Franc Testen, 2002

10Pravico do popravka in pravico do odgovora sedaj ureja ZMed v členih 26 do 44. Iz razlogov navedene odločbe US OdlUS VI, 181 izhaja, da je ustavno bistvo razlike med popravkom in odgovorom v tem, da je prva pravica dana (predvsem) v zasebnem interesu, druga pa (izključno) v javnem. V to bistvo zakonodajalec ne bi mogel poseči, ne da bi pri tem kršil Ustavo. Pri ureditvi drugih vprašanj in morebitne razlike med pravicama pa naj bi imel zakonodajalec razmeroma proste roke. Tu je mišljeno predvsem vprašanje zakonske določitve morebitnih razlik med pojmoma objavljeno obvestilo in objavljena informacija. Nadalje vprašanje, kakšne zahteve lahko postavlja zakon glede vsebine popravka in vsebine odgovora – tudi tu je mišljeno predvsem vprašanje, ali smeta vsebovati le dejstvena ali tudi mnenjska sporočila. In še: kako urediti sodno varstvo obeh pravic. Seveda je zakonodajalec tudi pri urejanju teh pravic vezan z načelom sorazmernosti. Kot rečeno bo moral zakonodajalec iskati predvsem ravnovesje s pravico svobode izražanja (39. člen), pa tudi z izdajateljevo pravico svobodne gospodarske pobude (74. člen). V posameznih primerih, ko bo moralo preizkus po kriterijih sorazmernosti praviloma opraviti sodišče, pa lahko ti dve pravici trčita tudi v pravice drugih, na katere se nanaša vsebina konkretnega obvestila ali informacije (na primer pravica do osebnega dostojanstva – 34. člen in domneva nedolžnosti – 27. člen).

11Glavne značilnosti ureditve po ZMed so naslednje. Pravica do popravka predstavlja pravico od odgovornega urednika zahtevati brezplačno objavo reakcije na vsakršno objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa. Obvestilo je objava vsakršne vsebine, s katero sta lahko prizadeta takšna pravica ali interes. Takšna opredelitev pojma “obvestilo” odgovarja na vprašanje, s katerim se je precej pogosto ukvarjala sodna praksa: ali je mogoče zahtevati popravek tudi na mnenjske ali samo na dejstvene vsebine? In še, ali je možnost takšne reakcije omejena le na določene novinarske zvrsti (npr. poročanje, ne pa tudi komentiranje). Pravica ali interes sta lahko prizadeta z vsakršnim objavljenim obvestilom, ne glede na vsebino in ne glede na zvrst – ne gre torej za vprašanje resničnosti vsebine obvestila, zato pravica do popravka ni omejena samo na obvestila, ki bi vsebovala dejstvene in torej preverljive navedbe. Drugo pa je vprašanje, kakšne omejitve v tem pogledu postavlja zakon glede vsebine popravka. Bistvena za vsebino popravka so dejstvena sporočila (gre vendarle za spodbijanje navedb), vendar zakon ne prepoveduje navajanja tudi mnenjskih navedb. Četrti odst. 26. člena ZMed se najprej delno vrača k prej obravnavanemu vprašanju resničnosti (popravek ni samo popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu), določi pa tudi dopustno vsebino popravka: to so lahko dejstva in okoliščine, s katerimi se lahko spodbijajo navedbe v objavljenem obvestilu. Že ta formulacija kaže, da zakon tudi vsebine popravka ne omejuje izključno na dejstvena sporočila (primerjaj npr. besedilo 2. odst. 43. člena, ki v zvezi z vsebino informacije pri odgovoru govori o dejstvih in podatkih). Takšno široko razlago upravičuje tudi določba 31. člena ZMed, ki med razlogi, zaradi katerih odgovorni urednik lahko odkloni objavo popravka, ne določa primera, ko zahtevani odgovor vsebuje tudi mnenjske navedbe. Zakon ureja med drugim tudi način objave in postopek za sodno varstvo pravice do popravka. Pravica se uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku. Zakon izrecno ureja tudi vprašanje razmerja med tem in pa kazenskim postopkom: z uvedbo kazenskega postopka zaradi dejanja, ki je bilo storjeno z objavo obvestila, na katero se nanaša popravek, se ne prekine postopka za objavo popravka. Zakon ne ureja razmerja tega postopka oziroma zahtevka do morebitnih drugih civilnih postopkov oziroma zahtevkov zaradi kršitev osebnostnih pravic – npr. zahtevka za popravek po 199. členu ZOR. Teorija stoji na stališču, da gre za dva različna zahtevka, ki lahko obstajata vzporedno, ne da bi povzročila litispendenco: zahtevek po ZMed oziroma po 40. členu predstavlja le provizorno varstvo.

12Iz 1. odst. 42. člena ZMed sedaj jasno izhaja, da je pravica do odgovora dana v javnem interesu – zaradi zagotavljanja objektivne, vsestranske in pravočasne informiranosti. Zakon torej sedaj (spet) jasno opredeljuje to ustavnopravno bistveno značilnost pravice do odgovora. Tudi pravica do odgovora ne zagotavlja pravice zahtevati objave za javnost pomembnih sporočil, ampak je to le reakcija na že objavljeno informacijo. Zakon (drugače kot pri popravku glede objavljenega obvestila) ne vsebuje definicije objavljene informacije. Iz 2. odst. 42. člena pa izhaja, da informacijo, ki lahko sproži pravico do odgovora, predstavljajo le dejstvene navedbe: z odgovorom se lahko bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo (le) navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. Enako velja glede vsebine odgovora: ta lahko vsebuje le dokazljive (torej nujno dejstvene) navedbe, s katerimi se zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe v objavljeni informaciji. Tudi pravica do odgovora – čeprav po svojem bistvu bolj politična kot osebnostna – se varuje v pravdnem in ne morda upravnem postopku.

13Pravica do popravka in pravica do odgovora torej nista to, na kar navaja splošni pomen besed popravek in odgovor. Morda ni naključje, da se je to zgodilo ravno pri človekovi pravici, ki ima svoje korenine v predustavnem pravnem sistemu in katere vsebino je US tudi razlagalo tako, da je ustavodajalcu pripisalo, da je pravzaprav prevzel v Ustavo predustavno zakonsko pravo. Ena od značilnosti predustavnega sistema je bila ravno ta, da so bili številni primeri, ko je imelo “živo” pravo samo še šibak stik z vsebino, kakršno bi našli v zapisani normi s klasičnimi metodami razlage pravnih predpisov. Ravno na področju človekovih pravic je bilo celo del uradne doktrine stališče, da vsebina človekovih pravic v socialističnem družbenem sistemu presega njihov zapisani, besedni – formalni pomen. Ni treba posebej utemeljevati, in grenka zgodovinska izkušnja nas uči, da ta, na videz velikodušni pristop k razlagi področja varovanja posamezne človekove pravice lahko vodi tudi v arbitrarnost in poljubnost in da je vsaj toliko kot za ekstenzivno razlago obsega področja varovanja uporaben tudi za njegovo omejevanje, včasih celo za izvotlitev vsebine posamezne človekove pravice.

14Zlasti za pravico do odgovora velja, da je bila utemeljena v sistemu socialističnega samoupravljanja, ko so imela najpomembnejša javna glasila položaj “javne službe”. V teoriji je mogoče najti celo stališča, da so pravico do odgovora nekateri liberalnejši izdajatelji uporabili (s stališča namenov tedanjega ustavodajalca gotovo “zlorabili”) kot alibi zoper posege oblasti v svobodo informiranja. Za ščitom “odgovora” da so namreč pogosto objavljali informacije, ki jih sicer ne bi smeli oziroma bi si jih sami ne upali. Če ne drugače, je bilo smiselnost odgovora v prejšnjem sistemu mogoče utemeljiti v tej njegovi “spreobrnjeni” funkciji. V sedanji ustavni ureditvi pa odgovor tudi te svoje (dis)funkcije ne more opravljati, zato se lahko izkaže, da imajo prav teoretiki, ki že ob uveljavitvi ZMed napovedujejo, da je pravica do odgovora “mrtvorojeno dete”.