Franc Testen, 2002

9Ustava ali zakon ne določata vsebine zahteve. Sodišče (judex a quo) bo moralo predvsem izkazati, da bi moralo v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti določeni zakon. US se doslej še ni srečalo s primerom, ko bi – drugače kot sodišče, ki vlaga zahtevo – ocenilo, da izpodbijani zakon sploh ni podlaga za rešitev pravnega razmerja, o katerem teče sodni spor. Tudi ni mogoče reči, kako podrobno – in s kakšnimi učinki – bi v spornih primerih US to vprašanje raziskovalo. V primerjalni literaturi se problem označuje kot problem relevance. Položaj, ki nastane, če obe sodišči tako različno kvalificirata pravno razmerje, zastavlja številna zapletena vprašanja, s katerimi se US še ni ukvarjalo. Če bi do tega prišlo, bi US zahtevo verjetno zavrglo zaradi pomanjkanja ene od procesnih predpostavk: ne gre za zakon, ki bi ga sodišče moralo uporabiti. Sodišče, ki vlaga zahtevo, bo moralo nadalje utemeljiti, zakaj meni, da je zakon protiustaven. Nekatere primerjalne zakonodaje (npr. italijanska) postavljajo tu dodatne zahteve: zahteva ne sme biti očitno neutemeljena. V našem pravnem redu takšne izrecne zahteve ni, čeprav zakonska ureditev tudi nakazuje v to smer. Po določbi 2. odst. 26. člena ZUstS US pobudo, ki je očitno neutemeljena, (s sklepom) zavrne. O zahtevi pa ne more odločiti na ta način: če so izpolnjene (druge) procesne predpostavke, mora meritorno odločiti tudi o očitno neutemeljeni zahtevi. Ni logično, zakaj morajo biti morebitne očitno neutemeljene zahteve deležne temeljitejše presoje kot enako neutemeljene pobude.