Miran Blaha, 2002

3V RS še vedno velja Zakon o stavki – ZStk (Ur. l. SFRJ 23/91, v zvezi z Odlokom Skupščine RS o soglasju k temu zakonu, Ur. l. 22/91). Ko zakon govori o stavki pri (posameznem) delodajalcu, našteva kot tistega , ki lahko začne stavko (3. odst. 2. člena) oziroma tistega, ki jo konča (6. člen) tudi »večino delavcev v organizaciji, delu organizacije ali pri delodajalcu«. Kadar pa gre za stavko v panogi, dejavnosti ali za splošno stavko, ZStk predvideva kot organizatorja stavke le sindikat. Pri tem je treba upoštevati še interpretativno določbo Odloka o soglasju, da je treba določila ZStk, ki se nanašajo na sindikat, razumeti in uporabljati tako, da se upošteva uveljavljeno načelo sindikalnega pluralizma. Čeprav je v praksi praviloma res sindikat organizator stavke, pa je taka zakonska določba lahko sporna, saj Ustava izrecno priznava pravico do stavke delavcem in ne sindikatu. Zato zakonske določbe ne bi smeli razlagati tako, da stavke, ki bi presegala zgolj stavko pri delodajalcu, ne morejo organizirati delavci sami.

4Po 1. odst. 1. člena ZStk je stavka organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Pravica do stavke je vezana na delavce, torej osebe v delovnem razmerju. Ravnanja drugih oseb, tudi če gre za uveljavljanje socialnoekonomskih interesov, ni mogoče opredeliti kot stavke (lahko gre za javno zborovanje kot izraz pravice iz 42. člena Ustave). To velja tudi za bivše (odpuščene) delavce, ne glede na to, da svoje ravnanje opredelijo kot stavko zoper nekdanjega delodajalca in da je izvedeno v organizaciji sindikata (sklep US št. Up-236/96 z dne 24.9.1997, računalniška baza US).