Jan Zobec, 2011

8Dosedanje stališče o dvojnem varovalnem učinku potrjuje tudi nadaljnja ustavnosodna praksa. Še vedno je primarno varstvo posameznika pred oblastnimi posegi v njegovo lastninsko pravico, torej klasičen vertikalni učinek (najbolj tipičen primer so davčna bremena, s katerimi zakonodajalec prekomerno posega v pravico do lastnine, razlaščevalni posegi v imenu gospodarske, socialne ali ekološke vezanosti lastnine, primeri, ko zakonodajalec stroške za delo državnih organov prevali na subjekte zasebnega prava – npr. OdlUS XIV, 67, U-I-196/03, Ur. l. 69/05 in 83/05 ter OdlUS XV, 18, U-I-315/05, Ur. l. 28/06). V to kategorijo spadajo tudi de facto razlastitve. Značilen primer je sodba ESČP v zadevi Papamichalopoulos in drugi proti Grčiji (24. 6. 1993), kjer je šlo za varstvo lastnine na zemljiščih, ki jih je grška vlada prenesla na grško mornarico. Kljub sodnim odločbam, da zemljišča niso na razpolago, je mornarica postavila svoje oporišče in počitniško naselje za svoje častnike. ESČP je štelo, da so pritožniki ostali zakoniti lastniki zemljišč ter da je šlo za de facto razlastitev. Ker jim niso bila dodeljena nadomestna zemljišča, je bila kršena njihova pravica do spoštovanja premoženja. Za odvzem lastnine je šlo tudi v zadevi Sveti samostani proti Grčiji (sodba ESČP z dne 9. 12. 1994). Maja 1987 je Grčija sprejela predpis, po katerem je postala država lastnica premoženja samostanov, razen če samostani (ki so svoje premoženje pridobivali od obdobja med devetim in trinajstim stoletjem dalje) dokažejo naslov tega premoženja. Veljala je torej težko izpodbojna domneva, da njihovo premoženje pripada državi. V tej zadevi je bilo temeljno (pravno) vprašanje, ali je omenjena domneva mehanizem procesne narave, ki se nanaša na dokazno breme naslova pridobitve premoženja (kar je dokazovala država), ali pa gre (kar so trdili samostani) za materialnopravno določbo, katere učinek je v prenosu premoženja na državo. ESČP je ugotovilo, da je šlo tu za odvzem lastnine. Po mnenju ESČP je šlo za de facto razlastitev tudi v zadevi Hentrich proti Franciji (sodba z dne 22. 9. 19994), ko je francosko pravo (Splošni davčni zakonik) z namenom preprečiti izmikanje davkom, predvidelo predkupno pravico davčnega organa v korist države, če je ta organ ocenil, da je v pogodbi navedena cena očitno prenizka (Jacobs et al., s. 490).

9Ustavno varstvo pa gre tudi v smeri horizontalnega učinka. Značilen primer je sklep OdlUS XI, 146, U-I-206/00 z dne 20. 6. 2002, kjer je US ugotovilo, da zakonsko določeni odpovedni rok pri sklenjenem najemnem razmerju služi interesu obeh pogodbenih strank, zato izpodbijana določba drugega odstavka 24. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ni v neskladju s 67., z. 69. in s 74. členom. Bolj kot iskanje podlage v socialni in gospodarski funkciji lastnine je bilo tu v ospredju iskanje (v konkretnem primeru potrditev) ravnotežja in uskladitve med (navidezno) tekmujočimi pravicami – na eni strani med pravico najemodajalca (»pravega« lastnika) in med pravico najemnika, katerega pravni položaj je tudi varovan v okviru ustavnega jamstva lastnine. US je v enoletnem odpovednem roku videlo uskladitev interesov obeh strank najemnega razmerja: »Pri sklepanju najemnih razmerij za nedoločen čas je zakonodajalec upošteval naravo pogodbenega razmerja, ki je za izvajanje gospodarske dejavnosti najemnika kot trajnega razmerja v smislu ustavno opredeljene gospodarske in socialne funkcije lastnine nujna. Pobudnica nima prav, ko zatrjuje, da je na ta način med pogodbenima strankama vzpostavljena pravna neenakost. Zakonodajalec je namreč upošteval tudi interes najemodajalca, da najemnik najemne pogodbe samovoljno ne more odpovedati pred potekom enoletnega odpovednega roka, tako da je ta rok namenjen varovanju interesov obeh pogodbenih strank.«

10Ker so človekove pravice soodnosne, sobivajoče, tako (oziroma prav zato) kot njihovi nosilci, ki imajo različne, večkrat tudi nasprotne in med seboj tekmujoče interese, je razumljivo, da so medsebojno odvisne, med seboj prepletene v različnih kombinacijah in povezavah, da med seboj tudi tekmujejo, si konkurirajo in nasprotujejo (»multi-polar« fundamental rights constellations). Vsebina posamezne človekove pravice je odvisna (tudi) od druge, z njo tekmujoče (ontološko kolizijske, deontološko pa skladno sobivajoče) pravice. Druga drugi se morata prilagoditi, druga do druge sta obzirni in medsebojno spoštljivi in zato je praktična, konkretna pravna vsebina vsake od njiju pogojena z vsebino z njo sobivajoče (ontološko kolizijske) pravice. Ker je to posledica narave človekovih pravic (ne smemo pozabiti, da so človekove pravice načela in ne pravila), omejitve, ki so samo izraz (videti pa kot posledica) praktične konkordance, niso posegi v človekove pravice, pač pa praktičen način izvrševanja, situacijska skladnost. In to skladnost pri najemnih razmerjih za nedoločen čas pomeni enoletni odpovedni rok. US je namreč ugotovilo: »Trajnost pogodbenega razmerja najemodajalcu zagotavlja redni vir prihodkov in zmanjšuje stroške, ki bi najemodajalcu ob pogostem iskanju najemnika lahko nastali. Po drugi strani najemniku trajno razmerje zagotavlja nemoteno izvajanje dejavnosti, kjer ima najemnik običajno tudi sedež poslovnega razmerja. Enoletni rok pa hkrati najemnika ščiti pred morebitno samovoljo najemodajalca in preprečuje, da bi najemnik nenadoma ostal brez poslovnih prostorov. To bi najemniku povzročilo motnje pri izvajanju dejavnosti, nesorazmerne stroške s premeščanjem dejavnosti oziroma sedeža, v skrajnem primeru celo onemogočilo nadaljnje izvajanje dejavnosti.«

11Čeprav ni US nikjer omenilo praktične konkordance (kot sredstva in kot cilja rešitve konflikta tekmujočih pravic), je »spor« rešilo prav na tej podlagi. Če je namreč vsebina posamezne človekove pravice odvisna (tudi) od druge, z njo tekmujoče (ontološko kolizijske, deontološko pa skladno sobivajoče) pravice, potem uskladitev bivanja dveh pravic (vzpostavitev praktične konkordance) ne more pomeniti posega v nobeno od njiju. Zato je logičen sklep US, ko pravi: »Izpodbijana zakonska določba ne posega v najemodajalčevo lastninsko pravico niti je ne omejuje.« Taka je pač konkretna vsebina njegove lastninske – zaradi spoštovanja tudi z njo sobivajoče (tekmujoče) najemnikove lastninske pravice, drugačna biti ne more.

12Praktična konkordanca je uveljavljen način (in cilj) reševanja konflikta med različnimi nosilci ustavnega jamstva lastnine ter med to pravico na eni strani in pravico do zasebnosti ter avtorsko pravico na drugi strani. Gre torej za položaje, ko je ista stvar (stanovanje, hiša, spalnica, avtobusna postaja) stičišče različnih človekovih pravic. Dokaj številni so primeri, ko je US uskladilo pravico do varstva posesti s pravico do zasebnosti, ki se je tu manifestirala v svoji najbolj tipični in izvirni, snovni in prostorski izpeljavi.

13Zasebnost je bila samostojen in odločilen razlog za uspeh ustavne pritožnice v zadevi OdlUS XII, 58, Up-157/00, Ur. l. 48/03, kjer sta bili obe stranki soposestnici celotne hiše. US je dalo tu odločilen pomen vsebini posesti vsakega od soposestnikov. Navedlo je: »Kadar namreč sodišče obravnava posestne spore, v katerih posestno varstvo proti enemu soposestniku zahteva drugi soposestnik, pri čemer enemu izmed posestnikov posest omogoča tudi zagotavljanje zasebnosti, posest drugega soposestnika pa te funkcije nima, mora pri odločanju o tem, v kakšnem obsegu bo nudilo posestno varstvo, kadar in kolikor je to mogoče, upoštevati tudi posestna položaja in vsebini posesti obeh soposestnikov. Sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo, da tožnik spi v manjši hišici poleg stanovanjske hiše, sporno spalnico pa uporablja le za shranjevanje sezonskih oblačil in za nič drugega, medtem ko pritožnici hiša predstavlja dom, v katerem živi, spalnico pa uporablja, v skladu z njenim osnovnim namenom, kot prostor za spanje, ki predstavlja enega najbolj intimnih delov človekovega življenjskega okolja.« Poleg tega, da tu nastopa zasebnost kot samostojen in odločilen argument odločanja o uskladitvi enakovrednih posestnih položajev (drugače kot v prejšnjih podobnih primerih, v katerih je šlo za konkurenco med idealno posestjo dediča in realno posestjo, sta bila tu oba posestnika realna, dejanska posestnika), kar kaže na stališče o neposrednem horizontalnem učinkovanju človekovih pravic (to potrjuje tudi stavek iz 10. točke obrazložitve, ki pravi: »Po drugi strani pa ni izključeno, da bi civilistično nesporna odločitev sodišča kršila pravico do zasebnosti ene izmed pravdnih strank.«), čemur bi se US lahko elegantno izognilo s sklicevanjem na načelo prepovedi zlorabe pravic iz 4. člena ZTLR (ki daje v skladu z idejo o posrednem horizontalnem učinku dovolj prostora za vstop človekovih pravic v stvarnopravna razmerja med posamezniki), je problematičen tudi razlog, »da tožnik spi v manjši hišici poleg stanovanjske hiše«. Ta vsebuje namreč težnjo, naj bo varstvo premoženjskih pravic odvisno od dejanskega premoženjskega stanja stranke (ideja o zunajpravni izravnalni pravičnosti).

14V zadevi OdlUS XVII, 22, Up-636/07, Ur. l. 28/08 je šlo za kolizijo močnejše tožnikove lastninske pravice (izključni lastnik kmetije, na kateri stoji hiša, za katere postavitev je sredstva zagotovil pretežno sam), ki je bila pomembno okrepljena s pravico do doma in do zasebnosti (tožnik je s tožbo zahteval bivanje v hiši, ki jo je pred tem zaradi nemogočih razmer v družini začasno zapustil), s pravico ustavne pritožnice (toženke – tožnikove soproge) do prostorske zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Po presoji US izpodbijana odločitev, s katero je tožniku omogočeno nadaljnje domovanje v hiši, na kateri ima močnejše premoženjsko upravičenje, ni prezrla pravic, na katere se sklicuje pritožnica. Sodišči sta namreč tožniku omogočili (so)uporabo s sodbo točno določenih prostorov in s tem določili način uporabe stanovanja, ki bo po njuni oceni najmanj posegal v toženkino zasebnost  (zagotovili sta ji izključno uporabo treh prostorov). Odločba je dokaz teze, da tudi konkreten rezultat tehtanja ne pripelje nujno v vsakem primeru samo do ene ustavnoskladne rešitve konflikta človekovih pravic. Z vidika ustavnopravne uskladitve sobivanja pravic ene in druge stranke najbrž ne bi bilo nič narobe, če bi bilo sobivanje urejeno na kakšen drugačen način (npr. z drugačno razdelitvijo prostorov).

15Naslednji primer praktične konkordance se je nanašal na razreševanje kolizije med avtorsko in lastninsko pravico (U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010, Ur. l. 85/10). Tožnik je zahteval, naj se tožencema (lastniku – investitorju in projektantu dela avtobusne postaje, v nadaljevanju AP) prepove projektiranje kateregakoli dela AP in tudi gradnja na podlagi projektov, izdelanih v nasprotju z njegovimi (nagrajenimi) projekti, na podlagi katerih je bila zgrajena le t. i. prva faza kompleksa AP, do gradnje druge faze (trgovinsko poslovnega objekta) pa ni prišlo. Pozneje je prišlo do spremembe lastništva AP in novi investitor (toženec) je s projektantom (drugim tožencem) sklenil pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije za trgovsko poslovni objekt. Ta dokumentacija je bila izdelana mimo pritožnikove idejne zasnove druge faze kompleksa AP. Sodišči prve in druge stopnje sta ugodili zahtevku pritožnika, revizijsko sodišče pa je njegov zahtevek zavrnilo. US je dalo tu pomembne smernice za reševanje kolizij med avtorsko in lastninsko pravico. Navedlo je, da je treba spoštovati dvoje pravil: pravilo o ohranitvi bistvenih vsebin, po katerem mora sodišče varovati bistvena upravičenja ene pravice in jim podrediti manj bistvena upravičenja druge pravice, in pravilo omejenosti posegov, iz katerega izhaja, da se lahko omejitve ene pravice in s tem dopuščanje posameznih posegov iz naslova druge pravice pogojujejo z njihovo restriktivnostjo po vsebini, obsegu in trajanju. Med interesi lastnika glede svobodnega ravnanja z lastno stvarjo so relativno bolj upoštevni in imajo večjo težo tisti, ki zadevajo njeno namembnost in funkcionalnost ter ekonomičnost arhitekturne rešitve, bistveno manj pa povsem estetske težnje lastnika. Bistvo (pri)tožnikovega (arhitektovega) zahtevka ni bilo prepovedati nepooblaščeno vsebinsko posnemanje ali skazitev določenega avtorskega dela, ampak doseči, da se na določenem zemljišču gradi le tisto, kar si je na začetku zamislil arhitekt, ali sploh nič. Odločitev Vrhovnega sodišča (ki je zavrnilo arhitektov zahtevek) v veliki meri temelji na pravni oceni, da sta dve fazi kompleksa avtobusne postaje med seboj ločeni in funkcionalno neodvisni, tako da ne sestavljata enega celovitega avtorskega dela.

16Praktična konkordanca je v ozadju tudi pri odločbi Up-1292/08 z dne 10. 9. 2009 Ur. l. 77/09, kjer je šlo za razmerja med skupnima lastnikoma (bivšima zakoncema). Že sama narava lastninske pravice več oseb na isti stari zahteva usklajevanje, prilagajanje in iskanje ravnotežja med različnimi, med seboj tudi sprtimi interesi solastnikov ali skupnih lastnikov. Avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika sta v teh razmerjih omejeni z enakim ustavno varovanim položajem drugih lastnikov – vendar ne tako, da bi bili bistveno okrnjeni ali celo izključeni, še zlasti ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju. V razmerje med skupnimi lastniki vnaša tako neravnotežje razlaga zakonske določbe (v konkretnem primeru 43. člena ZTLR), po kateri skupni lastnik nima negatorne tožbe, s katero bi branil in prisilno uveljavil svoja, zaradi enostranskega ravnanja drugega skupnega lastnika ogrožena upravičenja glede sporazumnega soodločanja o uporabi in/ali upravljanju skupne stvari. Taka razlaga namreč lastninsko avtonomijo (katere bistvena sestavina je sodelovati pri sprejemanju odločitev o upravljanju s stvarjo) prizadetega skupnega lastnika povsem izključi in v celoti omogoči prevlado tistega od skupnih lastnikov, ki deluje agresivno in samovoljno (v konkretnem primeru sta sodišči z razlago, da skupni lastnik ne more varovati upravičenja soodločati o manjših adaptacijah in izboljšavah skupne nepremičnine, povsem prezrli načelo praktične konkordance ter zato zavrnili negatorno tožbo na vzpostavitev prejšnjega stanja v tistih prostorih skupne stanovanjske hiše, v katerih je toženka samovoljno in brez tožnikovega soglasja uredila in dogradila določene prostore).

17V odločbi OdlUS XIV, 33, Up-128/03, Ur. l. 14/05 US ni uporabilo metode praktične konkordance, čeprav je šlo na prvi pogled za konflikt med pravico do poplačila, ki sta jo upnika pridobila z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, in na originaren način pridobljeno lastninsko pravico. Kolizija je bila namreč tu samo navidezna, saj pritožnica (v civilnem postopku tožnica) sploh ni bila dolžnica in njeni lastninski pravici zato v nobenem primeru ni mogla konkurirati pravica upnikov do poplačila terjatve. US je ob tem navedlo: »V neskladju z ustavno pravico do zasebne lastnine je stališče sodišča, da ima pravica do poplačila terjatve, ki sta jo upnika pridobila z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, prednost pred pritožničino na originaren način pridobljeno lastninsko pravico. Položaja dolžnikovega zakonca v izločitvenem sporu ni mogoče enačiti s položajem zakonca v premoženjskih sporih, ki nastanejo zaradi enostranskega razpolaganja drugega zakonca z domnevno skupnim premoženjem. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini, to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku.«

18V svoji zasnovi je bil podoben primer prepovedi teka ultra alterum tantum za zamudne obresti (OdlUS XVI, 20, U-I-267/06, Ur. l. 29/07). Tudi tu je šlo za (horizontalno) razmerje med prirejenima subjektoma – med upnikom in dolžnikom, v katerega je posegla država z zakonsko določbo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (376. člen OZ, ki pa je medtem prenehal veljati). Tudi tu ni bilo treba iskati (in/ali vzpostavljati) ravnotežja med pravicami v konfliktu. Konflikta namreč sploh ni bilo. Res je, da s trenutkom, ko obresti nehajo teči, (lahko) upniku nastaja škoda, in da škodo, ki mu zaradi tega nastane, praviloma krijejo že zamudne obresti, ki so tipizirana odškodnina (in ki jih upnik prejme, ne glede na to, ali mu je škoda sploh nastala). Vendar je bilo tu bistveno, da ima upnik vselej, ne glede na obresti, pravico do popolne odškodnine, zaradi katere lahko vselej uveljavlja (morebitno) nadaljnjo škodo zaradi zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti – tudi po (morebitnem) prenehanju teka zamudnih obresti. In v to pravico izpodbijana določba ni posegala.

19V zadevi OdlUs XIII, 77, U-I-93/03, Ur. l. 132/04 je šlo za presojo ustavnosti določb 188. čl. in drugega odstavka 194. čl. ZIZ, kolikor omogočata prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku upniku po nižji ceni od ugotovljene vrednosti nepremičnine tudi takrat, kadar znesek, dobljen s prodajo nepremičnine, ne zadošča za poplačilo upnikove terjatve. US bi zato lahko uporabilo metodo praktične konkordance, vendar se je odločilo za strogi test. Ugotovilo je, da je zakonodajalčev cilj »legitimen in upravičen« (omogočiti upniku v izvršilnem postopku, da pride do poplačila svoje terjatve, torej do uresničitve svoje pravice do sodnega varstva) ter da je poseg nujen in tudi primeren. Vendar izpodbijani določbi nista prestali testa sorazmernosti v ožjem pomenu. Izpodbijana ureditev je namreč omogočala, da upnik sam pridobi nepremičnino po nizki ceni, obenem pa obdrži še terjatev proti dolžniku. Sorazmerje med ustavno zavarovanima položajema dolžnika in upnika je bilo tako porušeno. Zato tudi ob upoštevanju upnikovega privilegiranega položaja v izvršilnem postopku izpodbijana ureditev ni prestala ustavnosodne presoje.

20Posreden horizontalni učinek izhaja tudi iz OdlUS XVII, 27, Up-1048/05, Ur. l. 33/08, kjer je US izreklo, da stališče, po katerem prodajna pogodba, s katero en solastnik v svojem imenu proda celo nepremičnino, ki je v solastnini, brez pooblastila, ki bi ga v predpisani obliki izdal drugi solastnik, zavezuje drugega solastnika in jo je ta dolžan izpolniti, krši pravico drugega solastnika do zasebne lastnine. Stališče samo po sebi ustavnopravno ni problematično. Sporna pa je v tej zadevi ugotovitev  spodnje premise (spodnje premise z vidika ustavnosodne presoje) ustavnopravnega silogizma, da pritožnica za prodajo nepremičnine ni pooblastila moža. US se je tu spustilo na področje uporabe »navadnega« (zakonskega) prava, ko je ugotovilo: »Zgolj pritožničina izjava, da ‘sama v zvezi z nepremičninami ne vodi posla’, na podlagi katere je sodišče štelo, da pritožnica posle v zvezi z nepremičninami, torej tudi sporno prodajo nepremičnine, v celoti prepušča možu, sama po sebi po oceni US ne zadošča za sklep, da je pritožnica za prodajo nepremičnine pooblastila moža, tako da je ta veljavno sklenil pogodbo tudi glede njenega solastniškega deleža oziroma, da je pritožnica posel pozneje odobrila.« Ocena, ali pritožničina izjava, da »sama v zvezi z nepremičninami ne vodi posla«, zadošča za sklep, da je za prodajo pooblastila moža, tako da je ta veljavno sklenil pogodbo tudi glede njenega solastniškega deleža oziroma da je posel pozneje odobrila, ni v pristojnosti US.

21Kršitev pravice do zasebne lastnine je US videlo  tudi v stališču, po katerem investitor gradnje daljnovoda ni dolžan izkazati pravice razpolaganja z zemljiščem pritožnika, če preko njegovega zemljišča potekajo le električni vodi. »Ker je daljnovod kot objekt celota stebrov in električnih vodov, pomeni že zgolj napeljava električnih vodov preko pritožnikovega zemljišča brez njegovega soglasja poseg v njegovo lastninsko pravico.« (Up-89/05 z dne 7. 12. 2006, Ur. l. 138/06).