Aleš Galič, 2011

76Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta zagotavlja vsakomur, ki kot stranka nastopa v sodnem postopku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svoje pravice. Prepozno sodno varstvo lahko izniči njegove učinke. Če namreč sodno varstvo pride prepozno, je prizadeta oseba v enakem položaju kot tedaj, ko sodnega varstva sploh nima (OdlUS XII, 93, U-I-60/03, Ur. l. 131/03). US se sklicuje na prakso EKČP, po kateri so države pogodbenice dolžne organizirati svoje pravne sisteme tako, da sodišča lahko izpolnjujejo zahteve iz prvega odstavka 6. člena EKČP, vključno z razumno dolžino postopka (OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. 92/05). Glede konkretnih kriterijev presoje se je US izrecno naslonilo na stališča ESČP (npr. Kračun proti Sloveniji, 18831/02, 11. 2006; več o vsebinski presoji ESČP v zadevah proti Sloveniji gl. v Zidar Al-Mutairi, s. II) in povzelo, da je treba upoštevati kompleksnost zadeve, ravnanje pritožbene stranke ter ravnanje pristojnih oblasti, pri čemer je v vsakem posameznem primeru treba še posebej upoštevati okoliščine konkretnega primera. Treba je upoštevati tudi število instanc, ki so bile vpletene, vendar država načeloma odgovarja za primere večkratne razveljavitve sodb in vračanje zadev sodišču prve stopnje v nov postopek (Umek proti Sloveniji, 35463/02, 8. 1. 2009). Okoliščino, da je pritožnik sam povzročil zamude, je treba upoštevati, vendar je to le eden izmed več kriterijev, ki jih je treba oceniti na celovit način (Up-108/09, Ur. l. 81/10). US ugotavlja, da je po sodni praksi ESČP stranki sicer mogoče očitati, da povzroča zamudo pri sojenju, če sama predlaga odlog zadeve. Nezavzetost za rešitev spora gre v breme stranki še posebej v primeru, ko v postopku nastopa v vlogi tožnika. V sporih glede individualnih civilnih pravic je namreč utemeljena ureditev, da se tudi strankam naloži odgovornost za učinkovito varstvo svojih pravic. Vendar po ustaljeni presoji ESČP zamuda, ki nastane zaradi ravnanja stranke, praviloma ni odločilna sama po sebi, ampak jo je treba primerjati z zamudo, ki jo je mogoče pripisati ravnanju države. ESČP je že večkrat poudarilo, da čeprav temeljijo civilni postopki na načelu dispozitivnosti, to ne odvezuje sodišč, da zagotovijo sojenje v razumnem roku in tudi, da preprečijo zavlačevanje nasprotne stranke (Tierce proti San Marinu, 17. 6. 2003, 69700/01). Iz sodne prakse ESČP sicer izhaja, da lahko tudi po stališču ESČP v posameznih primerih ravnanje pritožnika, ki sam predlaga prekinitev postopka, pretehta nad ravnanjem sodišča. Vendar ESČP tudi v teh primerih takšno stališče sprejme na podlagi predhodne ocene vseh pravno upoštevnih okoliščin konkretnega primera (Up-1258/08, Ur. l. 54/10). Stranke so dolžne v postopku izkazati kooperativnost glede zagotavljanja učinkovitosti sojenja (Žunić proti Sloveniji, 24342/04, 18. 10. 2007). US je tudi izreklo, da kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko povzroči sodišče tudi s tem, da zadeve ne obravnava po vrstnem redu (tj. da brez zakonitega razloga poznejše zadeve obravnava prej), pa tudi z neupoštevanjem določb sodnega reda, da je določeno zadevo treba obravnavati prednostno (OdlUS XII, 62, Up-119/03, Ur. l. 63/03). Okoliščina, da se je postopek pred sodiščem v civilni pravdi zaključil s sodno poravnavo, ne onemogoča sklepa, da je v tem postopku prišlo do kršitve obravnavane pravice (Up-1258/08, Ur. l. 54/10).

77Na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se posredno nanaša tudi precej zadev, v katerih je US ta element presojalo z vidika učinkovitosti sodnega varstva ali z vidika dopustnosti omejitev drugih procesnih jamstev v korist zagotavljanja sojenja v razumnem roku (npr. U-I-164/09, Ur. l. 12/10). Tudi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogoče obravnavati ločeno od drugih procesnih jamstev. Odgovornost zakonodajalca in tudi sodišča v konkretnem primeru je, da najde pravo mero pri zagotovitvi koncentracije in pospešitve postopka (Up-2443/08, Ur. l. 84/09).