Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011

14Procesno pravo različno ureja pritožbo in druga pravna sredstva, pri čemer pozna zlasti ZUP precejšnjo razvejanost pravnih sredstev v primerjavi z drugimi procesnimi zakoni (Pavčnik, s. 461). Pravica do pritožbe je eno izmed temeljnih načel ZUP (13. člen). ZUP določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico do pritožbe, pritožbo pa lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi; kakor tudi državni tožilec in državni pravobranilec, če je z odločbo prekršen zakon v korist stranke in v škodo javnih koristi (229. člen). Dopustna je tudi pritožba zaradi molka organa (222. člen ZUP). Namen pritožbe je sprožiti kontrolo pritožbenega organa, da ugotovi zakonitost odločbe prvostopenjskega organa, v primeru ugotovljene nezakonitosti pa sprejme ustrezno, z zakonom predpisano, odločitev. ZUP določa pet izrednih pravnih sredstev (obnova postopka, izredna razveljavitev itd.), ZUstS in področni zakoni v upravnih zadevah pa še dodatna (npr. revizija v pokojninskih zadevah po ZPIZ-1 ali odprava, sprememba in razvejitev odmerne davčne odločbe po pravnomočnosti po ZDavP-2). Po ZPP je dovoljena pritožba zoper sodbo, praviloma tudi zoper sklep. ZKP prav tako določa pravico do pritožbe vsem udeležencem v postopku in določenim zastopnikom ter drugim prizadetim (npr. oškodovancu). Po ZP-1 je od uporabe zakona od leta 2005 z nadaljnjimi novelami možnih več pravnih sredstev zoper plačilni nalog, prekrškovno odločbo ali sodbo oziroma sklep o prekršku (npr. ugovor in zahteva za sodno varstvo v hitrem postopku, pritožba, zahteva za varstvo zakonitosti in od leta 2011 tudi odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa v rednem sodnem postopku). Večinoma je v vseh postopkih možna odpoved pravici do pritožbe (po ZUP šele od leta 2008). Prav tako je pomembno notranje pravno varstvo ob nerazumno dolgem odlašanju (po ZVPSBNO in v upravnem sporu po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1, če v upravni zadevi stranka v treh letih ne prejme meritorne dokončne upravne odločitve ali sklepa o ustavitvi postopka).  Namen ZVPSBNO je pospešitev postopka z nadzorstveno pritožbo in rokovnim predlogom ter zagotoviti pravično zadoščenje (npr. denarno odškodnino od 300 do 5000 evrov ali objavo sodbe). ZVPSBNO pa je v neskladju z Ustavo, je naknadno ugotovilo US, če ne ureja tudi položaja oškodovancev, ki jim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče (OdlUS, U-I-207/08, Up-2168/08, Ur. l. 30/10).