Lovro Šturm, 2011

1OdlUS VII, 139, U-I-125/97, Ur. l. 51/98: »Pravila OZZ so z obravnavano določbo prekoračila okvir, ki je dopuščen podzakonskemu aktu, saj le-ta ne sme spremeniti ali samostojno urediti pravic in obveznosti, ker le-te lahko v skladu z načeli delitve oblasti (3. člen) ureja le zakon. Podzakonski akt sme zakonsko  normo razčleniti le do te mere, da s tem sam ne opredeljuje pravic in obveznosti in da zlasti z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje. Stremeti mora za tem, da zakonsko normo razčleni le toliko, da bo dosežen njen cilj.«

2OdlUS IX, 31, U-I-173/99, Ur. l. 27/00: »6. V zvezi z izpodbijano podzakonsko ureditvijo pobudnice navajajo, da vsebinsko ni vezana na zakon, kot to izhaja iz 99. člena ZUpr. Navedena določba ureja pravno naravo pravilnika. Določa, da se pravilniki kot podzakonski predpisi sprejemajo za izvrševanje zakona. Glede na to so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi.

7. Vezanost podzakonskih aktov na zakon izhaja tudi iz tretjega odst. 153. člena, ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakonom. Načelo vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon ter legalitetno načelo (drugi odst. 120. člena, ki določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov) sta kot temeljni ustavni načeli v tesni povezanosti z načelom demokratične in pravne države. Glede normativne dejavnosti državne uprave pomenita, da je ta pri izdajanju podzakonskih predpisov vsebinsko vezana na Ustavo in zakon. Pravilnik tako ne sme vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, zlasti pa ne sme samostojno predpisovati pogojev, s katerimi bi tako posegel v zakonsko ureditev, da bi spremenil njeno vsebino.

38. Prav za tak poseg, ki spreminja zakonsko vsebino, pa gre v primeru drugega odst. 47. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. 4/99, 45/99, 59/99 in 110/99). Glede na 14. točko 25. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. 89/98) – ZDDV naj bi se nižja stopnja davka plačevala od blaga, povezanega s pogrebnimi storitvami. Vendar pa je bil z novelo Pravilnika, ob nespremenjeni zakonski ureditvi, predpisan pogoj, da se od opredeljenega blaga plačuje davek po nižji stopnji le, če ga dajejo v promet osebe, ki opravljajo pogrebne storitve. To pomeni, da pri prometu izdelka, ki običajno spremlja krste in žare (npr. pogrebno cvetje), tisti, ki opravlja pogrebne storitve, obračuna davek na dodano vrednost po stopnji 8 %, medtem ko cvetličarji v enakem primeru obračunajo davek po stopnji 19 %. Ker 14. točka 25. člena ZDDV stopnje davka ne pogojuje z dejavnostjo, v okviru katere se daje v promet blago, povezano s pogrebnimi storitvami, je podzakonski akt z določitvijo pogoja ‘in ga dajejo v promet osebe, ki opravljajo pogrebne storitve’, spremenil zakonsko brezpogojno določeno nižjo obdavčitev blaga, povezanega s pogrebnimi storitvami. Zato US ugotavlja, da drugi odst.  47. člena Pravilnika ni v skladu s 14. točko 25. člena ZDDV. To pa pomeni tudi, da ni v skladu z drugim odst. 120. člena in s tretjim odst. 153. člena. US je zato neskladni del izpodbijane podzakonske določbe razveljavilo.«

Ločeno mnenje sodnice Modrijan

4OdlUS X, 57, U-I-272/00, Ur. l. 29/01: »7. Ustavnopravno relevantno vprašanje, ki ga je US obravnavalo, se nanaša na vprašanje obstoja oziroma obsega zakonskega pooblastila za izdajo Pravilnika o ribiško-gojitvenih načrtih ter o evidenci izvrševanja (Ur. l. 68/00). US je v obravnavani zadevi presojalo, ali za izpodbijane določbe prvega in drugega odst. 9. člena Pravilnika obstoja zakonsko pooblastilo v skladu z  ustavnim načelom vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon (drugi odst. 120. člena).

9. Pravilnik je po svoji pravni naravi podzakonski predpis, ki ga lahko izda minister za izvrševanje zakonov in drugih predpisov. Vsebino, ki jo lahko ureja pravilnik, določa 99. člen Zakona o upravi (Ur. l. 67/94 in nasl. – ZUpr): »(1) Za izvrševanje zakonov, drugih predpisov in aktov državnega zbora ter predpisov in aktov vlade izdajajo ministri pravilnike, odredbe in navodila. (2) S pravilnikom se razčlenijo posamezne določbe zakona, drugega predpisa ali akta za njegovo izvrševanje.« To pomeni, da se pravilniki sprejemajo za izvrševanje zakona, kar predpostavlja njihovo vsebinsko vezanost na zakon. Pravilnik ne sme v vsebinskem smislu določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zlasti pa ne sme samostojno določati pravic in obveznosti. S pravilnikom se lahko le podrobneje uredijo in razčlenijo z zakonom določeni pogoji, v skladu z nameni in kriteriji iz zakona, oziroma uredi način uresničevanja ali izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev.

512. S tem, ko je Pravilnik določil, da mora ribiška organizacija obvezno pridobiti strokovno mnenje o ribiško-gojitvenem načrtu, in določil subjekt, ki poda takšno strokovno mnenje, je določil novo obveznost za ribiške organizacije in brez podlage v zakonu predpisal nov pogoj za potrditev načrta. To bi lahko storil le zakon. Pravilnik je torej očitno določil dodaten pogoj, ki ga mora izpolniti ribiška organizacija v postopku potrditve ribiško-gojitvenega načrta. Zato je v tem delu v nasprotju z drugim odst. 120. člena.«

6OdlUS X, 81, U-I280/97 z dne 10. 5. 2001, Ur. l. 43/01: »7. Ustavnopravno relevantno vprašanje, ki ga je obravnavalo US, se nanaša na vprašanje obsega zakonskega pooblastila za izdajo izpodbijane uredbe in posledično na vprašanje njegove skladnosti z drugim odst. 120. člena. US je v obravnavani zadevi presojalo, ali za izpodbijane določbe Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur. l. 57/93, 61/93 in 69/00) obstaja zakonsko pooblastilo. Obravnavalo je tudi navedbe pobudnice, s katerimi smiselno uveljavlja kršitev  2. člena (načela pravne države), ko  zatrjuje, da je z Uredbo omajana pravna varnost glede vprašanja, ali naj se upravljavci lovišč ravnajo po določbah ZVGLD ali po določbah Uredbe.

14. Skladno z načelom zakonitosti po drugem odst. 120. člena opravljajo upravni organi svoje delo samostojno v okviru Ustave in zakonov in na njihovi podlagi. Upravni organi so torej pri izdajanju predpisov vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu, medtem ko izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno. Takšno stališče je US zavzelo že v U-I-264/99 z dne 28. 9. 2000 (Ur. l. 97/00). Izpodbijana uredba, ki ima izrecno zakonsko podlago (ZNKD in ZON) in ki predpisuje ukrepe varstva ogroženih živalskih vrst skladno z zakonom, ni v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena.«

7OdlUS X, 172, U-I-150/99, Ur. l. 85/01: »7. Ustavno načelo enakosti pred zakonom pomeni predvsem zahtevo po nearbitrarni uporabi prava do pravnih subjektov in zavezuje normodajalca k zagotavljanju enakosti subjektov pri normiranju. US je že večkrat pojasnilo, da načela enakosti ni mogoče pojmovati kot splošne enakosti vseh, pač pa kot enakopravno obravnavanje enakih dejanskih stanj. Kadar zakonodajalec del pravnega urejanja odkaže na podzakonski akt, mora biti v skladu z načelom legalitete (drugi odst. 120. člena) zakonsko pooblastilo izvršilni veji oblasti za izdajo predpisov po vsebini, namenu in obsegu dovolj določno in omejeno, da je njeno ravnanje v določenem obsegu za pravne subjekte predvidljivo. Uredba kot izvršilni predpis sme zakonsko normo dopolnjevati do te mere, da z dopolnjevanjem ne zožuje z zakonom urejenih pravic in obveznosti.

9. Vlada ima v četrtem odstavku 80. člena ZVO sicer pooblastilo, da med drugim predpiše tudi merila za znižanje in oprostitev plačevanja takse za obremenjevanje okolja. Vendar jo tudi takšno pooblastilo zavezuje k temu, da enaka dejanska stanja ureja enako, kot to zahteva drugi odst. 14. člena.«

8OdlUS XII, 19, U-I-283/99, Ur. l. 33/03: »19. Vendar pa zaradi avtonomije KGZ članarina ni izgubila značaja javne dajatve. Te se po Ustavi smejo določati samo z zakonom (147. člen). US je že odločilo, da mora biti že iz zakona, ki dajatev uvaja, in ne šele iz podzakonskega predpisa, razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od davkoplačevalca (primerjaj U-I-296/95 in U-I-290/96). Čim bolj posredna je zveza med javno dajatvijo in povračilom, tem bolj določen mora biti zakon, ki tako javno dajatev predvideva.«

9OdlUS XIV, 66, U-I-90/05, Ur. l. 75/05: »10. Vsekakor samostojnost delovanja državne uprave terja določeno stopnjo samostojnosti položaja državnih uradnikov, kajti brez nje ni mogoče zagotoviti zakonitega in učinkovitega delovanja državne uprave. Samostojnost in neodvisnost uradnikov sta zagotovljeni z organizacijsko in procesno zakonodajo. [14] Organizacijska zakonodaja, ki uradnikom zagotavlja samostojnost v tistem obsegu njihovega dela, ki je povsem strokovne narave, pa ima podlago tudi v drugem odst. 120. člena. V tem delu mora zakonodaja, da bi bila skladna z ustavnim načelom samostojnosti dela uprave iz drugega odst. 120. člena, uradnikom zagotoviti tolikšno stopnjo samostojnosti, ki še zagotavlja strokovno neodvisnost dela uprave. Eden izmed ključnih elementov, ki v okviru strokovne neodvisnosti zagotavlja relativno samostojnost uradnika, je stabilnost njegovega uslužbenskega razmerja. Stabilnost in s tem trajnost uslužbenskega razmerja namreč zagotavlja strokovno neodvisnost javnih uslužbencev, ki je protiutež morebitnim političnim pritiskom. Zagotovitev takšne stabilnosti pa je naloga ZJU. Ker pa je zaradi narave dela najvišjih (položajnih) uradnikov nujno, da lojalno sodelujejo s političnimi funkcionarji pri uresničevanju njihove politične usmeritve (seveda v okviru Ustave in zakona), njihov položaj ne more biti enak kot položaj nižjih uradnikov. Zato so tudi razlogi za prenehanje njihovega službenega razmerja oziroma izgubo njihovega položaja lahko odvisni od sposobnosti sodelovanja s političnimi funkcionarji, pa tudi od zamenjave politične oblasti.«

10OdlUS XV, 13, U-I-229/03, Ur. l. 21/06: »18. Pobudnik zatrjuje tudi kršitev načela usklajenosti pravnih aktov (tretji odst. 153. člena). Skladnost pomeni, da se mora nižji pravni akt gibati v mejah, ki mu jih vsebinsko zarisuje višji pravni akt. Za podzakonske predpise upravnih organov izhaja to tudi iz drugega odstavka 120. člena, ki določa, da ‘upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov’. Po tretjem odstavku 153. člena pa morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in z zakonom. Načelo vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in na zakon ter legalitetno načelo sta kot temeljni ustavni načeli v tesni povezanosti z načelom demokratične in pravne države. Glede normativne dejavnosti državne uprave pomenita, da je ta pri izdajanju podzakonskih predpisov vsebinsko vezana na Ustavo in na zakon. Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih aktov. Upravni predpis sme zakonsko normo dopolnjevati le do te mere, da z dopolnjevanjem ne uvaja originarnih nalog države in da z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje. Obseg, v katerem sme podzakonski akt dopolnjevati zakonsko določbo, je odvisen od obsega zakonskega pooblastila in od položaja podzakonskega akta v hierarhiji pravnih aktov, s katerim se zakonska materija natančneje opredeljuje.

1119. Pravilnik je po svoji pravni naravi podzakonski predpis, ki ga lahko izda minister za izvrševanje zakonov in drugih predpisov. Pravna narava pravilnika kot podzakonskega predpisa je urejena v 74. členu Zakona o državni upravi (Ur. l. 52/02 in nasl. – ZDU-1). Po njem se pravilniki kot podzakonski predpisi sprejemajo za izvrševanje zakona. Zato so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi. Zato smejo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb. Tako pa je tudi pooblastilo v drugem odstavku 31. člena ZNPosr.

20. ZNPosr v prvem stavku sedmega odst. 7. člena določa, da je imenik nepremičninskih posrednikov javen. Kot je bilo že rečeno, to pomeni, da so javni vsi podatki, ki se po tretjem odst. 7. člena ZNPosr vpisujejo v imenik nepremičninskih posrednikov. Pravilnik pa ne določa javnosti vseh podatkov, ki se zbirajo v imenik nepremičninskih posrednikov. Člen 33 Pravilnika le določa posamezne podatke, ki so javni in ki se objavijo na spletnih straneh Ministrstva. To pomeni, da je določba 33. člena Pravilnika o strokovnem izpitu, licencah in vodenju imenika nepremičninskih posrednikov (Ur. l. 14/04) zožila zakonsko določeno javnost imenika in s tem vsebinsko posegla v zakonsko ureditev.

21. Zato je US zaradi neskladja določbe 33. člena Pravilnika z drugim odst. 120. člena in s tretjim odst. 153. člena razveljavilo.«

12OdlUS XVI, 16, U-I-113/04, Ur. l. 83/04 in 16/07: »4. US je s sklepom U-I-113/04 z dne 8. 7. 2004 (Ur. l. 83/04) na podlagi 39. člena ZUstS zadržalo izvrševanje točke l) prvega odst. 12. člena in točke a) petega odst. 14. člena Pravilnika o kakovosti, označevanju in pakiranju krme v prometu (Ur. l. 34/03, 110/05 in 80/06) do končne odločitve Sodišča Evropskih skupnosti o veljavnosti člena 1(1)(b) Direktive 2002/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002, ki spreminja Direktivo Sveta 79/373/EGS o prometu sestavin krme in razveljavlja Direktivo Komisije 91/357/EGS in člena 1(4) iste Direktive, v obsegu, ki spreminja člen 5c(2)(a) Direktive 79/373 Sveta o dajanju na trg sestavin krme (UL L št. 86 z dne 6. 4. 1979, s. 30).

135. Sodišče ES je s sodbo z dne 6. 12. 2005 v zadevi ABNA in drugi, C-453/03, C-11/04, C-12/04 in C-194/04 (ZOdl., s. I-10423, v nadaljevanju sodba ABNA) med drugim odločilo, da je člen 1, točka 1(b) Direktive 2002/2, ki proizvajalcem krme na zahtevo stranke nalaga predložitev natančne sestave krme, zaradi kršitve načela sorazmernosti neveljaven, ni pa neveljaven člen 1, točka 4 navedene direktive.

1412. Niti 3. a člen Ustave niti člen 249(3) ES ne določata, s katerim pravnim aktom je treba prenesti pravo EU v slovenski pravni red. Zato dejstvo, da je Pravilnik implementacijski predpis, pristojnosti US ne izključuje, niti je ne omejuje. To v obravnavanem primeru pomeni, da je treba upoštevati Ustavo in v njej urejeno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast (drugi odst. 3. člena). To načelo namreč izključuje možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo. Ustavnopravno relevantno vprašanje, ki ga je US obravnavalo, se torej nanaša na vprašanje obstoja zakonske podlage za ureditev v izpodbijanem Pravilniku in posledično na vprašanje njegove skladnosti z drugim odst. 120. člena (in ne s 87. členom, kot to napačno zatrjujejo pobudnice).

1513. Po drugem odstavku 120. člena morajo upravni organi opravljati svoje delo v okviru in na podlagi Ustave in zakona. Načelo vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon ter v tem okviru legalitetno načelo pri izdaji podzakonskih predpisov sta kot temeljni ustavni načeli v tesni povezanosti z načeli demokratične in pravne države (1. in 2. člen). Kar zadeva normativno dejavnost državne uprave, pomenita, da je ta pri izdajanju podzakonskih predpisov vsebinsko vezana na Ustavo in zakon. Upravni organi torej nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu – vendar izrecno pooblastilo v zakonu, za izvrševanje katerega se predpis izdaja, ni potrebno. Tako imenovana izvršilna klavzula (zakonska določba, da je treba izdati izvršilni predpis v določenem roku) pomeni le, da zakonodajalec izdaje izvršilnih predpisov ni prepustil (v celoti) presoji izvršilne oblasti, temveč ji je z zakonom naložil, da določena vprašanja mora urediti, in ji za to določil tudi rok (tako US že v U-I-305/96 z dne 22. 4. 1999, Ur. l. 36/99 in OdlUS VIII, 82 in v U-I-264/99 z dne 28. 9. 2000, Ur. l. 97/00 in OdlUS IX, 226). Izvršilne klavzule so lahko pri nalaganju oziroma pooblaščanju za izdajo izvršilnih predpisov splošnejše (npr. ne določajo natančno, kaj je treba urediti z izvršilnim predpisom) ali povsem precizne (natančno določajo materijo, ki jo sme izvršilni predpis urejati). Kakšno vrsto izvršilne klavzule bo zakonodajalec v posameznem primeru izbral, sodi v polje njegove proste presoje. Pri tem je omejen le z ustavno opredeljenimi razmerji med zakonodajno in izvršilno oblastjo. Ker že načelo delitve oblasti (drugi odst. 3. člena) izključuje možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo, izvršilna klavzula ne sme vsebovati pooblastil, na podlagi katerih bi izvršilni predpisi lahko vsebovali določbe, za katere ni podlage že v zakonu, zlasti pa ne smejo prepustiti izvršilnemu predpisu samostojnega odrejanja pravic in obveznosti.

1614. Izpodbijani Pravilnik je imel izrecno zakonsko podlago v 4. členu Zakona o krmi (Ur. l. 13/02 in nasl. – v nadaljevanju ZKrmi), ki je v 4. točki četrtega odst. določal, da mora biti krma označena z označbo, ki vsebuje podatke o surovinski sestavi, hranilnih snoveh oziroma o dodatkih. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je že ZKrmi urejal obveznost označbe krme. V šestem odst. 4. člena ZKrmi pa je zakonodajalec tudi pooblastil ministra, da podrobneje predpiše način označevanja krme. Med postopkom preizkusa pobude je bil sprejet novi Zakon o krmi (Ur. l. 127/06 – v nadaljevanju ZKrmi-1), ki je razveljavil ZKrmi, za podzakonske predpise, sprejete na njegovi podlagi, pa v drugem odstavku 31. člena določil, da veljajo do uveljavitve predpisov na podlagi tega zakona. Vendar pa tudi novi ZKrmi-1 ureja obveznost označevanja krme, saj v prvem odst. 6. člena določa, da mora biti krma, ki je v prometu, označena na predpisan način. Poleg tega je v šestem odst. 6. člena ZKrmi-1 določeno, da minister predpiše podrobnejši način označevanja krme, če predpisi EU ne določajo drugače. V novem zakonu je torej izvršilna klavzula splošnejša, kot je bila določena v ZKrmi. Vendar po oceni US izpodbijana določba Pravilnika ne spreminja ali samostojno ureja obveznosti pravnih ali fizičnih oseb, ki dajejo krmo v promet. Zato so očitki pobudnic neutemeljeni.

16. Čeprav so bile prvotne ustanovitvene pogodbe EU omejene na cilje ekonomske integracije, tj. na oblikovanje carinske unije in skupnega trga, v kateri ni bilo govora o politični uniji, ki bi vključevala katalog človekovih pravic, je bila s pomočjo sodne prakse Sodišča ES postopno zgrajena pot do priznanja človekovih pravic kot sestavnega dela pravnega reda EU. S formalnim priznanjem in s spremembami ustanovitvenih pogodb je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin eno izmed temeljnih načel, na katerih temelji EU. Tako iz člena 6 (1) in (2) Pogodbe o Evropski uniji (prečiščeno besedilo, UL C 321E/06 z dne 29. 12. 2006 in Ur. l. 27/04, MP, 7/04) izhaja, da EU temelji na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države, na načelih, ki so skupna vsem državam članicam, in spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja EKČP, podpisana v Rimu 4. novembra 1950, in ki kot splošna načela prava Skupnosti izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. Poleg tega je eden izmed ključnih ciljev EU, da se z vzpostavitvijo skupnega trga in ekonomske in monetarne unije ter z izvajanjem skupnih politik ali dejavnosti v vsej Skupnosti spodbuja skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih dejavnosti, visoka stopnja zaposlenosti in socialne zaščite, enakost med moškimi in ženskami, trajnostna in neinflatorna rast, visoka stopnja konkurenčnosti in konvergence ekonomskih učinkov, visoka raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja, zvišanje ravni in kakovosti življenja ter ekonomska in socialna kohezija in solidarnost med državami članicami (člen 2 ES). Za dosego tega cilja je bil ustanovljen notranji trg, za katerega je značilna odprava ovir pri prostem pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala med državami članicami.

17. Pravo EU tako med drugimi varuje pravico do premoženja, [5] ki vključuje tako lastninsko pravico kot tudi pravice intelektualne lastnine, pravico opravljati gospodarsko dejavnost, [6] še posebej pa svobodno konkurenco in z njo povezane štiri temeljne svoboščine (prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala). Te pravice v obravnavanem primeru po vsebini ustrezajo pravicam iz 33., 60., 67., 69. in 74. člena. Ker navedene človekove pravice ne zagotavljajo več pravic, kot jih varuje pravo EU, je v obravnavanem primeru in ob upoštevanju specifičnih okoliščin tega primera, tj., da je izpodbijana določba Pravilnika popolnoma enaka določbi člena 1, točke 4 Direktive 2002/2, za katero pa je že Sodišče ES s sodbo v zadevi ABNA ugotovilo, da je veljavna, pobuda tudi v tem delu očitno neutemeljena.

18. Glede na navedeno je US pobudo v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).«

17OdlUS XVI, 24, U-I-198/05, Ur. l. 33/07: »7. Predlagatelj sicer zatrjuje neskladnost izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 3. člena in s tretjim odstavkom 153. člena, vendar je US glede na vsebino zahteve in ustaljeno ustavnosodno presojo opravilo presojo izpodbijanih določb z vidika drugega odst. 120. člena.

8. Po navedeni določbi so upravni organi pri svojem delu, torej tudi pri izdajanju predpisov, vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu, medtem ko izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno. Tako imenovana izvršilna klavzula (zakonska določba, da je treba izdati izvršilne predpise) pomeni le, da zakonodajalec izdaje izvršilnih predpisov ni prepustil (v celoti) presoji izvršilne oblasti, temveč ji je z zakonom naložil, da določena vprašanja mora urediti. Izvršilne klavzule so lahko pri nalaganju oziroma pooblaščanju za izdajo izvršilnih predpisov splošnejše (npr. ne določajo natančno, kaj je treba urediti z izvršilnim predpisom) ali povsem precizne (natančno določajo materijo, ki jo sme izvršilni predpis urejati). Kakšno vrsto izvršilne klavzule bo zakonodajalec v posameznem primeru izbral, sodi v polje njegove proste presoje, s tem, da je omejen z ustavno opredeljenimi razmerji med zakonodajno in izvršilno oblastjo, kot izhajajo iz drugega odst. 120. člena.«

18OdlUS XVI, 74, U-I-24/07, Ur. l. 101/07: »57. Izvršilna oblast (vlada in upravni organi) lahko pravno deluje samo na vsebinski podlagi in v okviru zakona (drugi odst. 120. člena) in ne na podlagi lastnih predpisov ali pa celo samo na podlagi lastne funkcije v sistemu delitve oblasti. Tako ureditev terja že načelo delitve oblasti (drugi odst. 3. člena) na zakonodajno, izvršilno in sodno. Izvršilni upravni organi nimajo pravice izdajati splošnih norm brez vsebinske podlage v zakonu. Načelo vezanosti izvršilne oblasti na zakon (drugi odst. 120. člena) tako izključuje možnost, da bi izvršilna veja oblasti brez zakonskih okvirov samostojno urejala tudi vprašanja, ki se nanašajo na določitev kriterijev za sofinanciranje investicij v občinah. Kriteriji za dodeljevanje sredstev sofinanciranja investicij tako ne morejo biti prepuščeni zgolj izvršilni veji oblasti brez podlage v zakonu. Ker je zakonodajalec opustil določitev zakonske podlage za delo izvršilne oblasti, je US ugotovilo, da je izpodbijani 23. člen ZFO-1 v neskladju z načelom legalitete (drugi odst. 120. člena). [9] Ker so bili izpolnjeni pogoji iz 48. člena ZUstS, je US o tem izdalo ugotovitveno odločbo.«

19OdlUS XVI, 81, U-I-259/07, Ur. l. 108/07: »11. Pobudniki zatrjujejo tudi, da je določba prvega odstavka 38. člena ZUstS-A v neskladju z načelom enakosti, ker naj bi bili zaradi nje pritožniki, ki so vložili ustavne pritožbe zoper posamične akte, zoper katere po uveljavitvi ZUstS-A ustavna pritožba ni dovoljena, in katerih ustavna pritožba pred uveljavitvijo ZUstS-A ni bila sprejeta v obravnavo, v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi pritožniki, ki so istočasno vložili ustavne pritožbe zoper istovrstne posamične akte, pa so bile njihove ustavne pritožbe sprejete v obravnavo pred uveljavitvijo ZUstS-A. Trditev pobudnikov, da so z vložitvijo ustavne pritožbe pridobili pravico do ustavne pritožbe, je neutemeljena. O nastanku pravice do ustavne pritožbe je mogoče govoriti šele tedaj, ko US začne postopek obravnavanja oziroma odločanja o ustavni pritožbi, ne pa z njeno vložitvijo. Zato sama vložitev ustavne pritožbe tudi ni merilo za to, po katerem zakonu bo US obravnavalo vloženo ustavno pritožbo. To pomeni, da tisti pritožniki, ki so ustavne pritožbe vložili pred uveljavitvijo ZUstS-A, pa US o njih še ni odločalo, niso v enakem oziroma primerljivem položaju s tistimi pritožniki, ki so ustavne pritožbe prav tako vložili pred uveljavitvijo ZUstS-A, pa jih je US pred uveljavitvijo ZUstS-A tudi že sprejelo v obravnavo. Pri slednjih je namreč US že začelo postopek odločanja o ustavni pritožbi, pri prvih pa ne. Zato so navedbe o neskladju prvega odst. 38. člena ZUstS-A z drugim odst. 14. člena očitno neutemeljene.«

20OdlUS XVIII, 19, U-I-444/06, Ur. l.  32/09: »Presoja pravne podlage za izdajo Uredbe. 11. Predlagatelja zatrjujeta, da Vlada ni imela pravne podlage za izdajo Uredbe. Zatrjujeta neskladnost Uredbe s tretjim odst. 153. člena. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo je US opravilo presojo izpodbijane ureditve z vidika drugega odst. 120. člena. Po navedeni določbi Ustave so upravni organi pri svojem delu (tudi vlada), torej tudi pri izdajanju predpisov, vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu, medtem ko izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno (tako tudi v U-I-96/02 z dne 11. 11. 2004, Ur. l. 131/04 in OdlUS XIII, 71 ter v U-I-233/03 z dne 24. 3. 2005, Ur. l. 37/05 in OdlUS XIV, 15). Ustavnopravni vprašanji, ki ju mora US obravnavati, sta obstoj zakonske podlage za ureditev v izpodbijani Uredbi in posledično njena skladnost z Ustavo.

2118. Ker ima Uredba podlago v ZPSDP in ZJU, kar je skladno z načelom legalitete, zatrjevano neskladje z Ustavo ni podano. Vendar ostaja odprto vprašanje, ali Uredba ostaja v navedenem zakonskem okviru, kar bo US obravnavalo v nadaljevanju pri presoji posameznih določb Uredbe.

22. Vlada je vezana na okvir, ki ga določa 8. člen ZPSDP, tj. povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza. Višina prevoznih stroškov po navedeni določbi ZPSDP je splošno opredeljena. Običajni javni prevozni sredstvi za prihod na delo in za odhod z dela sta vlak in avtobus. Na razdaljah, kjer vozi le eno od navedenih javnih prevoznih sredstev, bodo zaposlenemu vselej povrnjeni stroški dejanskega javnega prevoznega sredstva, ki bo hkrati tudi najcenejši. Višina je v teh primerih konkretizirana. Uredba v tem delu ni prekoračila zakonskega okvira 2. in 8. člena ZPSDP. Kadar pa ima zaposleni na razpolago obe prevozni sredstvi, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je finančno zmožna, tj. javnofinančno sprejemljiva. Uredba, ki določa povrnitev stroškov najcenejšega javnega prevoznega sredstva, sledi temu namenu. Zato ne presega okvira, določenega že z zakonom.«

22OdlUS XVIII, 31, U-I-84/09, Ur. l. 55/09: »8. Skladno z drugim odst. 120. člena so upravni organi pri svojem delu, kamor sodi tudi izdajanje predpisov iz njihove pristojnosti, vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu, medtem ko izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno. To pomeni, da morajo vsebinske določbe podzakonskega predpisa imeti zakonsko podlago in biti znotraj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi (tako US že v U-I-285/99 z dne 10. 7. 2002, OdlUS XI, 157). Načelo zakonitosti iz drugega odst. 120. člena zavezuje tudi Vlado (tako US že v U-I-73/94 z dne 25. 5. 1995, Ur. l. 37/95 in OdlUS IV, 52; 17. tč.).

239. V 80. h členu ZJF je vsebovana t. i. izvršilna klavzula (zakonska določba, da je treba izdati izvršilni predpis v določenem roku). Ne drži trditev predlagatelja, da Vlada brez izrecnega zakonskega pooblastila ne bi smela izdajati izvršilnih predpisov za izvrševanje zakonov. Če ga zakonodajalec določi, to pomeni le, da zakonodajalec izdaje izvršilnih predpisov ni prepustil (v celoti) presoji izvršilne oblasti, temveč ji je z zakonom naložil, da določena vprašanja mora urediti, in ji za to določil tudi rok (tako US že v U-I-305/96 z dne 22. 4. 1999, Ur. l. 36/99 in OdlUS VIII, 82 in v U-I-264/99 z dne 28. 9. 2000, Ur. l. 97/00 in OdlUS IX, 226). Izvršilne klavzule so lahko pri nalaganju oziroma pooblaščanju za izdajo izvršilnih predpisov splošnejše (npr. ne določajo natančno, kaj je treba urediti z izvršilnim predpisom) ali povsem precizne (natančno določajo materijo, ki jo sme izvršilni predpis urejati). Kakšno vrsto izvršilne klavzule bo zakonodajalec v posameznem primeru izbral, sodi v polje njegove proste presoje. Pri tem je omejen le z ustavno opredeljenimi razmerji med zakonodajno in izvršilno oblastjo. Ker že načelo delitve oblasti (drugi odst. 3. člena) izključuje možnost, da bi upravni organi ali Vlada spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo, izvršilna klavzula ne sme vsebovati pooblastil, na podlagi katerih bi izvršilni predpisi lahko vsebovali določbe, za katere ni podlage že v zakonu, zlasti pa ne smejo prepustiti izvršilnemu predpisu samostojnega odrejanja pravic in obveznosti.

10. US ugotavlja, da je izvršilna klavzula, ki je vsebovana v 80. h členu ZJF, povsem natančna in pomensko zaprta, saj zelo natančno določa, kdaj je mogoče opustiti pripravo prodajnih programov oziroma posameznih pripravljalnih dejanj ali opraviti prodajo oziroma oddajo premoženja neposredno s pogodbo (1. do 3. točka drugega stavka 80. h člena ZJF). V obravnavanem primeru je ZJF v 2. točki drugega stavka 80. h člena predvidel opustitev oziroma omejitev obsega cenitve premoženja kot pripravljalnega dejanja pri prodaji premoženja, kadar obstaja nesorazmernost med vrednostjo posameznega predmeta prodaje in stroški pripravljalnih dejanj. Vlada je z Uredbo v drugem odst. 29. člena uredila tri primere, ko cenitve vrednosti premoženja, ki je predmet prodaje, ni treba opraviti, in sicer: 1) če so predmet prodaje vrednostni papirji, s katerimi se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, 2) če je predmet prodaje terjatev ali 3) če komisija utemeljeno ugotovi, da bi bili stroški cenitve nesorazmerni z vrednostjo premoženja, s katerimi razpolaga, oziroma če stroški cenitve presegajo polovico knjigovodske vrednosti premoženja, s katerim razpolaga. Le tretji primer se nanaša na položaj, ki ga je predvidel zakonodajalec v 2. točki drugega stavka 80. h člena ZJF za opustitev oziroma omejitev obsega cenitve premoženja.

11. Ker iz načela zakonitosti iz drugega odst. 120. člena izhaja, da izrecno zakonsko pooblastilo za sprejem podzakonskega predpisa ni potrebno, temveč zadošča, če je podzakonski predpis znotraj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, je US preizkusilo, ali iz drugih določb ZJF izhaja podlaga za opustitev pripravljalnih dejanj, kot jih je Vlada določila v prvi in drugi alineji drugega odst. 29. člena Uredbe. Vlada v odgovoru navaja, da opustitev pripravljalnih dejanj ni zmeraj nujno vezana na obstoj nesorazmerja med stroški pripravljalnih dejanj in vrednostjo premoženja, ki se prodaja, temveč so mogoči tudi primeri, ko so pripravljalna dejanja iz objektivnih razlogov nepotrebna. Takšen naj bi bil po mnenju Vlade položaj tudi v primerih iz prve in druge alineje drugega odst. 29. člena Uredbe, saj naj bi bila v primeru, ko se z vrednostnimi papirji trguje na organiziranem trgu oziroma ko gre za terjatev, vrednost določena s tržno ceno oziroma z vrednostjo terjatve. Navedeno pa ne drži, saj je treba tudi v primeru, ko se z vrednostnimi papirji trguje na organiziranem trgu, upoštevati tudi njihovo t. i. notranjo vrednost (‘intrinsic value‘), ki ji tržna vrednost (‘market value‘) ne ustreza vedno. [1] Vrednostni papir je namreč lahko na trgu podcenjen (ali precenjen). Vsekakor je tržna vrednost boljši pokazatelj prave vrednosti kot knjigovodska vrednost (‘book value‘) vrednostnega papirja. Za vrednotenje vrednostnega papirja, še posebej delnice, so tako pomembni naslednji dejavniki: uspešnost poslovanja družbe in njegova rast v prihodnosti, splošna raven obrestnih mer v gospodarstvu, premija ali diskont za tveganje delnice oziroma zahtevana donosnost povprečne delnice ter delež čistega dobička, izplačanega v obliki dividend. Podobno velja tudi za terjatve. Kadar gre za denarne terjatve, imajo te res določeno zgornjo vrednost. Vendar pa je praviloma dejanska odkupna cena terjatve predmet vrednotenja, kjer so pomembni dejavniki zlasti: čas od zapadlosti terjatve, boniteta dolžnika, morebitno zavarovanje, kako se je izvajala izterjava itd. Tako ne drži trditev Vlade, da v teh primerih ocenitev ni ekonomsko smotrna, ker je vrednost vrednostnih papirjev oziroma terjatev določljiva oziroma določena. Poleg tega v ZJF ni podlage za opustitev pripravljalnih dejanj iz razloga objektivne nepotrebnosti. Vsem primerom iz drugega stavka 80. h člena ZJF je skupno, da so stroški pripravljalnih dejanj nesorazmerni z vrednostjo prodajanega premoženja. To je še posebej očitno v primeru možnosti sklenitve neposredne pogodbe, ko že ZJF sam določa, da gre za primere, ko je dovoljeno predmet prodati ali oddati z neposredno pogodbo, če bi bila zaradi nesorazmernosti stroškov postopka glede na vrednost predmeta, ki se prodaja ali oddaja, izvedba metod iz drugega odstavka 80. f člena ZJF (javna ponudba, javna dražba, javno zbiranje ponudb) neutemeljena. V primeru majhne vrednosti prodajanega premoženja pa je nesorazmerje posledica prav majhne vrednosti prodajanega premoženja. Razloga objektivne nepotrebnosti pripravljalnih dejanj, ki naj bi po mnenju Vlade upravičeval oziroma dopuščal določitev izpodbijanih izjem iz prve in druge alineje drugega odst. 29. člena Uredbe, tako iz ZJF ni mogoče ugotoviti. Drugih vsebinskih okvirjev, ki naj bi bili podlaga za sprejem izpodbijanih določb Uredbe, Vlada ne navaja, prav tako pa jih ni ugotovilo US.

2412. US tako ugotavlja, da je Vlada z izpodbijanima določbama Uredbe presegla zakonski okvir, saj niti v 80. h členu ZJF niti v drugih zakonskih določbah ni podlage za njun sprejem. Zato sta prva in druga alineja drugega odst. 29. člena Uredbe v neskladju z drugim odstavkom 120. člena.«

25OdlUS XVIII, 39, U-I-138/08, Ur. l. 77/09 – pravilnik: »8. Načelo vezanosti delovanja upravnih organov na Ustavo in zakone ali legalitetno načelo (drugi odst. 120. člena) zahteva, da so nosilci javnih pooblastil pri izvrševanju teh pooblastil vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu. Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih aktov. Upravni predpis sme zakonsko normo dopolnjevati le do te mere, da z dopolnjevanjem ne uvaja originarnih nalog države in da z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje. Pravilnik je po svoji pravni naravi podzakonski predpis, ki ga lahko izda minister za izvrševanje zakonov in drugih predpisov. Pravna narava pravilnika kot podzakonskega predpisa je urejena v 74. členu Zakona o državni upravi (Ur. l. 52/02 in nasl. – ZDU-1). Po njem se pravilniki sprejemajo za izvrševanje zakona. Na zakon so vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi. Zato smejo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb (U-I-229/03 z dne 9. 2. 2006, Ur. l. 21/06 in OdlUS XV, 13).«

26OdlUS XVIII, 95, Up-1698/08, Ur. l. 103/09: »6. Bistveni razlog za zavrnitev zahtevka že pred sodiščem na prvi stopnji je bil v tem, da tožniki niso določno opredelili, katera konkretna dolžnostna dejanja je policija opustila, in tako niso izkazali protipravnosti ravnanj policije kot enega od elementov odškodninske obveznosti države. Ključno pravno vprašanje v obravnavanem primeru je bilo, ali je prvi odst. 3. člena ZPol, ki med nalogami policije določa varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, samostojen temelj, ki bi policiji zapovedoval dolžnost določenega ravnanja. V postopku je bilo na to vprašanje odgovorjeno nikalno. Vrhovno sodišče je posebej poudarilo, da 3. člen ZPol ni takšen pravni temelj. Gre za splošno normo, ki jo je zakonodajalec nato konkretiziral v členih 29 do 53 ZPol z določitvijo posameznih dolžnostnih ravnanj. Vrhovno sodišče je tudi pritrdilo argumentu Višjega sodišča, da končni neuspeh ob sicer izkazanem trudu in izvajanju del v skladu s predpisanimi nalogami ne more biti podlaga odškodninske odgovornosti. Glede razporeditve dokaznega in trditvenega bremena pa je bilo mnenja, da je tožeča stranka tista, ki mora zatrjevati in dokazati, da škoda izvira ravno iz nedopustnih ravnanj policije.
7. Navedena pravna stališča niso v nasprotju s pravico do povračila škode zaradi nezakonitega dela državnih organov po 26. členu. Policija je državni organ z represivnimi pooblastili, ki omogočajo poseganje v osebne in premoženjske dobrine. Zato je razumljivo, da je ob cilju zagotovitve učinkovitega postopanja policije nujno zagotoviti jamstva, da bodo posegi policije v mejah zakona in da bodo te meje natančno in predvidljivo določene. To je nujno ne le zaradi pravne varnosti, pač pa prav zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Policija pri svojem delovanju ne sme uporabiti nesorazmernih sredstev, ker bi to lahko pomenilo prekoračitev pooblastil in s tem poseg v človekove pravice (nasprotne stranke). Zato je ne samo dopustno, pač pa z vidika Ustave tudi nujno, da zakon določi, kaj določno policija sme ukreniti in zato sklicevanje na splošno (načelno in vsebinsko nedoločno) normo 3. člena ZPol ne zadošča. Prav tako ni v nasprotju z Ustavo pravno stališče, da je v odškodninski pravdi, tudi proti državi kot toženi stranki, tožeča stranka tista, ki mora zatrjevati, katero konkretno dolžno ravnanje je tožena stranka opustila in s tem ravnala protipravno.«

27U-I-260/09 z dne 13. 1. 2011, http://www.us-rs.si/odlocitve/: »6. Po drugem odstavku 120. člena morajo upravni organi opravljati svoje delo v okviru in na podlagi Ustave in zakona. Načelo vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon ter v tem okviru legalitetno načelo pri izdaji podzakonskih predpisov sta kot temeljni ustavni načeli v tesni povezanosti z načeli demokratične in pravne države (1. in 2. člen). Kar zadeva normativno dejavnost državne uprave, pomenita, da je ta pri izdajanju podzakonskih predpisov vsebinsko vezana na Ustavo in zakon. Upravni organi torej nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu – vendar izrecno pooblastilo v zakonu, za izvrševanje katerega se predpis izdaja, ni potrebno (sklep US U-I-113/04 z dne 7. 2. 2007, Ur. l. 16/07 in OdlUS XVI, 16). Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih aktov. Upravni predpis sme zakonsko normo dopolnjevati le do te mere, da z dopolnjevanjem ne uvaja originarnih nalog države in da z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje. Obseg, v katerem sme podzakonski akt dopolnjevati zakonsko določbo, je odvisen od obsega zakonskega pooblastila in od položaja podzakonskega akta v hierarhiji pravnih aktov, s katerim se zakonska materija natančneje opredeljuje. Pravilnik je po svoji pravni naravi podzakonski predpis, ki ga lahko izda minister za izvrševanje zakonov in drugih predpisov. Zato so pravilniki na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi. Zato smejo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb (U-I-229/03 z dne 9. 2. 2006, Ur. l. 21/06, in OdlUS XV, 13).

7. Določbe, ki urejajo pogoje za pridobitev licence za opravljanje določene dejavnosti, in določbe, ki urejajo pogoje za odvzem ali prenehanje licence za opravljanje določene dejavnosti, je treba presojati na enak način. Namen obeh vrst določb je, da dejavnost opravljajo osebe, ki ves čas opravljanja dejavnosti izpolnjujejo pogoje za izvajanje dejavnosti (U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004, Ur. l. 123/04). Navedeni pogoji pa tudi pomenijo omejevalne ukrepe pri svobodi izbire poklica ali delovnega mesta. Omejevalni ukrepi pri svobodi izbire poklica ali delovnega mesta pa posegajo v ustavne pravice in svoboščine, zato so lahko določeni z zakonom, s podzakonskim aktom pa le ob spoštovanju načela hierarhije splošnih aktov (tretji odst. 153. člena) in vezanosti uprave na Ustavo in zakon (drugi odst. 120. člena). Zakon mora torej postaviti temeljne okvire omejitev, in v tem obsegu jih lahko podzakonski akt le podrobneje uredi.

288. Prav za tak poseg, ki samostojno ureja pravice in obveznosti posameznikov, gre v primeru Pravilnika o izdaji dovoljenja za vzajemno katalogizacijo – Ur. l. 107/08 (v nadaljevanju Pravilnik). ZKnj-1 je dovoljenje za vzajemno katalogizacijo uredil v 42. členu. Prvi odst. 42. člena ZKnj-1 določa, da morajo strokovni delavci knjižnic za sodelovanje v procesu vzajemne katalogizacije in za kreiranje bibliografskih zapisov za vzajemno bazo podatkov pridobiti dovoljenje. V drugem odst. 42. člena ZKnj-1 sta določena pogoja za pridobitev dovoljenja, in sicer: opravljen bibliografski izpit in opravljeno dodatno usposabljanje s področja vzajemne katalogizacije s preizkusom znanja. V tretjem odst. 42. člena ZKnj-1 je t. i. izvršilna klavzula, s katero je pristojnemu ministrstvu naloženo, naj podrobneje uredi vsebino, pogoje in način izdaje dovoljenja. V 43. členu ZKnj-1 je določeno, da je zoper izdajo dovoljenja dovoljena pritožba na pristojno ministrstvo in da se pri odločanju uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

9. Drugi odst. 42. člena ZKnj-1 je določil pogoje za pridobitev licence. ZKnj-1 ne ureja odvzema in prenehanja veljavnosti licence niti ni določil pogojev za odvzem ali prenehanje veljavnosti licence. To pomeni, da je Pravilnik v delu, ki omogoča odvzem ali prenehanje licence ter pogoje za odvzem ali prenehanje licence, izvirno uredil zakonsko materijo. S tem je podzakonski akt samostojno uredil pravice in obveznosti posameznikom in presegel zakonsko pooblastilo. Zato so prvi odst. 1. člena in tretji odst. 2. člena Pravilnika v delu, ko omogočata odvzem licence, ter 13., 14. in 15. člen Pravilnika v neskladju z drugim odst. 120. člena.«