Franc Testen, 2002

7Poleg vrst odločitev, ki jih izrecno predvidevata Ustava in zakon, in odločb, ki izhajajo iz narave stvari (pod tč. 4 opisana “neugotovitev neskladnosti”), pa je US še samo razvilo dodatne tehnike odločanja. Pri tem se je v veliki meri zgledovalo pri praksi sodišč, ki imajo podobne pristojnosti v drugih državah. Razlogov za to, da je US poseglo po novih tehnikah, je več. Eden od razlogov je gotovo ta, da pri odločanju ni vezano na predlog iz dane zahteve oziroma pobude (30. člen ZUstS). Drugi razlog pa je v tem, da ni mogoče vnaprej predvideti vseh možnih vrst protiustavnosti oziroma nezakonitosti in načinov, kako tako prizadete določbe predpisov izločiti iz pravnega reda oziroma preprečiti njihove protiustavne učinke. Sodišče pri tem vodi načelo, da tam, kjer je kršitev, mora obstajati tudi pravno sredstvo (remedy) za njeno odpravo. Upravičenje za uporabo tehnik, ki v ustavi in zakonu niso izrecno predvidene, je sodišče našlo v sklepanju od večjega na manjše: US je pri odločanju v postopkih presoje predpisov dovoljeno vse, kar je manj kot takojšnja razveljavitev ali odprava predpisa v celoti. US torej nima na izbiro le razveljavitev ali pa ugotovitev, da izpodbijani predpis ni v neskladju z Ustavo oziroma zakonom. V primeru ugotovljene protiustavnosti oziroma nezakonitosti lahko sprejme tudi vsako odločitev, ki je med tema dvema skrajnima možnostima: zato se takšne odločitve v primerjalni teoriji označujejo tudi kot vmesne (intermediary). Med takšnimi odločitvami je treba omeniti zlasti interpretacijske odločbe in odločbe o t. i. kvalitativni, idealni ali vertikalni delni protiustavnosti. Nekaj več o tem v nadaljevanju.