Vrhovni poveljnik obrambnih sil
Igor Kaučič, 2011
5Ustava določa, da je Predsednik republike vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil, zakon pa bi moral tudi to funkcijo vsebinsko opredeliti in podrobneje urediti. ZObr, ki se sprejema s kvalificirano večino (1. odst. 124. člena), tega v veliki meri ni izvedel, kjer pa je, jo je pretirano zožil in omejil (Ribarič, 2001, s. 108–110). V 43. členu le povzema ustavno besedilo in dodaja, da je vojaško poveljevanje s podrejenimi poveljstvi, enotami in zavodi v pristojnosti načelnika generalštaba in drugih poveljnikov. V funkciji vrhovnega poveljnika obrambnih sil ima na podlagi 63. člena pravico na predlog ministra in po predhodnem soglasju Vlade poviševati generale in admirale in dati predhodno mnenje ministru za obrambo, ki določa generalštabu letne usmeritve za načrtovanje operativnih, materialnih in organizacijskih priprav za uporabo vojske (42. člen), po ZVojD (22. člen) pa odločiti o predčasnem odpustu s služenja vojaškega roka (30 dni pred potekom sedemmesečnega roka), če bojna pripravljenost oboroženih sil to dovoljuje (z odpravo vojaške obveznosti je ta pristojnost postala zastarela).
6Ustava določa, da izvajanje obrambe nadzoruje DZ (2. odst. 124. člena), ZObr pa podrobneje ureja vodenje in nadzor obrambe. Te pristojnosti so razdeljene med DZ, Predsednikom republike in Vlado. ZObr v 83. členu določa, da Predsednik republike (če se DZ ne more sestati) razglasi izredno ali vojno stanje, sprejema uredbe z zakonsko močjo, ki se nanašajo na obrambo, odloči o uporabi Slovenske vojske, uvedbi delovne in materialne dolžnosti ter splošni mobilizaciji v izrednem stanju. Vendar pa te določbe ne pomenijo konkretizacije funkcije vrhovnega poveljevanja, temveč gre za ukrepe (izredne pristojnosti), ki jih določa že Ustava, kadar se zaradi vojnega ali izrednega stanja DZ ne more sestati (92. in 108. člen).
7Za izvrševanje nalog mora biti Predsednik republike seznanjen s stanjem bojne pripravljenosti vojske in z drugimi vprašanji s področja obrambe države. Skladno s tem ZObr v 43. členu določa, da minister za obrambo po predhodnem soglasju Predsednika republike podrobneje določi pogoje in postopke seznanjanja vrhovnega poveljnika s stanjem pripravljenosti vojske in z drugimi zadevami, pomembnimi za obrambo države, zagotavljanje nastanitve, zavarovanja, protokolarnih zadev, straže ter drugih pogojev za opravljanje funkcije vrhovnega poveljnika v miru in vojni. Zakon zavezuje tudi druge organe, da ga v zvezi z izvrševanjem te funkcije ustrezno informirajo.
8Predsednikovo funkcijo poveljevanja obrambnih sil opredeljujejo zlasti pravice do informiranja, vpogleda, predlaganja in usklajevanja, ne pa pravice do samostojnega odločanja. Zakoni mu namreč ne določajo nobene samostojne pristojnosti odločanja. Ustavno določbo o vrhovnem poveljniku obrambnih sil so zakoni v veliki meri izvotlili. Ob tem se zastavlja ne samo vprašanje ustreznosti take zakonske ureditve, temveč tudi odgovornosti Predsednika republike kot vrhovnega poveljnika obrambnih sil (Ribarič, 2007, s. 140–142).
Literatura k členu:
Cerar, Položaj in vloga predsednika Republike Slovenije, v: TiP 5, 1997, s. 763–781;
Grad et al., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana 1999;
Hartmann/Kempf, Staatsoberhäupter in westlichen Demokratien, Strukturen, Funktionen und Probleme des »höchsten Amtes«, Opladen 1989;
Jarass/Pierroth, Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, Kommentar, Beck 2000;
Kaučič (ur.), Nova ustavna ureditev Slovenije, Ljubljana 1992;
Kaučič, Funkcije predsednika republike in državni zbor, s. 257–272, v: 1. strokovno srečanje pravnikov s področja javnega prava, IJU, Brdo pri Kranju 1995;
Kaučič, Položaj predsednika republike v izvršilni oblasti, s. 53–61, v: VI. dnevi slovenske uprave, Portorož 1999;
Kaučič, Predsednik republike med reprezentativno in izvršilno funkcijo, s. 23–38, v: X. dnevi javnega prava, IJU, Portorož 2004;
Kaučič, Predsednik republike med ustavo in politično prakso, PiD 6–7, 2006, s. 1615–1628;
Kaučič/Grad, Ustavno pravo Slovenije, Ljubljana 2008;
Lucky, A Comparative Chart of Presidential Powers in Eastern Europe, v: East European Constitutional Review, 2, 1993, 3, 1994, s. 81–94;
Mavčič, Slovenia, v: Blanpain (ur.), International Encyklopaedia of Laws, Constitutional Law – Suppl. 27, Kluwer 1998;
Nahtigal, Ustavna demokracija in vloga predsednika republike, JU, 2, 2004, s. 357–373;
Ribarič, Predsednik Republike Slovenije in parlament, s. 119–136, v: Brezovšek (ur.), Slovenski parlament – izkušnje in perspektive, Ljubljana 1996;
Ribarič, Odnos med predsednikom Republike Slovenije in vlado, s. 39–53, v: Brezovšek (ur.), Demokracija – vladanje in uprava v Sloveniji, Ljubljana 1997;
Ribarič, Nekateri vidiki ustavnega položaja predsednika republike, s. 119–134, v: III. strokovno srečanje pravnikov s področja javnega prava, IJU, Portorož 1997;
Ribarič, Institucija predsednika republike ob 10-letnici ustave, s. 105–119, v: VII. dnevi javnega prava, IJU, Portorož 2001;
Ribarič, Predsednik republike med ustavo in politiko, s. 73–82, v: X. dnevi javnega prava, IJU, Portorož 2004;
Ribarič, Predsednik republike, s. 139–145, v: Kaučič (ur.), 15 let uresničevanja Ustave Republike Slovenije, Ljubljana 2007;
Ribičič, Predsednik republike kot element stabilnosti v parlamentarnem sistemu, s. 83–93, v: X. Dnevi javnega prava, IJU, Portorož 2004;
Rupnik et al., Ustavno pravo Republike Slovenije, posebni del, II. knjiga, Maribor 1994;
Schlaich, Der Bundespräsident, s. 523–584, v: Isensee/Kirchhof (Hrsg.), Handbuch des Staatsrechts, Band II, Heidelberg 1992;
Spath, Das Bundespräsidialamt, 4. Auflage, Düsseldorf 1990;
Türk, Temelji mednarodnega prava, Ljubljana 2007;
Ude et al., Ustava Republike Slovenije, Ljubljana 1992;
Zagorc, Pravni akti predsednika republike, v: ZZR 65, 2005, s. 323–344.