Začasne odredbe
Aleš Galič, 2011
45US je že večkrat izreklo, da pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja ne izhaja neposredno iz pravice do sodnega varstva ( sklep Up-364/04 z dne 19. 9. 2005). Le ob dodatnem pogoju, namreč da je začasna odredba nujno sredstvo, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, je ta institut zavarovanja mogoče obravnavati v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena. Zato celo v primeru, ko bi sodišče npr. zavrženje ali zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe utemeljilo s pravnim stališčem, ki je v nasprotju s kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino, to še ne bi zadoščalo za utemeljitev kršitve pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena. Pritožnik bi moral izkazati, da brez izdaje začasne odredbe tudi namena sodnega varstva kljub morebitni pozitivni odločitvi o tožbenem zahtevku ne bi več mogel doseči (sklep Up-814/04 z dne 22. 3. 2005, glede načelnega odklanjanja US, da bi presojalo ustavne pritožbe zoper sklepe o začasnih odredbah gl. sklep Up-59/06 z dne 8. 3. 2007).
46US z omenjenimi izhodišči sledi svoji že uveljavljeni praksi, ki je v naš pravni red vnesla t. i. regulacijske začasne odredbe, ki jim je bila sodna praksa pri nas dotlej izrazito nenaklonjena (OdlUS VII, 231, U-I-275/97). Namen teh začasnih odredb ni v tem, da se zavaruje možnost bodoče izvršbe, pač pa v tem, da se v času, ko sodni postopek še teče, začasno uredi določeno stanje z namenom preprečitve nastanka težko nadomestljive škode. Te začasne odredbe se v izjemnih primerih lahko pokrivajo s tožbenim zahtevkom. Vendar mora sodišče pri tem upoštevati tudi položaj nasprotne stranke. Upoštevanje pravic toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni poznejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti.
47Prav tako je US že potrdilo (v nasprotju s starejšo prakso rednih sodišč), da izdaja regulacijskih začasnih odredb načeloma pride v poštev tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih tožbah (Up-1160/07 z dne 21. 6. 2007). US je tudi potrdilo, da sodišču ni mogoče očitati protipravnega dejanja že z utemeljitvijo, da je najprej izdalo začasno odredbo, nato pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Standard za izdajo začasne odredbe je namreč nižji (OdlUS XIV, 46, Up-2/04 z dne 4. 5. 2005).