Franc Testen, 2002

57Značilno za pravico do zakonitega sodnika je, da že iz njene narave izhaja, da je način njenega uresničevanja treba predpisati z zakonom. Ustava kot sestavni del te ustavne pravice zahteva, naj bodo pravila, po katerih bo izbran sodnik, ki bo odločal v posamezni zadevi, vnaprej določena z zakonom (in s sodnim redom). V tem pogledu predstavlja ta ustavna določba bolj obveznost zakonodajalca kot zakonski pridržek. Pravila o načinu, kako se izbere zakoniti sodnik, so določena v ZS v II. poglavju z naslovom »Zakoniti sodnik«. Člen 14 ZS določa, da sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela. V 15. členu določa ZS način dodeljevanja zadev posameznim sodnikom, v 17. členu pa odkazuje natančnejšo ureditev pravil za dodeljevanje zadev na sodni red. Posebej določa še, da se razporeditev sodnikov k delu na posameznih pravnih področjih in pravila dodeljevanja zadev objavijo na oglasni deski sodišča.

58Pri tem, ko je v Ustavi izrecno predvidel delno ureditev v sodnem redu, je že ustavodajalec upošteval, da ni mogoče, da bi zakon zaobsegel vse posamične situacije, v katerih bo treba izbrati sodnika, ki bo sodil. Sodni red (Ur. l. 17/95) določa pravila o dodeljevanju zadev sodnikom v VI. poglavju (členi 156–170). V členih 156–158 določa pravila za sprejem letnega razporeda dela. V 159. členu določa, da sodišče (praviloma) obravnava zadeve po vrstnem redu pripada na sodišče, v 160. členu pa kot splošno pravilo o dodeljevanju zadev postavlja načelo zakonitega sodnika. Šele letni razpored dela, ki ga sprejme vsako sodišče samo, je torej tisti akt, ki do konca uredi način uresničevanja pravice do zakonitega sodnika.

59V zvezi s problemom, obravnavanim v zgoraj (tč. 4) omenjeni odločbi US OdlUS IV, 17 je treba omeniti določbo 163. člena Sodnega reda, ki je bil sprejet po izdaji te odločbe US. Po tej določbi se zadeva, kjer je že bil vložen procesni akt, pa je bil umaknjen oziroma je bila zadeva vrnjena v preiskavo ali sodišču nižje stopnje v odpravo pomanjkljivosti, in je bila zadeva razveljavljena, dodeli v reševanje sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva. Sodni red je torej to vprašanje uredil na način, za kakršnega se je (neuspešno) zavzemal pobudnik v navedenem ustavnosodnem sporu. Ureditev, ki je drugačna od prejšnje, ki jo je US tudi spoznalo za ne-neskladno z Ustavo, pa v ničemer ne krši navedene odločbe US: zakonodajalec je imel na razpolago več z Ustavo skladnih rešitev. (O tem problemu glej npr. LM sodnika Testena v zadevi OdlUS VIII, 232, U-I-308/97, Ur. l. 98/99: »Samo dejstvo, da je ob presoji predpisa US odločilo, da ni v neskladju z Ustavo, možnosti zakonodajalca, da zakon kdaj pozneje spremeni, […] ne ovira oziroma zožuje. Drugačno stališče bi pripeljalo do absurda, da zakonodajalec ne more spremeniti nobenega zakona, ki je (že) v skladu z Ustavo.«)