Franc Testen, 2011

8V zvezi z relevanco bi se lahko zastavilo tudi vprašanje, ali ni US preseglo svojih pristojnosti s tem, ko je – drugače kot judex a quo – presodilo, da izpodbijani zakon sploh ni bistven za presojo sprožilnega primera. Ali ni US – razen v primerih, kadar gre z izbiro napačne gornje premise za (anticipiran) poseg v človekove pravice – prekoračilo svoje pristojnosti, ker na ta način sugerira rednemu sodišču, da njegova pravna kvalifikacija ni pravilna, prejudicira sodno odločitev in mu jemlje pravico, da najprej samo razloži (navadno) zakonsko pravo? Dva primera, ki ju navajam v nadaljevanju, teh pomislekov ne vzbujata: med rednim in US ni bilo nesoglasja o tem, katere zakonske določbe in na kakšen način so »v igri«, razlikovali sta se le v presoji, ali gre pri tem za »uporabo« zakona v smislu 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS.

9S problemom relevance seje US ukvarjalo v OdlUS XVI, 75, U-I-216/07, U. l. 99/07. US je zavrglo zahtevo (predsednika) Vrhovnega sodišča za presojo ustavnosti 21. člena Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. Izreklo je, da  … tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodnik izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, napolnjuje okvir procesne predpostavke, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. US je ugotovilo, da v tem primeru ni šlo za položaj, v katerem bi moral predsednik Vrhovnega sodišča pri odločanju uporabiti izpodbijano določbo ZSOVA. V sprožilnem primeru, o katerem je moral odločati predsednik Vrhovnega sodišča, se je uporaba izpodbijane določbe ZSOVA res ponujala samo tangencialno, ob presoji vprašanja pristojnosti. Bilo je na prvi pogled očitno, da izpodbijana določba predsedniku ne daje pristojnosti za meritorno odločanje, res pa je, da je predsednik do takšnega sklepa (in odločitve o zavrženju predloga direktorja SOVA) lahko prišel šele potem, ko je ustrezno razložil (uporabil!) izpodbijano določbo. Zahteva predsednika je predstavljala poskus, kako z aktivistično razlago premagati procesno oviro na poti do tega, da bi US vsebinsko presodilo očitno protiustavno določbo ZSOVA, ki je omogočala posege v komunikacijsko zasebnost nadzorovanih oseb. Posebnost primera je bila namreč v tem, da nadzorovane osebe za poseg v komunikacijsko zasebnost sploh niso mogle (iz)vedeti, zato že pojmovno ni bilo mogoče računati na njihove pobude.

10Problem relevance je obravnavalo US tudi v U-I-85/09, Ur. l. 79/10, kjer je višje sodišče izpodbijalo ustavnost določb Zakona o zemljiški knjigi in Zakona o urejanju prostora. Glede prvega je izreklo, da ni v neskladju z Ustavo, zahtevo glede ZUreP pa je zavrglo. Navedlo je, da … se mora zahteva sodišča za to, da zadosti procesni zahtevi prvega odstavka 23. člena ZUstS, nanašati na zakon, na katerega bi moralo sodišče opreti svojo odločitev. Ne zadošča kakršnakoli zveznost med domnevno protiustavnim zakonom in konkretnim sodnim postopkom. Zato je moralo US najprej oceniti, katere določbe izpodbija predlagatelj, kakšna je njihova vsebina in katere izmed njih so tiste, na katere mora sodišče  opreti svojo odločitev. Izpodbijana določba tretjega odstavka 100. člena ZUreP po presoji US ni del zakona, ki bi ga moralo sodišče uporabiti pri odločanju. Omejitve lastninske pravice na nepremičnini, katere del utegne biti z odločbo o razlastitvi razlaščen, nastanejo po samem zakonu kot posledica odločbe upravnega organa o uvedbi razlastitvenega postopka. Zato za presojo ustavnosti tretjega odstavka 100. člena ZUreP ni izpolnjena procesna predpostavka iz prvega odstavka 23. člena ZustS.