organa).
59Drugo skupino zavezanih subjektov predstavljajo nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb, ki organizacijsko pravno niso del javnopravne oblasti, vendar jim je kot zasebnopravnim subjektom poverjeno izvajanje določenih javnopravnih nalog. Nosilci javnih pooblastil v slovenskem pravu niso jasno določena kategorija subjektov, ampak to lastnost pridobijo z aktom o podelitvi javnega pooblastila, ki ga izda zakonodajalec ali pristojni organ lokalne skupnosti. Ker sta slovenska zakonodaja in praksa na tem področju večkrat nejasni, moramo v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali gre za nosilca javnega pooblastila in s tem za zavezanca po ZDIJZ. V dvomu je potrebno to tolmačiti ekstenzivno in šteti, da vsak prenos oblastne funkcije na nedržavne subjekte pomeni javno pooblastilo (Trpin, člen 159, rob. št. 5, v: Šturm (ur.), KURS). Nadalje so zavezanci za posredovanje informacij javnega značaja tudi izvajalci javnih služb, ki zagotavljajo materialne javne dobrine (proizvode in storitve). Ti so lahko javnopravni subjekti (javni zavodi oziroma javni gospodarski zavodi, javna podjetja ali javne zbornice) ali zasebnopravni subjekti (gospodarske družbe, društva, zasebni zavodi, zasebnopravne zbornice ali fizične osebe), ki bodisi na ravni države ali na ravni lokalnih samoupravnih skupnosti kot koncesionarji pridobijo pooblastilo za izvajanje določene javne službe, pa tudi subjekti, ki javne službe izvajajo na podlagi vlaganja javnega kapitala v pravno osebo zasebnega prava ali na podlagi podeljene licence ali dovoljenja. Tako za nosilce javnih pooblastil kot tudi za izvajalce javnih služb velja posebej opozoriti, da so ti zavezani za posredovanje informacij javnega značaja izključno v tistem delu svoje dejavnosti, ki predstavlja izvrševanje javnega pooblastila oziroma javne službe. Namen pravice je namreč v zagotavljanju javnosti in odprtosti delovanja javnopravne sfere in ne drugih zasebnopravnih dejavnosti, ki jih zasebnopravni nosilci javnih pooblastil oziroma izvajalci javnih služb lahko izvajajo poleg tega in so povsem zasebnopravne narave. Informacije, ki izvirajo iz zasebne dejavnosti siceršnjega zavezanca, so zunaj dosega ZDIJZ, saj niso javnega značaja v smislu člena 4/1 ZDIJZ, ker ne izvirajo iz delovnega področja organa. Tako tudi odločba Informacijskega pooblaščenca št. 090-31/2011/2 z dne 25. 2. 2011, ki šteje Pošto Slovenija d. o. o. za zasebni gospodarski subjekt z javnim pooblastilom za izvajanje poštnih storitev, vendar v konkretnem primeru zahtevani podatki iz zapisnika seje nadzornega sveta Pošte Slovenija d. o. o. niso predstavljali informacije javnega značaja, ker niso nastali v zvezi z izvajanjem javnih nalog, ampak so se nanašali na tržni del delovanja pošte (distribucijo brezplačnega tednika zasebnega podjetja).
60Za zavezance ne štejemo vseh drugih subjektov zasebnega prava, kot so zasebne gospodarske družbe, društva, verske skupnosti, zasebni zavodi, ustanove in druge organizacije zasebnega prava. Četudi ti subjekti z državo ali drugimi osebami javnega prava sklepajo pogodbe, izvršujejo javna naročila oziroma od nje prejemajo subvencije ali druge oblike pomoči, sami po sebi še ne postanejo zavezanci za posredovanje informacij javnega značaja, vendar pa je tovrstne informacije moč zahtevati od tistega organa, ki z zasebnopravnim subjektom pogodbo sklene. Podobno niso zavezana niti podjetja v večinski lasti države oziroma druge osebe javnega prava (kot so na primer banke, hranilnice, zavarovalnice, telekomunikacije ipd., ki /še/ niso privatizirane), vendar pa je od njihovega lastnika moč zahtevati informacije o podjetjih, s katerimi razpolaga ter jih pridobi v okviru izvrševanja svojih kapitalskih pravic (npr. letna poročila, finančna poročila in druge izkaze). Podrobneje o zavezancih ter morebitnih izključitvah glej Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, s. 155–197.
[1] Trenutni člen 1 a Uredbe EU sodišč ne zavezuje, ampak imajo ta dostop do svojih dokumentov urejena v lastnih poslovnikih. Pravo EU je v začetku dajalo večji poudarek dostopu do zakonodajnih dokumentov kot do dokumentov izvršilne veje, zato je Uredba EU med organi izvršilne veje izrecno zavezala le Komisijo, medtem ko so se za druge agencije uporabljala le načela Uredbe EU. Člen 42 Listine EU o temeljnih pravicah je dostop do dokumentov razširil na vse institucije, organe, urade in agencije EU, s čimer naj bi bila kmalu usklajena tudi Uredba EU (prim. predlog Komisije za spremembe Uredbe EU (Proposal for a Regulation of the European Parliament and of the Council of 30 April 2008 regarding public access to European Parliament, Council and Commission documents, COM(2011) 137/final z dne 21. 3. 2011 – dostopen na: http://ec.europa.eu/prelex/detail_dossier_real.cfm?CL=en&DosId=196983), ki dostop do dokumentov Evropskega sodišča, Evropske centralne banke in Evropske investicijske banke dopušča le v tistem delu, v katerem slednji opravljajo upravne naloge).
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
American Bar Association – Central European and Eurasian Law Initiative (ABA CEELI), Freedom of Information: A Concept Paper, Washington D.C. 2000;
Article 19, A Model Freedom of Information Law, London 2001;
Article 19, The Public’s Right to Know – Principles on Freedom of Information Legislation, London 1999;
Banisar, Freedom of Information Around the World – A Global Survey of Access to Government Information Laws, dostopen na: http://www.freedominfo.org/documents/global_survey2006.pdf 2006;
Dienes et al., Newsgathering and the Law, Second Edition, USA 1999;
EU Network of Independent Experts on Fundamental Rights, Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice/doc_centre/rights/doc_rights_intro_en.htm;
Foerstel, Freedom of Information and the Right to Know – The Origins and Application of the Freedom of Information Act, Connecticut/London 1999;
Frowein/Peukert, Europäische Menschenrechtskonvention, EMRK-Kommentar, Kehl/Arlington 1996;
Harris/O’Boyle/Warbrick, Law of the European Convention on Human Rights, London 1995;
Mendel, Freedom of Information: A Comparative Legal Survey (UNESCO), New Delhi 2003;
Nowak, U.N. Covenant on Civil and Political Rights – CCPR Commentary, Kehl 1993;
Pirc – Musar, Še o noveli ZDIJZ, PP 26, 2005;
Pličanič et al., Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja: s pravom EU in primerjalnopravno prakso, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Dostop do informacij javnega značaja v evropskem pravu, s. 329–351 v: IX. Dnevi javnega prava, Portorož 2003;
Prepeluh, Kaj je informacija javnega značaja – Poskus pozitivne opredelitve, PP 8–9, 2004, s. VII–XII;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja na podlagi EKČP, Revus 4, 2005, s. 115–126;
Sobotta, Transparenz in den Rechtsetzngsverfahren der Europäischen Union – Stand und Perspektiven des Gemeinschaftsrechts unter besonderer Berücksichtigung des Grundrechtes auf Zugang zu Informationen, Baden-Baden 2001;
United States Department of Justice, Freedom of Information Act Guide, dostopen na: http://www.usdoj.gov/oip/foi-act.htm 2002;
van Dijk/van Hoof (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, The Hague 1998;
Villiger, Handbuch der EMRK, Zürich 1999.