Gregor Virant, 2002

167. člen, ki ureja lastnino, je neločljivo povezan s 33. členom. 33. člen zagotavlja ustavno jamstvo lastninske svobode, to je svobode na premoženjskem področju, 1. odst. 67. člena pa opredeljuje vsebino lastnine. Ta ustavna določba izhaja iz spoznanja, da mora imeti lastnina poleg individualistične funkcije (uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju) tudi funkcijo za celotno družbeno skupnost. To spoznanje se v teoriji označuje kot ideja o „socialni vezanosti“ lastnine (nemško: Sozialgebundenheit). Socialna vezanost lastnine pomeni, da ravnanje s stvarjo oziroma pravico ne sme ostati samo v sferi odločitev lastnika oziroma imetnika pravice, temveč mora ta upoštevati tudi javni interes. Ideja o socialni vezanosti lastnine se pravno izraža kot zapoved, da mora lastnikova pravica služiti tudi uresničevanju svobode in osebnostnega razvoja drugih oziroma celotne družbene skupnosti.

2Ustavni pojem lastnine dobi vsebino šele z zakonsko ureditvijo. Zakonodajalčeva dolžnost je, da z zakonom konkretizira ta ustavni pojem. Zakonodajalca pri urejanju načina pridobivanja in uživanja lastnine vežeta dve ustavni določbi: 33. člen, ki jamči lastninsko svobodo, ter 67. člen, ki govori o »gospodarski, socialni in ekološki funkciji« lastnine. 67. člen uvaja v pojem lastnine »javnostni« element; nakazuje, da se na področju lastnine pojavljajo tudi interesi skupnosti in da ima skupnost pravico lastniku naložiti določene omejitve lastninske svobode.

3Prvi odst. 67. člena ima dva dela (prvi daje pooblastilo zakonodajalcu, da uredi način pridobivanja in uživanja lastnine, drugi pa določa merilo tega urejanja – gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine), ki sta v vzajemni povezavi. Pooblastilo zakonodajalca je omejeno z merilom urejanja; gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine pa se lahko konkretizira samo z zakonom.

4Bolj ko je pri določeni kategoriji stvari izražen javni interes (gospodarska, socialna in ekološka funkcija), večja je pravica skupnosti, da poleg lastnika oziroma ob lastniku “gospodari” s to kategorijo stvari (postavlja omejitve lastninske svobode). Naloga zakonodajalca je, da uravnoteži individualistično funkcijo lastnine (uresničevanje premoženjske svobode posameznika) in javne interese na področju gospodarstva, socialnih razmerij in varstva okolja. (“Pri določanju načina pridobivanja in uživanja lastnine […] je zakonodajalec dolžan uravnotežiti individualni in skupnostni element lastnine.” OdlUS VII, 150, U-I-60/98, Ur. l. 56/98). Upoštevati mora torej oba ustavna vidika lastnine.

5Način pridobivanja in uživanja lastninske pravice v prvi vrsti ureja civilno (stvarno) pravo. Le-to izoblikuje lastninsko pravico kot pravni institut oziroma jo napolni z vsebino – lastninskimi upravičenji. Stvarno pravo vsebuje tudi osnovna pravila glede načina pridobivanja lastninske pravice. Stvarno pravo izhaja iz maksimalnih lastninskih upravičenj, tako da je njegova funkcija predvsem v realizaciji 33. člena (lastninska svoboda).

6Oglejmo si, kako nekateri civilni zakoniki opredeljujejo oziroma so opredeljevali lastninsko pravico:

7“Lastnina je pravica popolnoma neomejeno rabiti in razpolagati s stvarjo, pod pogojem, da se uporaba izvaja na način, ki ni prepovedan z zakonom ali podzakonskim predpisom.” (544. člen francoskega civilnega zakonika iz leta 1804)

8“Kot pravica je lastnina pooblastilo izkoriščati substanco in koristi neke stvari po svoji volji ter izključiti vsakega drugega od tega. […] Izvrševanje lastninske pravice je možno samo do tiste mere, dokler se s tem ne kršijo pravice drugih ali dokler se ne prekoračijo zakonska pooblastila, predpisana zaradi vzdrževanja in pospeševanja javne koristi.” (paragrafa 354 in 364 avstrijskega občega državljanskega zakonika iz leta 1811)

9“Lastnik je popolni gospodar svojih stvari in je upravičen te stvari po svoji volji uživati in z njimi razpolagati ter vsakogar izključiti od tega, seveda po določbah zakona.” (211. člen srbskega državljanskega zakonika iz leta 1844)

10“Kdor ima last nad kakšno premično ali nepremično stvarjo, ima pravico posedovati jo, izkoriščati jo in jo uživati, pobirati njene plodove in dohodke, preprečevati drugim, da mu odvzamejo ali preprečijo posest ali stvar uporabljajo proti njegovi volji. Lastnik lahko s stvarjo razpolaga po volji: lahko da drugemu na njej stvarno ali obligacijsko pravico ali jo povsem odstopi drugemu, lahko naredi z njo, kar hoče – vse to, se razume, kolikor s tem ne krši pravice drugih ali ne prekrši zakona.” (93. člen črnogorskega imovinskega zakonika iz leta 1888).

11“Lastnina je pravica ravnati s stvarjo po svoji volji in izključiti vmešavanje drugih, kolikor to ni v nasprotju s pravicami drugih ali z zakonom.” (903. člen državljanskega zakonika – Bürgerliches Gesetzbuch Nemčije iz leta 1900)

12Veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR (Ur. l. SFRJ 6/80) ne definira lastninske pravice, temveč le upravičenja, ki iz nje izhajajo. V 3. členu določa: “Lastnik ima pravico imeti svojo stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon. Vsak se mora vzdrževati kršitve lastninske pravice drugega.”

13Predlog novega Stvarnopravnega zakonika v 1. odst. 37. člena določa: “Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način. Omejitve uporabe in uživanja lahko določi samo zakon.”

14Čeprav stvarno pravo izhaja iz maksimalne lastninske svobode, že samo vsebuje dva pomembna elementa, ki omejujeta absolutno lastnikovo svobodo ravnanja. Prvi element so omejitve v okviru sosedskega prava, ki urejajo sožitje med dvema lastninskima pravicama, ki lahko zaradi bližine njunih objektov (nepremičnin) vplivata druga na drugo. Sosedsko pravo temelji na vzpostavitvi ravnovesja (sorazmerja) med dvema pravicama: lastnik mora trpeti motnje, ki jih povzroča lastnina drugega, a le do določene mere; hkrati se je sam dolžan vzdrževati ravnanj, ki bi presegla dopustno stopnjo motenja. Drugi »omejevalni« element, ki ga najdemo v civilnih zakoni(ki)h, pa je splošna klavzula o omejenosti lastninskih upravičenj z zakonom; ta sama po sebi ne prinaša konkretnih omejitev, temveč le nakazuje, da je znotraj pravnega instituta lastninske pravice prostor za omejitve. Konkretne omejitve v javnem interesu pa prinašajo pravila javnega (upravnega) prava. Ureditev načina pridobivanja in uživanja lastninske pravice je torej v domeni stvarnega in upravnega prava; prvo varuje zasebne interese lastnika (tudi pred ravnanjem drugega lastnika), slednje pa javne interese. Ker je javni interes pri različnih vrstah stvari različno intenzivno izražen, se zakonski lastninskopravni režimi posameznih vrst stvari razlikujejo. Na ta način se lastninska pravica kaže v različnih pojavnih oblikah; kolikor je kategorij stvari, ki se po svoji naravi oziroma pomenu za skupnost v bistvenih elementih ločijo med seboj, toliko je lastninskopravnih režimov oziroma pojavnih oblik lastninske pravice. Seveda pa do nekaterih razlik prihaja že v civilnopravnem jedru vsebine lastninske pravice. Sistem sosedskopravnih pravil se na primer nanaša le na nepremičnine. Tudi način pridobitve lastninske pravice je na nepremičninah drugačen kot na premičninah.Vsaka pojavna oblika predstavlja mozaik, sestavljen iz relativno nespremenljivih civilnopravnih delov in veliko bolj variabilnih javnopravnih (upravnopravnih).

15Primer: Vsebino lastninske pravice na kmetijskem zemljišču opredeljuje po eni strani stvarno pravo; le-to določa, kako se pridobi lastninska pravica na nepremičnini, katera upravičenja obsega, kako se varuje in kakšne omejitve ji postavljajo sosedska razmerja. Ta zakon torej ureja razmerje med lastnikom in drugimi (posameznimi) subjekti. Zakonodaja s področja upravnega prava pa ureja režim kmetijskih zemljišč z vidika razmerij med lastnikom in skupnostjo. Zakon o kmetijskih zemljiščih npr. določa omejitve pri pridobivanju oziroma odtujevanju (predkupna pravica, prepoved drobitve), dolžnost skrbnega gospodarjenja, omejitve pri sklepanju najemnih pogodb itd. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor pa prinaša omejitev glede graditve objektov; na kmetijskem zemljišču graditev ni dovoljena, razen v izjemnih primerih.

16Videli smo, da mora zakonodajalec (isto pa velja seveda tudi za eksekutivo in organe lokalnih skupnosti) pri urejanju vsebine lastnine upoštevati na eni strani temeljno vrednostno opredelitev Ustave v prid premoženjski svobodi in na drugi strani legitimne javne interese po omejevanju absolutnosti te svobode. Vsaka omejitev lastninske svobode pomeni poseg v 33. člen, ki je ustavno dopusten samo, če zasleduje cilj, ki izhaja iz 67. člena (gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine), če je torej za dosego tega cilja primeren in neobhodno potreben ter s koristjo, ki jo prinaša, sorazmeren. Merilo za uravnoteženje individualnih in javnih interesov na področju lastnine je torej ustavnopravno načelo sorazmernosti. To načelo je eno izmed načel pravne države (2. člen). V slovenskem ustavnem redu je zahvaljujoč bogati judikaturi US trdno zasidrano. Poznajo pa ga tudi drugi pravni redi (glej Šturm-1995, s. 132–154). Načelo sorazmernosti pomeni, da mora biti poseg v ustavno pravico ali svoboščino utemeljen z zasledovanjem neke druge ustavne vrednote, da mora biti za dosego tega cilja primeren in neizogibno potreben ter, slednjič, da s posegom pridobljena korist “odtehta” težo posega (sorazmernost v ožjem smislu). ”Poseg v ustavno pravico je v skladu s 3. odst. 15. člena in v skladu z ustaljeno domačo in tujo ustavnosodno prakso dopusten le, če je nujen zaradi varstva pravic drugih – oziroma zaradi varstva primerljivih ali še pomembnejših ustavnih dobrin, katerih ogrožanje bi hkrati pomenilo tudi ogrožanje pravic drugih ljudi.” (OdlUS, V, 98, U-I-44/96, Ur. l. 36/96).