Barbara Kresal, 2002

73OdlUS VII, 123, U-I-223/96, Ur. l. 49/98, tč. 16 in 19: »Javni interes za znižanje pokojninskih prejemkov borcev bi bil po presoji US lahko le v ekonomski nezmožnosti države za izplačevanje teh in drugih pokojninskih prejemkov ali v posebej in izrecno ugotovljenih morebitnih očitnih nesorazmerjih med pravicami posameznih kategorij upravičencev iz pokojninskega zavarovanja (upoštevajoč pri vojnih veteranih njihovo ustavno pravico do posebnega varstva po 3. odst. 50. člena). […] Relativno zmanjšanje (limitiranje) oziroma zadrževanje usklajevanja pokojnin, odmerjenih po predpisih nekdanje SFRJ, pomeni nedvomno poseg v pridobljene pravice. […] vendar je bil tak poseg nujen zaradi varstva drugih načel oziroma javnega interesa, ki jim je v tem primeru treba dati prednost: načelo enakosti vseh upokojencev pred zakonom in potreba po uskladitvi s slovenskim pravnim redom oziroma zakonodajo.«

74OdlUS V, 176, U-I-86/96, Ur. l. 1/97, tč. 5: »Določba o posebnem varstvu po navedenem 3. odst. 50. člena kot vsebinsko nadaljevanje določb prvih dveh odstavkov istega člena, ki vsem državljanom zagotavljajo socialno varnost. […] obvezuje državo do takšnega posebnega varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja, ki presega tiste pravice, ki jih obsega zagotavljanje socialne varnosti, ali pravice iz obveznega socialnega zavarovanja. Posebno varstvo torej pomeni zagotovitev posebnih pravic ali večjega obsega pravic.« V navedeni zadevi je šlo za spreminjanje ureditve pravic po zakonu o vojnih invalidih in vprašanje nedopustnega posega v pridobljene pravice, kot so invalidnina, funkcionalne oblike pomoči, usklajevanje dajatev, uvedba izplačila dajatev mesečno za nazaj; podana je bila kršitev. Glede pravic vojnih invalidov tudi OdlUS VIII, 177 – prisilni mobiliziranci niso vključeni, ni kršitve; OdlUS IX, 51 – vojni invalidi iz različnih vojn različne pravice, ni kršitve.

75OdlUS IX, 19, U-I-327/96, Ur. l. 19/2000: »[…]v posebnem varstvu žrtev nasilja v obeh vojnah ni mogoče gledati poravnavanja dolga žrtvam ali nekaj, do česar bi bila žrtev nasproti državi a priori upravičena. Nasprotno: to varstvo temelji na solidarnosti kot enem temeljnih načel socialne države. Zato je za zagotovljeno posebno varstvo žrtvam vojnega nasilja kot ustavno kategorijo še posebej razumljivo in še posebej pomembno, da ga Ustava, čeprav novoto, brez slehernega natančnejšega opredeljevanja prepusti zakonodajalcu. Edino, kar torej neposredno izhaja že iz določbe 3. odst. 50. člena, je, da mora zakonodajalec v razumnem času posebno varstvo žrtev uzakoniti. Polje prostega zakonodajnega urejanja je ob obravnavanem primeru nujno še posebej široko […].« V zvezi z ureditvijo pravic žrtev vojnega nasilja tudi OdlUS IX, 286 – prekratek rok za uveljavljanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, kršitev; OdlUS IX, 261 – stalno prebivališče, ni kršitve); OdlUS V, 153 in sklep št. OdlUS X, 62 – prisilni mobiliziranci; OdlUS IX, 269 – drugačen obseg pravic za določeno kategorijo žrtev, za otroke staršev, ki so bili podvrženi vojnemu nasilju, ni kršitve.)