Igor Kaučič, 2011

10V primerjavi s pravico voliti (aktivna volilna pravica) so za pravico biti izvoljen (pasivna volilna pravica) za Predsednika republike praviloma predpisani strožji ali dodatni pogoji. Starostni cenzus za pridobitev pasivne volilne pravice za predsednika republike je praviloma višji kot za splošne volitve in se giblje v državah članicah EU med 35 in 50 let. Izjemi sta le Slovenija in Francija, kjer je ta pogoj bistveno nižji. Posebnost ureditve tega vprašanja v obeh državah je tudi v tem, da starostnega pogoja izrecno ne ureja ustava, temveč zakon. Poleg starostnega pogoja so za pridobitev pasivne volilne pravice predpisani tudi drugi posebni pogoji.

11Posebnost naše ureditve je tudi v tem, da Ustava ne ureja posebej volilne pravice za volitve Predsednika republike in da se aktivna in pasivna volilna pravica ne razlikujeta. Za volilno pravico Predsednika republike se zato uporabljajo splošne določbe 43. člena, ki urejajo volilno pravico.  Ustava tudi nima izrecnih določb, ki bi predpisovale dodatne pogoje (omejitve) glede splošne volilne pravice ob tistih, ki jih določa 2. odst. 43. člena. Zakonski pridržek v smislu 3. odst. 15. člena  določa Ustava le za pasivno volilno pravico poslancev DZ. Omejitev pasivne volilne pravice za Predsednika republike je vsebovana v 4. odst. 103. člena, ki določa, da je lahko za Predsednika republike izvoljen le državljan Slovenije. Ta določba ne dopušča, da bi zakon na podlagi 3. odst. 43. člena določil, da imajo pasivno volilno pravico za Predsednika republike tudi tujci, ki nimajo slovenskega državljanstva. Ustavna določba pa izrecno ne izključuje izvolitev osebe, ki ima poleg slovenskega tudi državljanstvo druge države. Tako izključitev bi lahko uredil zakon in ker tega ni uredil, ni mogoče odreči pasivne volilne pravice kandidatu, ki ima poleg slovenskega tudi tuje državljanstvo.

12Za volitve Predsednika republike torej veljajo temeljna načela volilnega sistema, kakršna so uveljavljena pri volitvah v DZ. Načelo splošne volilne pravice velja tako glede aktivne kot tudi glede pasivne volilne pravice. ZVPR je zato v 2. členu določil, da ima pravico voliti in biti voljen za Predsednika republike državljan Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti in mu ni odvzeta poslovna sposobnost. Poleg državljanskega in starostnega pogoja je ZVPR prvotno določal tudi dodatni (tretji) pogoj, to je, da osebi ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Vendar je US leta 2003 to določbo zakona razveljavilo (OdlUS XII, 70, U-I-346/02 z dne 29. 7. 2003, Ur. l. 11/03). Svojo odločitev je utemeljilo predvsem s tem, da Ustava tega pogoja izrecno ne določa, poleg tega pa njegovo predpisovanje ni skladno z načelom sorazmernosti v razmerju do 3. odst. 15. člena (zakonski pridržek). Gre za prekomeren zakonodajalčev poseg v volilno pravico, ker jo je odvzel vsem, ki nimajo poslovne sposobnosti, ne da bi se pri tem ugotavljalo, ali poslovna nesposobnost vpliva tudi na razumevanje volitev, torej na sposobnost izvrševati volilno pravico, in koliko vpliva. Leta 2006 je novela ZVDZ to vprašanje uredila skladno z odločbo US (2. in 3. odst. 7. člena ZVDZ-UPB1). Po spremenjeni ureditvi, ki velja tudi za volilno pravico pri volitvah Predsednika republike, nima pravice voliti in biti voljen tisti posameznik, ki mu je bila zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti popolnoma odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica staršev ali drugih oseb čez njegovo polnoletnost ter ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev. V postopku za odvzem poslovne sposobnosti ali podaljšanje roditeljske pravice čez polnoletnost mora sodišče posebej odločiti o odvzemu pravice voliti in biti voljen.

13Neizvoljivost (inelegibilnost) kot oblika omejitve pasivne volilne pravice za volitve Predsednika republike je z ZVPR izrecno določena le pri hkratnem kandidiranju za predsednika republike in za poslanca DZ ali za člana DS.  Gre za neizvoljivost v ožjem pomenu oziroma za nezdružljivost kandidatur. ZVPR v 18. členu določa, da nihče ne more biti hkrati kandidat za Predsednika republike in za poslanca DZ ali za člana DS (v primeru obeh kandidatur se mora kandidat za Predsednika republike izjasniti, katero kandidaturo sprejema, v nasprotnem šteje kot veljavna kandidatura, h kateri je dal nazadnje soglasje). Razlog neizvoljivosti je lahko tudi prepoved reelekcije, to je prepoved ponovne izvolitve,  mednje pa bi lahko šteli tudi pravnomočno obsodilno sodbo sodišča na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev (9. člen ZPos). Če oseba prestaja tako zaporno kazen v času kandidiranja, bi bilo smiselno, da tudi kandidirati ne bi smela (ker če bi bila izvoljena, ne bi mogla nastopiti funkcije), vendar bi moralo biti to izrecno predpisano (širše o tem Kaučič, 2009, s. 1736–1742).

14Podobno kot druge tudi naša Ustava ne ureja postopka kandidiranja, temveč ga ureja ZVPR v členih 10 do 19. Kandidata za Predsednika republike lahko predlagajo poslanci DZ (določijo ga  s podpisi najmanj desetih poslancev), politične stranke (predlog kandidature mora biti podprt s podpisi najmanj 3 poslancev ali najmanj 3000 volivcev) in volivci (kandidaturo lahko določi skupina najmanj 5000 volivcev). Zakonska ureditev, ki pogojuje kandidiranje na volitvah s podporo volivcev in poslancev, ne pomeni omejitve volilne pravice, če ne preprečuje kandidature osebam, ki bi imele na volitvah vsaj minimalno možnost za izvolitev, temveč zaradi zagotavljanja preglednosti volitev in volilne kampanje preprečuje le neresne kandidature. Taka ureditev bi pomenila omejitev volilne pravice, če bi bila prekomerna, če bi torej omejitve presegle obseg, ki je nujno potreben za doseganje navedenih ciljev (OdlUS VI, 137, U-I-220/97 z dne 29. 10. 1997, Ur. l. 70/97). Poleg tega je US ugotovilo, da je različna teža podpore politične stranke, poslancev in volivcev kandidaturi stvarno utemeljena z različno vlogo, ki jo imajo politične stranke, poslanci in volivci v političnem sistemu, zato v teh določbah ZVPR US ni našlo ustavnega neskladja.

15Ne glede na način kandidiranja velja temeljno pravilo, da lahko vsak poslanec in vsak volivec da podporo samo eni kandidaturi. ZVPR v 14. členu predpisuje tudi, da se podpora kandidaturam s podpisovanjem daje tako, kot je določeno v ZVDZ. Ta v 47. členu določa, da volivec da svojo podporo na predpisanem obrazcu. ZVPR in ZVDZ ne zahtevata, da bi moral volivec že ob podpisu obrazca podpore pred pristojnim organom navesti tudi, komu daje podporo; zakon posameznemu volivcu prepušča odločitev, kdaj bo v obrazec podpore navedel, komu daje podporo in ali bo to storil celo samo s konkludentnim dejanjem (izročitev overjenega obrazca predlagatelju kandidature), ( OdlUS XIII, 64, U-I-330/02 z dne 21. 10. 2004, Ur. l. 118/04).  Ob tem US ugotavlja, da ZVPR in ZVDZ pooblaščata DVK samo za določitev obrazca za dajanje podpore, način dajanja podpore kandidatu pa je izrecno pridržan obema zakonoma, ker po svoji vsebini pomeni urejanje načina izvrševanja volilne pravice.