Peter Pavlin, 2011

18Ustava pozna štiri vrste različnih zakonov, ki se sprejemajo z različnimi večinami glasov poslancev in poslank oziroma po različnih postopkih. Načeloma te različne vrste zakonov ne bi smele imeti vpliva oziroma povezave s 87. členom, razen če se 87. člen lahko razume tudi kot ena od bistvenih ustavnih norm glede hierarhije pravnih aktov (povezava s 153. členom).

19Prva vrsta zakonov so navadni zakoni, to so tisti, ki jih DZ sprejme z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev (86. člen).

20Druga vrsta zakonov so organski zakoni, namreč zakoni, sprejeti s posebno poslansko večino, katerih namen je podrobno institucionalno urejanje določenega ustavno pomembnega področja, kar vključuje tudi pravice in obveznosti. Organski zakoni so v ustavni ureditvi Slovenije dokaj redki. Vsebovani so v prvem odst. 124. člena (obramba), četrtem odst. 3. a člena (sodelovanje DZ in Vlade v zadevah EU), četrtem odst. 80. člena (volilni sistem), petem odst. 90. člena (referendum), prvem odst. 98. člena (volitve v DS) in v drugem odst. 143. člena (pokrajine). Navedeni zakoni imajo z vidika hierarhije zakonov višjo pravno moč od navadnih zakonov, za katere Ustava ne zahteva posebne večine. Z vidika skladnosti pravnega reda ima lahko takšna stroga interpretacija posledice – npr. na področju obrambe, ki jo v Sloveniji dejansko urejata dva zakona, sprejeta z različnimi večinami.

21Tretja vrsta zakonov se nanaša na določeno zakonsko področje, kjer je glede predloga zakona na razpolago absolutni veto – namreč na področje določanja pravic in obveznosti narodnih skupnosti; po šestem odstavku 64. člena imajo poslanca narodnih skupnosti (italijanske in madžarske) ter njune samoupravne narodne skupnosti (madžarska in italijanska) pravico do absolutnega veta glede predlogov zakonov, ki zadevajo uresničevanje v Ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti. Po vsebini morajo torej to biti predlogi zakonov, ki se nanašajo zgolj na delovanje narodnih skupnosti (četudi bi bilo v predlogu zakona določeno kakšno obrobno vprašanje, ki se ne nanaša samo na narodne skupnosti, je treba šteti oziroma v praksi oceniti prevladujoč značaj ostalih določb v korist narodnih skupnosti), ki morajo biti sprejeti s soglasjem predstavnikov narodnih skupnosti. Ne glede na navedeno pa je z vidika hierarhije zakonov takšen sprejeti zakon navaden zakon, saj lahko drug področni zakon določeno vprašanje iz narodnostnega zakona uredi drugače, z navadno večino glasov poslancev in poslank.

22Četrta vrsta zakonov so uredbe z zakonsko močjo v primeru vojnega in izrednega stanja, kot so bile predstavljene že zgoraj. Te vrste uredb imajo pomen in moč navadnih, lahko pa celo organskih zakonov (odvisno od zakonske materije, ki jo urejajo), in so v hierarhičnem razmerju do prejšnjih zakonov, ki jih je sprejel DZ, poznejši zakoni ter  prevladajo nad drugimi zakoni.