Jadranka Sovdat, 2002

8Dokler je ustavodajalec ureditev volilnega sistema v celoti prepuščal zakonski ureditvi, je bila izbira vrste volilnega sistema stvar politične odločitve zakonodajalca – v celoti v polju njegove proste presoje. Zakon o volitvah v DZ – ZVDZ je uveljavil proporcionalni volilni sistem, po katerem se v 11 volilnih enotah voli 88 poslancev.

9Volivci glasujejo o posameznih kandidatih na listi po volilnih okrajih, na katere so razdeljene volilne enote. Glasovi posameznih kandidatov se štejejo kot glasovi liste, na kateri so ti kandidati nastopili. Določen je bil volilni prag treh mandatov, kar je skupaj z glasovanjem o posameznikih (personalizacija) predstavljalo elemente večinskega volilnega sistema. Odraz personalizacije je tudi ureditev, po kateri mandate pridobijo tisti kandidati z liste, ki v volilnem okraju dobijo največji delež glasov. To pravilo je bilo relativizirano s t. i. nacionalno listo, ki je omogočala, da se je polovica mandatov, ki so se delili na ravni države, dodelila kandidatom s te liste ne glede na število pridobljenih glasov.

10Mandati so se delili na dveh ravneh. Na ravni volilne enote po sistemu Hareovega količnika in na ravni države na podlagi ostankov glasov, oddanih za istoimenske liste v dveh ali več volilnih enotah, po d’Hondtovem sistemu.

11Za volitve 2 poslancev, predstavnikov italijanske in madžarske narodnosti, je bil uveljavljen t. i. Borda sistem.

12V letu 1996 so se intenzivirali predlogi za spremembo veljavne zakonodaje. Izveden je bil referendum, na katerem se je glasovalo o treh predlogih – zahtevi volivcev za uzakonitev dvokrožnega večinskega volilnega sistema, zahtevi DS za uvedbo kombiniranega volilnega sistema in zahtevi poslancev za uvedbo čistega proporcionalnega sistema z eno volilno enoto za območje države. Noben od predlogov naj ne bi dobil zahtevane večine, zatem pa je US s svojo odločitvijo jeseni 1998 (OdlUS VII, 180) ugotovilo, da je na referendumu uspel predlog za uvedbo večinskega volilnega sistema. Pozvalo je DZ, naj v razumnem roku sprejme v skladu z 90. členom in v skladu s to odločbo zakon, s katerim bo uredil volilni sistem v skladu z ugotovljenimi rezultati referenduma. Strinjati se je mogoče z ustavnimi sodniki, ki so v LM pojasnili svoje nasprotovanje tej odločitvi. Vendar ne glede na to, da se z odločitvijo ni mogoče strinjati, ostaja dejstvo, da je bila pravno obvezujoča. Legitimno sredstvo, ki ga ima v pravni državi, v kateri velja načelo delitve oblasti, DZ na voljo zoper odločbo US, s katero se ne strinja, je sprememba Ustave. DZ se je zanjo tudi odločil.

13O navedenem vprašanju se je izreklo tudi US. Izrecno je poudarilo (OdlUS IX, 200), da odločba US, ki se nanaša na ugotovitev rezultata na zakonodajnem referendumu, veže parlament le kot zakonodajalca, ne pa tudi kot ustavodajalca pri spreminjanju Ustave. Takšno stališče je en mesec po odločitvi US sprejela tudi Beneška komisija Sveta Evrope, ki je na zaprosilo Vlade RS dala mnenje o ustavnem zakonu, ki zadeva volitve zakonodajne oblasti.

14Z drugim delom ustavnega zakona je urejen do sprejetja nove volilne zakonodaje prehodni režim, ki je omogočil dejansko uveljavitev ustavne spremembe. Z njim so bila iz volilne zakonodaje izločena nekatera dosedanja pravila in določena nekatera nova. Po vsebini gre torej za povsem zakonsko materijo. Prva alinea pomeni odraz ustavno zapovedane višine volilnega praga. Spremenjeno je pravilo za prvo delitev mandatov. Namesto dosedanjega Hareovega količnika je bil uveljavljen Droopov količnik, po katerem se za izračun količnika vsota vseh oddanih glasov v volilni enoti deli s številom mandatov, ki jih je treba razdeliti, povečanim za 1, kar naj bi pripomoglo k temu, da se čim več mandatov razdeli že pri prvi delitvi mandatov. Prav tako je bilo spremenjeno pravilo za delitev na ravni države in sicer tako, da se poslej ne delijo mandati samo na podlagi ostankov glasov, temveč se upoštevajo seštevki vseh glasov, oddanih za istoimenske liste. Ukinjene so t. i. nacionalne liste, saj bi bile te v neskladju z določbo 5. odst. 80. člena, ki zahteva odločilen vpliv volivcev na dodelitev mandatov.

15Z uveljavitvijo navedenih pravil je ustavodajalec preprečil morebitne težave, ki bi se lahko pojavile ob volitvah v letu 2000, če volilna zakonodaja ne bi bila sprejeta pravočasno. Uporabo teh pravil je zapovedal tudi za čas, dokler ne pride do spremembe volilne zakonodaje. Tedaj pa se bo kot eno temeljnih moralo zastaviti vprašanje, ali je mogoče ohraniti veljavno zakonsko ureditev, ki sicer do določene mere omogoča personalizacijo volitev, vendar najbrž ne zadosti zahtevi po tem, da imajo volivci tudi “odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom”. Obstoječi sistem namreč, če sledimo Gradovemu stališču (Grad, s. 152), ne zagotavlja neposrednega in odločilnega vpliva na izvolitev nobenega poslanca, temveč samo posreden vpliv – tega pa na vse poslance. Ustavni zahtevi bi bilo verjetno polno zadoščeno ob uvedbi sistema enega prenosljivega glasu (single transferable vote). Če je obstoječa ureditev, sicer prehodno izrecno dovoljena, res neskladna s petim odstavkom, potem se kot dodatno zastavi tudi vprašanje, koliko časa lahko zakonodajalec ohranja veljavno ureditev, ne da bi se lotil spreminjanja volilne zakonodaje v smeri njene polne uskladitve s 5. odst. 80. člena.