Lovro Šturm, 2002

75US je razveljavilo številne zakonske določbe zaradi njihove nezadostne jasnosti in nedoločnosti in s tem posledično zaradi slabitve pravne varnosti.

76V zadevi Peter Urbanc in dr. OdlUS I, 102, U-I-69/92, Ur. l. 61/92, je US razveljavilo 41. in 13. a člen Zakona o državljanstvu RS – ZDRS. Odločba ugotavlja, da odločanje upravnega organa po prostem preudarku ne sme biti samovoljno in pravno nevezano. Po določbi 2. odst. 4. člena (starega) ZUP (Ur. l. SFRJ 47/86) mora biti taka odločba izdana “v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano”. Taka ureditev je v skladu z ustavnim načelom vezanosti delovanja upravnih organov na ustavno in zakonsko podlago in okvir (legalitetno načelo, načelo zakonitosti), ki je eno od temeljnih načel pravne države, za kakršno je RS opredeljena z 2. členom. Legalitetno načelo je izrecno določeno tudi v 2. odst. 120. člena, po katerem upravni organi “opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov”. Izvršilna oblast tudi na podlagi načela demokratičnosti (1. člen) lahko pravno deluje oziroma odloča o pravicah in dolžnostih pravnih subjektov samo v okviru in na podlagi zakona, ki so ga sprejeli od ljudstva neposredno izvoljeni poslanci v parlamentu.

77Da bi zadostil določbam 2. odst. 120. člena, mora zakon vse bistvene sestavine za delovanje upravnih organov v organizacijskem, postopkovnem in vsebinskem pogledu določiti tako, da lahko prizadeti ugotovi svoj pravni položaj že na podlagi zakona in da se lahko ugotavlja zakonitost upravnega akta v upravnem sporu pred sodiščem, kjer lahko prizadeti zahteva sodno varstvo svojih pravic in interesov. V primeru, ko zakon pooblašča upravni organ za odločanje po prostem preudarku, to pomeni, da mora biti namen tega pooblastila praviloma izrecno določen že v zakonu ali vsaj jasno razviden oziroma ugotovljiv iz zakonskega besedila in ne morda le iz obrazložitev zakonskega predloga v zakonodajnem postopku.

78V določbah 41. člena ZDRS namen pooblastila za odločanje po prostem preudarku ni bil določen in ga tudi ni mogoče ugotoviti iz zakonskega besedila z interpretacijo po pravilih pravne stroke. Zato je US ocenilo, da ta določba zakona ni v skladu z 2. odst. 120. člena.

79V zadevi Vrhovno sodišče (Žarko Petan), OdlUS III, 123, U-I-172/94, Ur. l. 7/94, je US razveljavilo določbo iz 2. odst. 31. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenije (Ur. l. 18/94). Odločba ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v zahtevi povedalo, da izpodbijane določbe ne zna uporabiti in da ne more preizkusiti zakonitosti sklepa, ki je bil na podlagi takšne določbe sprejet. Takšna negotovost pri uporabi izpodbijane določbe dovolj prepričljivo kaže, da ima določba pomanjkljivosti, zaradi katerih ne izpolnjuje pogojev, ki jih pred zakonodajalca postavlja načelo, da je Slovenija pravna država.

80US se pridružuje stališču Vrhovnega sodišča, da izpodbijana določba ne omogoča preizkusa zakonitosti postopka, dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, ki je bilo podlaga za sprejetje sklepa, ki ga presoja Vrhovno sodišče. Svet RTV za svojo odločitev namreč ni imel kriterijev in je bilo zato njegovo odločanje arbitrarno. Zaradi takšne arbitrarnosti pri odločanju niso bili spoštovani minimalni procesni standardi, ki jih mora zagotoviti demokratična in pravna država.

81V zadevi Abančna borzna posredniška hiša d. d. in dr., OdlUS V, 155, U-I-287/95, Ur. l. 68/96 je US razveljavilo del določbe iz 48. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev – ZTVP (Ur. l. 6/94). V 2. odst. 48. člena ZTVP je zakonodajalec smiselno dal Agenciji za trg vrednostnih papirjev pooblastilo, da določi pogoje za odvzem dovoljenja borznim posrednikom za opravljanje poslov z vrednostnimi papirji. S tem je nanjo v celoti prenesel pravico do urejanja vprašanj, ki so zakonska materija in ki bi jih moral zato urediti sam ali pa določiti vsaj podlago in okvir za podzakonsko urejanje. Načelo vezanosti izvršilne oblasti na zakon izključuje možnost, da bi Agencija v okviru izvrševanja javnih pooblastil samostojno urejala način in pogoje za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznih posrednikov. Zakon bi moral določiti vsaj meje, v okviru katerih bi lahko Agencija posegala v pravice borznih posrednikov, ki so dovoljenje pridobili, in namen takega poseganja. V skladu z navedenim pooblastilo za ureditev načina in pogojev za odvzem dovoljenja borznim posrednikom, vsebovano v 2. odst. 48. člena ZTVP, ni v skladu s citiranimi določbami Ustave, zato ga je bilo treba razveljaviti.

82V zadevi Ana Marija Gluhar in dr., OdlUS VI, 157, U-I-296/95, Ur. l. 82/97, je US ugotovilo neskladnost z Ustavo v vrsti posameznih določb iz več davčnih zakonov in iz Vladne Uredbe. V izreku je določilo, da niso v skladu z Ustavo določbe o povračilu stroškov, ki jih je zavezanec imel v zvezi z delom po 16., 42., 43. in 86. a členu Zakona o dohodnini – ZDOH (Ur. l. 71/93), 21. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO (Ur. l. 72/93) in četrti alinei 3. odst. 3. člena Zakona o posebnem davku za določene prejemke (Ur. l. 72/93, 22/94 in sl.), če Vladi brez določitve zakonskega okvira prepuščajo podrobnejšo določitev stroškov v zvezi z delom in določitev višine teh stroškov, do katere se povračila zanje ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov oziroma do katerih se ti stroški priznavajo kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove.

83V obrazložitvi je US navedlo, da člen 147 določa, da država predpisuje davke z zakonom. Pojem predpisovanja davkov v tej določbi ne pomeni samo uvedbo davka, določitev njegovih karakteristik, zavezanca, davčne stopnje in podobno, kar je v ZDOH in ZDDPO na zakonodajni ravni storjeno; taka razlaga ustavnega besedila bi puščala odprto pot za poseganje izvršilne oblasti v pravno ureditev davkov. Davek je neposreden poseg države v zasebno lastnino brez neposrednega povračila; v vlogi davčnega zavezanca mora občan prenašati poseganje v svojo človekovo pravico iz 33. člena in njeno omejevanje zaradi zagotavljanja njenih funkcij, ki so hkrati v javnem interesu (67. člen), zato Ustava tako poseganje prepušča in nalaga izključno zakonodajalcu (147. člen), ta pa ga sme določati samo z zakonom (87. člen). Iz zakona, ki davek uvaja, in ne šele iz podzakonskega predpisa, mora biti razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od davkoplačevalca. To izhaja tudi že iz načel pravne države (2. člen) in iz načela zakonitosti ravnanja uprave (120. člen). Določbe, navedene v 5. točki izreka te odločbe, pa prepuščajo deloma dokončno določitev vrst stroškov, ki se ne vštevajo v osnovo za davek, v celoti pa njihovo višino – torej predpisovanje znatnega dela davčne osnove – predpisu Vlade, in to ne da bi zakonodajalec dal izvršni oblasti napotke, usmeritve in okvire za predpisovanje teh vsebin in količin obdavčenja. Pri tem pa upravičenje, ki ga za to navaja nasprotni udeleženec, namreč potreba po sprotnem prilagajanju spremenljivim razmeram, v obravnavanem primeru že zato ne vzdrži, ker vsebina izpodbijane Uredbe, posebej še njenega prvotnega besedila, ni taka, da je ne bi bilo mogoče vključiti v zakonsko besedilo, in tudi zato, ker se Uredba ni spreminjala pogosteje kot npr. ZDOH, do teh sprememb pa ni prišlo zaradi spremenjenih okoliščin, temveč zato, da bi se ureditev izboljšala.

84OdlUS VI, 155, U-I-343/94 Ur. l. 80/97. US je ugotovilo neskladnost z Ustavo Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti – ZZZPB. »6. ZZZPB v 16. členu določa, kdo se po tem zakonu šteje za brezposelno osebo. To naj bi bil iskalec zaposlitve, ki se prijavi zavodu in ni v delovnem razmerju; ni lastnik ali solastnik podjetja, v katerem je v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve ustvaril dohodek, s katerim se lahko preživlja, s tem da ustvarjeni dohodek letno ne sme biti nižji od zajamčenega nadomestila osebnega dohodka; ne opravlja samostojne dejavnosti kot redni poklic; ter ni lastnik, zakupnik, najemnik ali drug uporabnik kmetijskih ali gozdnih zemljišč ali drugih nepremičnin, od katerih se lahko preživlja na osnovi ustvarjenega dohodka, s tem da ustvarjeni dohodek letno ne sme biti nižji od zajamčenega nadomestila dohodka. Glede zavarovanca, ki je bil pred nastopom brezposelnosti v delovnem razmerju, ZZZPB v 18. členu določa pogoje, kdaj le-ta pridobi pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zahteva se, da je bil zavarovanec pred prenehanjem delovnega razmerja v delovnem razmerju neprekinjeno najmanj devet mesecev ali v presledkih dvanajst mesecev v zadnjih osemnajstih mesecih in da se najkasneje v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja prijavi zavodu. Z 19. členom pa so določene situacije, ko zavarovanec kljub prenehanju delovnega razmerja ni upravičen do uveljavljanja denarnega nadomestila. Pogoje, pod katerimi naj bi denarno nadomestilo in druge pravice pridobile osebe, ki niso bile v delovnem razmerju, ker so pred nastankom brezposelnosti samostojno opravljale dejavnost kot reden poklic ali so bile lastnik podjetja, bi moral po pooblastilu izpodbijanega 3. odst. 15. člena določiti podzakonski akt najprej v roku petih mesecev po sprejemu ZZZPB v letu 1991 in nato po noveli zakona iz decembra 1993 do 31. 3. 1994. Ker ta akt ni bil izdan, niti ni teh pogojev kasneje uredil zakonodajalec, je na tem področju nastala pravna praznina, zaradi katere je ostalo odprto zlasti vprašanje, kdaj v obravnavanih primerih nastopi zavarovalni primer. Takšno stanje ni v skladu z 2. členom, pa tudi ne z 2. odst. 120. člena, ker pristojnim organom ne omogoča, da bi svoje delo opravljali na podlagi predvidenega predpisa.”

85OdlUS I, 98, U-I-19/92, Ur. l. 59/92. US je razveljavilo občinski odlok o javnem redu in miru ter o komunalni ureditvi. “V obravnavanem primeru skupščina občine teh območij ni določila, marveč je za to pooblastila občinski upravni organ, za kar pa v zakonu nima podlage. Izpodbijane določbe tudi ne opredeljujejo kriteri­jev, po katerih bi upravni organi lahko delovali, onemogočajo pa tudi uporabo pravnih sredstev zoper njihove odločitve. Izpodbijane določbe so neopredeljene in zato omogočajo državnim organom arbitrarno odločanje, s čimer so ogrožene pravna varnost in druga načela pravne države (2. člen).”

86OdlUS IV, 20, U-I-158/94, Ur. l. 18/95. US je razveljavilo Zakon o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje. “31. […] Načelo pravne države zahteva, da so norme opredeljene tako, da jih je mogoče izvajati; da je mogoče z gramatikalno in teleološko razlago ugotoviti vsebino predpisa brez pravnih praznin in je tako ravnanje državnih organov s tem determinirano.”

87OdlUS IV, 30, U-I-285/94, Ur. l. 20/95. US je razveljavilo 1. odst. 101. člena Zakona o upravi – ZUpr in 99. a člen Zakona o lokalni samoupravi – ZLS. “15. V praksi je prišlo tudi do neenakega obsega prevzetih občinskih upravnih nalog, tako da se v posameznih občinah sedaj kot občinske opravljajo naloge, ki se v drugih občinah opravljajo kot državne. Takšno stanje je pravno nedopustno, ker povzroča pri uveljavljanju pravic in urejanju pravnih razmerij, ki sodijo v upravno pristojnost državne uprave ali organov lokalne samouprave, pravni nered in ogroža pravno varnost.

8816. Prevzem pristojnosti z generalno določbo 101. člena ZUpr je v nasprotju z načeli pravne države in delitve oblasti, ki zahtevajo normativno ureditev pristojnosti po posameznih področjih upravnih funkcij in nalog z enim ali več zakoni, saj določbe o pristojnosti pomenijo pooblastilo določenemu organu za odločanje v posameznih upravnih stvareh.”

89OdlUS IV, 68, U-I-58/95, Ur. l. 65/95. US je ugotovilo skladnost z ustavo izpodbijanega Zakona o lokalni samoupravi – ZLS (razmerje med županom, občinsko upravo in občinskim svetom). “Načelo pravne države zahteva, da je tudi področje lokalne samouprave urejeno z jasnimi in določnimi pravnimi normami, ki bodo omogočile hitrejše in učinkovitejše uveljavljanje sistema lokalne samouprave kot bistvenega dela nove ustavne ureditve (9. člen). Neposredna izvolitev župana zahteva strožjo delitev funkcij med organi lokalne samouprave, kot je sicer uveljavljena v sistemih (večine evropskih držav), ki ne določajo neposredne izvolitve župana in je župan izvršilni organ občinskega sveta. Jasnejša razmejitev funkcij med občinskim svetom in županom pomeni, da oba organa delujeta v okviru svojih pristojnosti in pooblastil, ki so jima dani z zakoni in akti občine in v nobenem oziru ne pomeni podreditve občinskega sveta županu. Načelo pravne države zahteva jasno in nedvoumno določitev pristojnosti in pooblastil nosilcev oblasti oziroma funkcij. Zato z izpodbijanimi določbami, ki so razmejile pristojnosti med občinskim svetom in županom in niso oslabile temeljnega položaja in pristojnosti občinskega sveta kot najvišjega organa odločanja v sistemu lokalne samouprave, ni bilo kršeno načelo pravne države, določeno v 2. členu. […]

9012. Predlagatelj izpodbija tudi 15. člen Novele, in sicer novi 3. odst. 42. člena ZLS, ki določa, da se glede prenehanja mandata župana primerno uporabljajo določbe 37. a člena, ki določa, kdaj lahko preneha mandat članu občinskega sveta. Predlagatelj meni, da dopolnitev ni popolna, ker ne določa sankcij za primer, ko župan ne bi izvajal odločitev občinskega sveta, kar naj bi bilo v nasprotju s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava, zlasti z načelom pravne države. 13. […] Značilnost za položaj župana je, da je voljen neposredno in zato tudi ni neposredno odgovoren občinskemu svetu in mu ta ne more izreči nezaupnice. Župan je poleg občinskega sveta najpomembnejši organ občine; oba organa sta neposredno izvoljena in zato nastopata v medsebojnem razmerju kot enakopravna organa in nista v razmerju nadrejenosti ali podrejenosti. 14. Vendar ZLS določa številne mehanizme, s katerimi se nadzoruje delo župana in ki onemogočajo njegovo nezakonito ali samovoljno ravnanje. […] Iz navedenega izhaja, da je v ZLS predvideno dovolj mehanizmov, ki preprečujejo nezakonito ali samovoljno opravljanje funkcije župana. Zato niso potrebne zakonske dopolnitve izpodbijane določbe in ZLS ureja odgovornost župana kot individualnega organa občine v skladu z načelom demokratičnosti in pravne države (1. in 2. člen).”

91OdlUS V, 118, U-I-98/95, Ur. l. 44/96: »[…] Načela pravne države zahtevajo jasno razmejitev pristojnosti med državnimi organi.«

92OdlUS IV, 92, U-I-153/94 z dne 5. 10. 1995. US je zavrnilo pobudo za presojo ustavnosti 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS. “6. Uvodoma je treba ugotoviti, da uzakonitev posebnega izrednega pravnega sredstva sama po sebi ne more biti sporna, če se poseganje v pravnomočne odločbe predvideva za bodoče postopke oziroma postopke, ki so v primerih uveljavljanja posebnih izrednih pravnih sredstev v teku. V tem primeru je zakonodajalec posegel v že pravnomočne sodne odločbe, vendar ne na način, ki je običajen v sodnih postopkih, ki vnaprej (ureditev obstaja že ob sami sprožitvi sodnega postopka) in praviloma le še določen krajši ali nekoliko daljši čas (le določeni obnovitveni razlogi) dovoljuje zaradi varovanja zakonitosti in enakosti pred zakonom pod posebej določenimi pogoji poseganje v pravnomočne odločbe. V interesu pravne varnosti, ki jo narekujejo načela pravne države, je, da zakonodajalec za nazaj praviloma ne vpeljuje izrednih pravnih sredstev, ki v času vodenja postopkov z zakonom niso bila predvidena, za vnaprej pa jih omejuje na določene roke. Za drugačno ureditev mora imeti zakonodajalec posebej upravičene razloge, ki lahko le izjemoma upravičujejo takšno ureditev. Te posebej upravičene razloge je v tem primeru mogoče najti predvsem v tem, da se preverjanje zakonitosti že pravnomočnih odločb, izdanih v času poslovanja sodišč združenega dela, nanaša na dejstvo, da se je v preteklih letih, dokler niso bile z ustavnimi amandmaji spremenjene najprej ustavne in zatem še zakonske določbe, lahko izvajala diskriminacija pri zaposlovanju na politični podlagi (določena delovna mesta so bila dostopna ob pogoju tako imenovane moralnopolitične primernosti). Za takšne pravnomočne odločbe, ki datirajo zlasti v čas prvih let delovanja sodišč združenega dela, ni mogoče oporekati zakonodajalcu legitimnosti namena, ki ga je zasledoval s takšno določbo. To velja tudi za druge primere, če je šlo za diskriminacijo na kakršnikoli nedopustni podlagi ali za drugačno napačno uporabo ali celo zlorabo prava, ki je imela hujše posledice za posameznikovo eksistenco oziroma socialno varnost, kar je očitno zakonodajalec hotel doseči s tem, da je dovoljenost pravnega sredstva omejil na statusni spor o delovnem razmerju (sklenitev, prenehanje delovnega razmerja) oziroma morebitno prerazporeditev na drugo delovno mesto. Na podlagi tega US šteje, da je zakonodajalec v prehodnem času po vzpostavitvi demokratičnega pravnega sistema upravičeno uzakonil takšno pravno sredstvo, ki bi bilo drugače in v pogojih normalnega delovanja pravnega in sodnega sistema po mnenju US lahko nedopustno.”

93OdlUS IV, 108, U-I-282/94 z dne 18. 10. 1995: »5. Načelo pravne države zahteva, da so zakonske rešitve splošne in abstraktne. Namen zakonske ureditve mora biti jasno razviden, predvideni ukrepi za dosego takega namena pa natančno opisani. Zakonodajalec mora sprejeti jasne norme ter določiti njihovo vsebino. Nedopustno je, če prepušča določitev vsebine norme drugemu organu. Če norma ni jasno opredeljena, je dana možnost različne uporabe zakona in arbitrarnost državnih organov ali drugih organov za izvrševanje javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah posameznikov. Zakon je skladen z Ustavo, če je mogoče z jezikovno in teleološko interpretacijo ugotoviti vsebino predpisa in je na ta način ravnanje organov, ki ga morajo izvajati, determinirano. […] 8. Glede na navedeno je US ugotovilo, da je izpodbijana določba jasna in omogoča le eno razlago vsebine norme – tako, kot se je uveljavila v praksi Zavoda za zaposlovanje, zato ni v neskladju z načelom o pravni državi (2. člen).”

94OdlUS IV, 114, U-I-304/94, Ur. l. 37/95: “12. […] Načelo pravne države (2. člen) zahteva, da zakonodajalec državljanom omogoči izraziti interese in uveljaviti ustrezno oblikovano voljo na pravno urejen način ter da je ravnanje zakonodajalca skladno s kriteriji, ki si jih je v zakonu sam določil.”

95OdlUS VII, 7, U-I-225/96, Ur. l. 13/98: “9. Upravni organ, ki uporablja pravo in zaradi tega razlaga pravne predpise, mora pri vsaki uporabi predpisa ugotoviti smisel in cilj oziroma njegov namen – vse to pa ugotavlja s pomočjo različnih metod razlage zakona. Klasični metodi za zapolnjevanje pravnih praznin sta pravna in zakonska analogija. O zakonski analogiji govorimo, ko od posamično urejenega primera sklepamo na neurejen primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, a jim je vendar tako podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih. O pravni analogiji pa govorimo, kadar določeno pravno pravilo posplošimo in uporabimo za družbena razmerja druge vrste, če se z njim vrednostno ujemajo. Edina izjema glede uporabe analogije velja v kazenskem pravu, kjer je dovoljeno le sklepanje po podobnosti znotraj posamezne kazenskopravne norme, ki že sama vsebuje dovolj določna merila za njeno vsebinsko opredelitev. (Pavčnik, Argumentacija v pravu, 1991, s. 146–151)”

96OdlUS VII, 46, U-I-81/96, Ur. l. 27/98. US je razveljavilo novelo Zakona o davku od dobička pravnih oseb. “14. US ni pristojno ocenjevati medsebojne skladnosti zakonov ali zakonskih norm. Pristojno pa je ocenjevati, ali notranja nasprotja znotraj pravnega reda ne kršijo načel pravne države (2. člen). Za tako notranje nasprotje gre v obravnavanem primeru. Pravni red po eni strani uzakonja posebne rezervacije in s tem posega v svobodo gospodarske pobude bank in hranilnic, brez dvoma zaradi širšega interesa, da bi namreč zagotavljal zadovoljivo stopnjo varnosti bančnega poslovanja in s tem razmer na denarnem trgu; pri tem določa ne le obveznost oblikovanja posebnih rezervacij, temveč z enako stopnjo obveznosti tudi njihovo višino. Od zakonodajalca pooblaščena Banka Slovenije izrecno predpisuje, da se posebne rezervacije oblikujejo kot odhodek banke. Hkrati pa zakonodajalec z davčnim predpisom tako oblikovane posebne rezervacije obdavčuje s tem, ko jih, čeprav le deloma in pogojno, prav tako izrecno ne priznava med odhodke. Tako notranje nasprotje znotraj pravnega reda, še posebej v občutljivih območjih omejitve poslovne svobode in davčnega obremenjevanja, lahko vzbuja pri prizadetih negotovost in dvom v doslednost pravnega reda in obstojnost prava, v predvidljivost pravnih predpisov in njihovih sprememb, v pretehtanost teh sprememb in v utemeljenost bremen, ki jih nalagajo. Pojasnilo nasprotne udeleženke, da z izpodbijano določbo želi doseči, da bodo davčne ugodnosti deležne le potrebne posebne rezervacije, jasno pokaže ozadje zakonske nekonsistentnosti v obravnavanem primeru: gre za razliko med zakonodajalcem in Banko Slovenije v globalni oceni, koliko posebnih rezervacij mora posamezna banka ali hranilnica obvezno oblikovati. Prav v tem pa je neskladje z Ustavo: če po mnenju zakonodajalca oblikovanje posebnih rezervacij ni potrebno, tudi njihovo predpisovanje kot obveznih ni dopustno, saj tedaj neutemeljeno posega v svobodo gospodarske pobude bank in hranilnic, zato bi bilo treba tako predpisovanje umakniti. Šele neobvezno oblikovane posebne rezervacije pa bo mogoče v skladu z interesi države tako na področju bančne kot davčne politike tudi obdavčevati.”

97OdlUS VII, 56, U-I-158/95, Ur. l. 70/98: US je razveljavilo 11. in 19. a člen Zakona o notranjih zadevah – ZNZ, v delu, ki se nanaša na izvajanje posebnih operativnih metod in sredstev. “21. Da bo zadoščeno ustavnemu načelu pravne države tudi z vidika pravnega reda kot celote, pa bo moral zakonodajalec obenem poskrbeti, da bo nova ureditev postavila jasne meje med možnostjo uporabe ukrepov po ZNZ in tistih po ZKP, in s tem vzpostaviti stanje, ki bo jasno in predvidljivo, tako za organe, ki ukrepe odrejajo oziroma izvajajo, kot tudi za državljane kot naslovnike pravnih norm.”

98OdlUS VII, 70, U-I-376/96, Ur. l. 35/98: “9. Eno od načel pravne države zahteva tudi, da morajo biti v zakonu jasno in nedvoumno vnaprej določene pristojnosti državnih organov in s tem razvidna njihova pooblastila za ravnanje (postopanje) pri odločanju o pravicah in obveznostih pravnih subjektov.”

99OdlUS VII, 74, U-I-9/98, Ur. l. 39/98: “Načelo zakonitosti, ki je eden izmed elementov pravne države (2. člen), je zaradi lastnosti davka kot dajatve brez neposredne odmene za razmejitev med pristojnostjo davčnega zakonodajalca in davčne uprave še posebej pomembno jamstvo posameznikovih pravic. […] Taka je tudi ustaljena praksa US, ki medsebojno skladnost dveh zakonov presoja le, če bi medsebojna neskladnost pomenila anomijo v pravnem redu, ki bi kršila načela pravne države in s tem 2. člen (prim. OdlUS V, 177, U-I-299/96 z dne 12.12.1996).”

100OdlUS VII, 77, U-I-64/97, Ur. l. 39/98: “10. Eno od temeljnih načel pravne države je, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne. To velja še posebej za predpise, ki neposredno urejajo pravice in pravni položaj širokega kroga občanov. Predpis, iz katerega povprečen, tudi prava nevešč občan, ne more sam zanesljivo razbrati svojega pravnega položaja, temveč bi ga bilo tudi po mnenju zakonodajalca mogoče – v nasprotju z njegovim izrecnim besedilom – prav uporabljati šele z razlago zakonskih določb pri njihovem izvajanju, torej v pristojnih upravnih organih, povzroča pravno negotovost in s tem nezaupanje v pravo in krši načela pravne države.”

101OdlUS VII, 187, U-I-302/98, Ur. l. 72/98. US je razveljavilo Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe. “20. Načela pravne države zahtevajo, da so (splošne in abstraktne) zakonske rešitve jasne in nedvoumne. Pri zakonskih določbah, ki se glede na naravo vprašanja, ki ga urejajo, nanašajo na vnaprej določen oziroma določljiv krog fizičnih ali pravnih oseb, je toliko pomembnejše, da je vpliv takih določb na položaj teh oseb čimbolj predvidljiv. Namen zakonske ureditve mora biti jasno razviden, ukrepi pa natančno opisani.

10221. Zakonodajalec mora sprejeti jasne norme ter določiti njihovo vsebino. Nedopustno je, če zakonodajalec prepušča določitev vsebine norme drugemu organu. Če norma ni jasno opredeljena, je dana možnost različne uporabe zakona in s tem možnost arbitrarnosti državnih organov.”

103OdlUS VII, 190, U-I-326/98, Ur. l. 76/98. US je delno razveljavilo novelo Zakona o denacionalizaciji – ZDen. “63. Naknadna določitev posebnih obnovitvenih razlogov za odpravo nezakonitih pravnomočnih odločb pomeni poseg v institut pravnomočnosti, katerega namen je zagotoviti stabilnost in nespremenljivost pravnih razmerij.¹ Ustava v 158. členu sicer dopušča poseg v pravnomočne odločbe, če primere in postopek za odločanje o takšnih posegih določa zakon, vendar je potrebno pri tem upoštevati določbo 155. člena (prepoved retroaktivne veljave aktov) in določbe 2. člena (načela pravne države). V okviru navedenih ustavnih določb zakon lahko naknadno predvidi poseg v pravnomočno odločbo le izjemoma in ob posebej upravičenih razlogih (2. odst. 155. člena). […]

104106. US ugotavlja, da je izpodbijana določba 8. člena Novele ZDen zaradi svoje nejasnosti in nasprotij tako znotraj nje same kot tudi znotraj ureditve denacionalizacije v nasprotju z 2. členom.”

105OdlUS VIII, 145, U-I-4/99, Ur. l. 59/99. US je razveljavilo 1. odst. 100. člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS iz sledečih razlogov: “12. Eno izmed temeljnih načel pravne države je, da morajo biti zakonske določbe jasne, razumljive in nedvoumne (glej OdlUS VII, 78, U-I-64/97, Ur. l. 39/98). Določba 1. odst. 100. člena ZLS določa roke, ki so bili glede na začetek veljavnosti Novele ZLS-98 nelogični in neizvršljivi. Takšna določitev rokov pomeni kršitev navedenega načela pravne države (2. člen) in zato je US določbo 1. odst. 100. člena razveljavilo že iz tega razloga.«