Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011

6Čeprav Ustava v tej določbi neposredno ne napotuje na zakonsko ureditev, je določba tudi podlaga za zakonsko urejanje zahtev po znanju uradnega jezika in izvajanju poslovanja v celotni državni upravi in javnih službah ter pred državnimi in občinskimi organi, kjer ti prihajajo v stik z osebami, ki uveljavljajo svoje pravice. Problematiko urejajo različni zakoni, organizacijski (npr. ZDU-1 iz leta 2002 ali zakon o sodiščih), procesni (ZUP, ZKP, ZPP), pa tudi splošni. Med slednjimi sta pomembna zlasti zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS, Ur. l. 86/04, OdlUS 91/08, 8/10) in zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI, Ur. l. 94/10). ZJRS denimo določa, da v slovenskem jeziku kot uradnem poteka govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v RS, razen kadar sta v skladu z Ustavo poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina in kadar določbe mednarodnih pogodb, ki zavezujejo RS, posebej dopuščajo tudi rabo drugih jezikov. ZIMI določa specialno glede na ZPP, ZKP, ZUP in druge zakone komuniciranje slepih, slabovidnih in gluhoslepih.

7ZDU-1 v 4. členu določa, da je uradni jezik v upravi slovenščina. To pomeni, da je obveznost poslovanja v slovenskem jeziku predpisana za vse državne organe. Leta 2005 je bil ZDU-1 noveliran (morda tudi zaradi podane pobude v U-I-234/04 z dne 14. 9. 2006, http://www.us-rs.si/odlocitve/) glede rabe italijanščine oziroma madžarščine, tako da sedaj po ZDU-1D nedvoumno določa, da na območjih občin, na katerih živita avtohtoni italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, uprava posluje tudi v jeziku narodne skupnosti. Povezano 86. člen ZJU z uporabo od junija 2003 kot pogoj za imenovanje v naziv, torej za zaposlitev na vseh uradniških delovnih mestih, določa  znanje uradnega jezika, tj. slovenščine ali tudi italijanščine oziroma madžarščine za zaposlitev v organih na območjih občin, kjer živita italijanska ali madžarska narodna skupnost. Ni pa dolžnost uradnih oseb, ki odločajo na drugi stopnji, ali odločujočih v sodnih postopkih izven območja občin narodnih skupnosti, znanje jezika ene ali druge narodne skupnosti, kajti pravica strank se realizira s tolmačenjem iz proračunskih sredstev. Pravica pripadnikov narodnih manjšin pa ni nad pravico pripadnikov večinskega naroda, saj v takem primeru postopek poteka dvojezično že, če druge stranke niso zahtevale postopka v jeziku narodne skupnosti, torej ob njihovi pasivnosti (tretji odstavek 62. člena ZUP).

8ZUP v 62. členu (brez sprememb v tem delu kljub siceršnji vrsti novel zakona od leta 2000 do 2010) določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Na območjih lokalnih skupnosti, kjer sta pri organu poleg slovenskega jezika uradna jezika tudi italijanski oziroma madžarski jezik, upravni postopek teče v slovenskem jeziku in v jeziku narodne skupnosti, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne, oziroma če stranka to zahteva kadarkoli med postopkom. Pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti imajo tudi v postopku pred organi izven območja, na katerem sta uradna jezika tudi italijanski in madžarski jezik, pravico uporabljati svoj jezik (peti odstavek 62. člena ZUP). ZDU-1 pa v nasprotju z ZUP določa, da se izda drugostopenjska odločba v italijanščini ali madžarščini, če je bil v tem jeziku voden prvostopenjski postopek (tretji odstavek 4. člena), kar pomeni oženje pravic glede na 62. člen ZUP. Zato se v tem delu zaradi drugega stavka 11. člena in ZUP kot lex specialis v primerjavi z ZDU-1 uporabi širša razlaga. Torej imajo pripadniki narodnih skupnosti pravico uporabe svojega jezika tudi, če je prvostopenjski postopek tekel le v slovenščini. Kadar organ na območjih lokalnih skupnosti, kjer je uradni jezik poleg slovenskega jezika tudi jezik italijanske ali madžarske narodne skupnosti, odloči brez poprejšnjega zaslišanja stranke, izda odločbo v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti, ustno odločbo pa izda v jeziku, ki ga stranka razume. Stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, imajo pravico spremljati potek postopka po tolmaču, a so po zakonu dolžni plačati stroške tolmačenja. Organ jih je dolžan o tem poučiti (62. člen ZUP). V skladu z načelom varstva javnega interesa (7. člen ZUP v povezavi z zakonitimi javnopravnimi obveznostmi) bi bilo tudi postopanje upravnega organa, ki bi v postopku po uradni dolžnosti odredil prevod izreka odločitve na stroške zavezane stranke, čeprav bi sama ne izrazila želje po uporabi tolmača oziroma prevajanja, ker je razumevanje obveznosti zavezancev pogoj za to, da naloženo obveznost izpolnijo. Na nekaterih upravnih področjih področni zakoni v skladu s podrejeno rabo ZUP v posebnih upravnih postopkih (3. člen ZUP) določajo delno drugačno ureditev, kjer pa je zakonodajalec zavezan spoštovati 22. člen, tako da specialno ureja to postopkovno vprašanje le, če za tisto področje obstaja razumen razlog razlikovanja (npr. po zakonu o tujcih ali v davčnih zadevah).

9Kazenski postopek je z ZKP nekoliko prirejen občutljivosti glede jezika za obdolženega.  Kazenski postopek teče v slovenskem jeziku. Če je pri sodišču v skladu z Ustavo v uradni rabi tudi jezik italijanske ali madžarske narodne skupnosti, lahko na način, določen z zakonom, kazenski postopek teče tudi v jeziku te narodne skupnosti. Tožbe, pritožbe in druge vloge se podajajo sodišču v slovenskem jeziku. Na območjih, kjer živijo pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti, lahko pripadniki teh narodnih skupnosti podajajo vloge v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če je pri sodišču jezik te narodne skupnosti v uradni rabi. Tujec, ki mu je vzeta prostost, ima pravico podajati sodišču vloge v svojem jeziku, medtem ko v drugih primerih tuji državljani lahko podajajo vloge v svojem jeziku samo ob pogoju vzajemnosti. Stranke, priče in drugi udeleženci v postopku imajo pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. O pravici do prevajanja je treba prizadete osebe  poučiti; te se lahko odpovedo prevajanju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile. Prevaja sodni tolmač. Vabila, odločbe in druga pisanja pošilja sodišče v slovenskem jeziku. Sodišče, pri katerem je v uradni rabi tudi italijanski oziroma madžarski jezik, vroča vabila tudi v tem jeziku, odločbe in druga pisanja pa v tem jeziku le, kadar sodišče vodi postopek v obeh uradnih jezikih. Udeleženci v postopku se lahko odpovejo pravici do vročanja odločb in drugih pisanj v madžarskem in italijanskem jeziku. Odpoved je treba zapisati v zapisnik.  Osebi, ki ji je vzeta prostost, se vroči tudi prevod pisanj v jeziku, ki ga uporablja v postopku, če se ni odpovedala pravici do prevajanja (6. do 9. člen ZKP).

10ZPP glede jezika določa, da smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik, ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. Stranke in drugi udeleženci morajo biti poučeni o tem, da imajo pravico spremljati ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču. Pravici do prevajanja se lahko odpovedo, če izjavijo, da znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik se zapiše, da so bili poučeni in kaj so glede tega izjavili. Prevajajo sodni tolmači. Vabila, odločbe in druga sodna pisanja se pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Stranke in drugi udeleženci v postopku vlagajo sodišču tožbe, pritožbe in druge vloge v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi. Če vloži stranka vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, sodišče zahteva dopolnitev vloge, sicer pa  ravna po določbah, ki  veljajo za nerazumljive vloge. Če je vlagatelj ne dopolni, jo sodišče zavrže (102. do 104. člen ZPP).