Lovro Šturm, 2002

44V OdlUS II, 120, U-I-93/93, Ur. l. 1/94 je US ugotovilo skladnost izpodbijanega zakona z ustavo. Navedlo je, da je US že v zadevah OdlUS I, 26, U-I-120/91 z dne 9. 4. 1992 in OdlUS II, 109, U-I-123/92, Ur. l. 24/93 in 67/93 zavzelo stališče, da ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, upoštevajoč tudi načelo zaupanja v pravo kot eno od ustavnih načel pravne države. Obseg pravic, določen z zakonom, se z zakonom lahko tudi zmanjša, seveda le z veljavnostjo za naprej in upoštevajoč tudi pravico do socialne varnosti, določeno v 50. členu, in načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države. Izrek odločbe o priznanju in odmeri pravice do pokojnine se vedno nanaša na znesek pokojnine, do katerega je zavarovanec upravičen ob datumu priznanja te pravice, in kasnejše uskladitve pokojnine oziroma spremembe načina usklajevanja pokojnin zato ne pomenijo sprememb odločbe o odmeri pokojnine oziroma posega v pravnomočno odločbo. Pokojninska odločba priznava le višino pokojnine na podlagi zakonodaje, veljavne ob izdaji odločbe. Ta višina se tako z rednimi valorizacijami kot tudi s spreminjanjem zakonodaje lahko spreminja. Po presoji US zato izpodbijana zakonska določba ne posega v pridobljene pravice, niti ni v neskladju z drugimi načeli pravne in socialne države.

45OdlUS IV, 65, U-I-32/95 Ur. l. 44/95: US je ugotovilo neskladnosti z ustavo z rokom za odpravo neskladnosti. “9. Za pravna razmerja, ki izhajajo iz omenjenih upravnih odločb, se do sprejema nove področne zakonodaje uporabljajo veljavne določbe obstoječe področne zakonodaje. Če se država odloči za podelitev koncesije na naravnih dobrinah, pa mora ravnati po določilih Zakona o varstvu okolja – ZVO (koncesija) in upoštevati veljavne določbe področne zakonodaje, če ta določajo pogoje rabe naravnih dobrin, ki jih bo moral upoštevati koncesionar. V postopku podeljevanja koncesij za rabo naravnih dobrin pa je država dolžna spoštovati pridobljene pravice. Drugačno ravnanje bi bilo v nasprotju z 2. členom, ki določa, da je Slovenija pravna država.”

46Pri presoji zahteve za razpis referenduma “državljani po 40. členu“, OdlUS IV, 116, U-I-266/95, Ur. l. 69/95, je US ugotovilo neskladnost z Ustavo: “11. Pravna država mora spoštovati načelo zaupanja v pravo, pravno varnost in druga načela pravne države. Načelo zaupanja v pravo zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Pravo lahko uveljavlja svojo funkcijo urejanja družbenega življenja, če je v čim večji meri stalno in trajno. Tako pravo kot tudi celotno ravnanje vseh državnih organov mora biti predvidljivo, ker to zahteva pravna varnost. Varnost državljanov je odvisna tudi od trajnosti aktov. S tem se uresničuje zaupanje državljana v pravo in državo. […] Zakon, ki bi odvzel državljanstvo, bi ga sicer odvzel za naprej – to je od uveljavitve zakona dalje. Vendar bi tak zakon bistveno posegel v pravna razmerja in pravice, ki so nastale na podlagi prejšnje zakonske ureditve. Taka zakonska ureditev sicer ne bi bila retroaktivna v tem smislu, da bi zakon v posameznih določbah imel izrecno povratno veljavo, vendar bi njegova uveljavitev imela učinke, podobne retroaktivnim – poseg v pridobljene pravice. Preklic veljavnosti posamičnih upravnih aktov, s katerimi je bilo pridobljeno državljanstvo, bi pomenil kršitev načela pravne varnosti in načela zaupanja v pravo. Državljanstvo je torej pravica, pridobljena s posamičnim upravnim aktom, in kot taka, če je pridobljena na ustavni in zakoniti podlagi – ne glede na stališče o tem, ali je državljanstvo tudi človekova pravica, ki ji gre še posebno ustavno varstvo – uživa varstvo pravne države.”

47OdlUS V, 41, U-I-159/95, Ur. l. 25/96. US je ugotovilo z učinkom odprave neskladnost z ustavo sklepa o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. “Prepoved retroaktivnosti je ena od temeljnih konkretizacij ustavnega načela pravne države (2. člen). Ni pravne varnosti, če ni mogoče zaupati v veljavno pravo in če se ni mogoče zanesti na veljavne predpise. Vsakdo ima pravico zaupati v veljavno pravo in skladno z njim uravnavati svoja ravnanja in pričakovanja. Predpis, ki za nazaj povečuje obveznosti, to zaupanje slabi in s tem zmanjšuje pravno varnost.”

48OdlUS V, 153, U-I-86/94, Ur. l. 68/96. US je navedlo naslednje razloge za ugotovitev neskladnosti z Ustavo Zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN: “15. Ustava izhaja iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije – TUL z dne 25. 6. 1991. TUL v preambuli ugotavlja, da nekdanja SFRJ ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice. Ustava zavezuje državo, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine (5. člen) in zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihovih kršitev (4. odst. 15. člena). V U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (OdlUS III, 33) je US sprejelo stališče, da v pojem pravne države ‘sodijo tudi predpisi, ki bodisi neposredno izločujejo iz pravnega sistema posledice prejšnjih predpisov, bodisi omogočajo odpravo pravnih posledic uporabe predpisov prejšnje nedemokratične družbene ureditve.’ US je ugotovilo, da v RS ni bil sprejet predpis, ki bi omogočil odpravo vseh v procesnem in vsebinskem smislu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti. Odločilo je, da je bila zaradi te pomanjkljivosti zakonska ureditev kazenskega postopka v nasprotju s 30. členom, ki po krivem obsojenim osebam in osebam, ki jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost, zagotavlja pravico do odškodnine, do rehabilitacije in druge pravice po zakonu.

49Iz enakih razlogov terja Ustava ureditev postopka, v katerem bodo lahko prizadete osebe zahtevale odpravo posledic neupravičenih kaznovanj oziroma odvzemov določenih pravic s predpisi, ki so bili z Ustavnim zakonom iz leta 1991 ‘izvzeti iz uporabe’ kot neskladni s pravnim redom v Sloveniji in bi bila njihova uporaba tudi v nasprotju s sedanjo Ustavo. Prisilnim mobilizirancem je bila pokojninska doba odvzeta celo brez obsodbe za kaznivo dejanje, na podlagi zgolj politične in pavšalne obsodbe, da so bili sodelavci okupatorja. Z odločitvijo o tem, da se prisilne mobilizirance uvrsti med žrtve vojnega nasilja, se je zakonodajalec zavezal, da v okviru posebnega varstva po 3. odst. 50. člena zagotovi odpravo tudi tistih posledic, ki so prisilnim mobilizirancem nastale zaradi očitno neustavne zakonske ureditve. […]

50Že v OdlUS III, 113 je US odločilo: “Če je zakonodajalec z zakonom napovedal, da bo določeno vprašanje uredil s posebnim zakonom, pa tega ni izpolnil, zakon oziroma njegove posamezne določbe, katerih vsebino mora posebni zakon dopolniti, niso v skladu z načelom zaupanja v pravo kot enim od načel pravne države (2. člen). […]

5122. Dejstvo, da naj bi se postopek za uveljavitev pravice do vojne odškodnine uredil v posebnem zakonu (kar določa 15. člen ZZVN) samo po sebi ustavnopravno ni sporno. V okviru proste, le s splošnimi ustavnimi načeli vezane presoje zakonodajalca je, da pravice in obveznosti pravnih subjektov ureja v enem ali več zakonih. V neskladju z načeli pravne države pa je, če zakonodajalec brez stvarno utemeljenih razlogov odlaga zakonsko ureditev, ki je nujna za uveljavitev priznane pravice posameznika. Pravica, ki je ni mogoče uveljaviti, je prazna. Ureditev pravice do vojne odškodnine v ZZVN tako, da napotuje na drug, neobstoječ zakon, ima enak učinek, kot če pravice ne bi bilo. […]

5224. Z neutemeljeno opustitvijo zakonske ureditve pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine je zakonodajalec porušil načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen). Taka neustavna ureditev ne omogoča razveljavitve. Ni namreč neustavno to, da ZZVN priznava žrtvam vojnega nasilja pravico do vojne odškodnine. Neustavno je to, da te pravice ne uzakonja tako, da bi bila uresničljiva.”

53OdlUS VI, 57, U-I-112/95, Ur. l. 34/97: “10. Spreminjanja zakonskih pravic ali pogojev za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej pa Ustava ne preprečuje, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države. Pogoji in načini za pridobivanje sredstev Zavoda kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova prispevkov, kot jih določa Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ, se torej lahko spremenijo, in sicer tudi z zakonsko določitvijo olajšav posameznim zavezancem, seveda le z veljavnostjo za naprej in če se s tem ne prizadene ustavna pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena oziroma širša pravica do socialne varnosti iz 50. člena. V skladu z načelom varstva zaupanja v pravo gre namreč za varovanje ne samo (že) pridobljene pravice, ampak v določeni meri tudi za varstvo pričakovanih pravic iz zdravstvenega zavarovanja, pri čemer načelo varstva zaupanja v pravo prizadetim subjektom zagotavlja, da jim država njihovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, ki je utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.”

54OdlUS VI, 69, U-I-121/97, Ur. l. 34/97: “42. Naknadna uvedba pravnega sredstva zoper pravnomočne odločbe predstavlja poseg v načelo zaupanja v pravo in v načelo pravne varnosti, ki sta zagotovljeni z določbo Ustave, da je Slovenija pravna država (2. člen). Ustava sicer dopušča odpravo, razveljavitev oziroma spremembo pravnomočnih odločb, če primere in postopek za odločanje o takšnih posegih določa zakon (158. člen). Vendar pa je v povezavi z določbo 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) in 2. člena tudi določbo 158. člena potrebno razlagati tako, da so posegi v pravnomočne odločbe praviloma dopustni le, ko zakon tak poseg vanje predvidi še pred izdajo pravnomočne odločbe. Zakon, ki poseg v pravnomočno odločbo predvidi naknadno, sam po sebi sicer še ne učinkuje za nazaj, zato za njegovo ustavnost Ustava ne določa tako strogih pogojev, kot jih v 155. členu določa za retroaktivne zakone. Ker pa bi taka ureditev imela učinke, podobne retroaktivnim – poseg v pridobljene pravice (OdlUS IV, 116, U-I-266/95, Ur. l. 69/95), je prav tako dopustna le izjemoma in le ob posebej upravičenih razlogih. US je ob presoji določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. 19/94), ki je uvedla naknadno revizijo v nekaterih delovnih sporih, kot tak razlog navedlo diskriminatorno odločanje ali napačno uporabo ali zlorabo prava, ki je imela hujše posledice za posameznikovo eksistenco oziroma socialno varnost (OdlUS IV, 92, U-I-153/94 z dne 5. 10. 1995).”

55OdlUS VI, 166, U-I-95/95, Ur. l. 5/98: “Ukrep je torej zakonodajalec predpisal v javnem interesu, zato ni v neskladju z načeli pravne in socialne države (2. člen). […] Ustavno načelo zaupanja v pravo (2. člen) pa ne varuje le pridobljenih pravic, pač pa v določeni meri tudi pričakovane pravice. V obravnavanem primeru torej Ustava varuje tudi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jih na podlagi 50. člena opredeljuje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ. Z izpodbijano določbo uzakonjena sprememba pobudnikovih obligacijskih pravic v korporacijske ne učinkuje za nazaj, pač pa za naprej. Pobudnik ni izkazal, da so mu bile zaradi ukrepa okrnjene možnosti za zagotavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in da jih zato ne more izvajati v obsegu in po vsebini, določeni v ZPIZ. Za poseg v pričakovane pravice pobudnika in v pravice upravičencev do pokojnin in invalidnin, ki bi bil v nasprotju z Ustavo, bi šlo le v primeru, ko bi zaradi učinkovanja izpodbijane določbe Zakona o ukrepih za sanacijo gospodarskega položaja TAM pobudnik ne mogel zagotoviti izplačevanja pokojnin in invalidnin v obsegu in po višini, določeni z ZPIZ, država pa pobudniku ne bi zagotovila manjkajoče razlike.”

56V OdlUS VII, 2, U-I-101/95, Ur. l. 13/98 je US razveljavilo del 2. odst. 94. člena, 3. in 4. odst. 109. člena Zakona o obrambi. “26. Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj (155. člen). Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (2. člen). Pogoji za pridobitev določenih pravic se lahko tudi spremenijo (n.pr. z določitvijo dodatnih pogojev), seveda le z veljavnostjo za naprej in če to ne bi v ustavno nedopustni meri prizadelo pravice do socialne varnosti ali enakosti prizadetih subjektov pred zakonom. To velja tudi za spremembe pri posameznih pravicah iz delovnega razmerja. Pri tem je treba upoštevati, da se posameznik ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni zakon, ki bi mu ob izpolnjevanju predpisanih pogojev omogočal uveljavljanje določene pravice, ne bo spremenil.

5727. Tako stališče je US zavzelo že v U-I-120/91 (OdlUS I, 26) in U-I-123/92 (OdlUS II, 109). V slednji je med drugim navedlo naslednje: “Ustava torej izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom. To pa ne pomeni, da varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej v našem ustavnem sistemu sploh ni možno oziroma ni zagotovljeno. Zagotovljeno je v okviru tistih splošnih načel pravne države, ki v Ustavi sicer niso izrecno določena, ki pa jih je treba šteti za zagotovljena že na podlagi ustavne določbe, da je Slovenija pravna država (2. člen). Med taka načela pravne države je po presoji US treba šteti v okviru širšega pojma pravne varnosti vsekakor tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo seveda nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost.”

58OdlUS VII, 123, U-I-223/96, Ur. l. 49/98: “Ustava torej varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (glej npr. OdlUS IV, 103, U-I-192/93 z dne 12. 10. 1995) […]

5915. Spreminjanje ureditve samo po sebi torej ne nasprotuje ustavnim načelom pravne države in drugim ustavnim določbam. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšajo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi take zakonske spremembe. […]

6016. To pa še ne pomeni, da je zmanjševanje pravic za naprej, kar se v delu teorije označuje tudi kot neprava retroaktivnost, v vsakem primeru ustavno dopustno. Načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države, kakor je to US navedlo že v svoji odločbi OdlUS II, 109, posamezniku namreč zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga (to je razloga, povezanega s stvarjo, ki se ureja), utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. […]

6119. Relativno zmanjšanje (limitiranje) oziroma zadrževanje usklajevanja pokojnin, odmerjenih po predpisih nekdanje SFRJ, pomeni nedvomno poseg v pridobljene pravice posameznega upravičenca do pokojnine in pokojninskega dodatka. S tem je načelo pravne varnosti oziroma načelo varstva zaupanja v pravo sicer prizadeto, vendar je bil tak poseg nujen zaradi varstva drugih načel oziroma javnega interesa, ki jim je v tem primeru treba dati prednost: načelo enakosti vseh upokojencev pred zakonom in potreba po uskladitvi s slovenskim pravnim redom oziroma zakonodajo. Zato šteje US izpodbijane posege za ustavno dopustne, saj so bili nujni in tudi niso bili prekomerni.”

62OdlUS VII, 134, U-I-206/97, Ur. l. 50/98: US je zaradi kršitve načela varstva zaupanja v pravo (2. člen) razveljavilo izpodbijani Zakon o spremembah Zakona o tujcih – ZTuj-A (Ur. l. 44/97) v tistem delu, če se je nanašal na osebe, ki so do uveljavitve izpodbijane ureditve vložile vloge za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in pri tem že izpolnjevale pogoj triletnega začasnega bivanja v RS. Zakon bi, glede na občutno zaostritev pogoja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca (čas začasnega prebivanja v državi, potreben za pridobitev tega dovoljenja, se je podaljšal s tri na osem let) moral urediti prehodno obdobje za osebe, ki so ob uveljavitvi zakona že izpolnjevale pogoj po starem zakonu in vložile vlogo za pridobitev dovoljenja. Za osebe, ki so pred uveljavitvijo zakonske spremembe že izpolnile pogoje po prej veljavnem zakonu in vložile vlogo za pridobitev dovoljenja, se mora uporabljati prej veljavni pogoj triletnega bivanja.

63“8. US je doslej že večkrat presojalo izpodbijane predpise z gledišča njihove skladnosti z načelom varstva zaupanja v pravo kot z enim od načel pravne države, prvič U-I-123/92 z dne 18. 11. 1993 (OdlUS II, 109). Takrat je o tem med drugim navedlo naslednje: ‘Ustava celo dopušča, da imajo posamezne določbe zakona tudi učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (2. odst. 155. člena). Ustava torej izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom. To pa ne pomeni, da varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej v našem ustavnem sistemu sploh ni možno oziroma ni zagotovljeno. Zagotovljeno je v okviru tistih splošnih načel pravne države, ki v Ustavi sicer niso izrecno določena, ki pa jih je treba šteti za zagotovljena že na podlagi ustavne določbe, da je Slovenija pravna država (2. člen). Med taka načela pravne države je treba šteti v okviru širšega pojma pravne varnosti vsekakor tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo seveda nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost.’

649. Tudi nemška ustavnopravna teorija poudarja, da je ‘kolizijo dveh vrednot (načela zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načela prilagajanja prava družbenim razmerjem) potrebno reševati s tehtanjem med njima.’ (Benda/Maihofer/Vogel: Handbuch des Verfassungsrechts, De Gruyter, Berlin/New York 1995, pod naslovom “Vertrauensschutz”.) Pri tem se še posebej poudarja pomen prehodnega režima. ‘Ali in v kolikšni meri je potrebna posebna prehodna ureditev, se presoja s tehtanjem med zakonskim ciljem in prizadetostjo pravnih položajev. Zakonodajalec ima na tem področju precejšen prostor lastne presoje. Posebej pomembno je, kako težak je poseg. Upoštevati je potrebno tudi, ali ne bi prehodni režim morda povzročil nevarnosti za javni interes.’ (Jarras/Pieroth, Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, Beck, s. 430–434)

6510. Pri takem tehtanju ustavnopravnih dobrin je na eni strani torej ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, pri čemer je zlasti pomembno, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika, in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katere gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.”

66OdlUS VII, 162, U-I-39/95, Ur. l. 68/98. US je delno razveljavilo in ugotovilo delno skladnost z Ustavo 37. a člena in 37. b člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS: “14. Novela ZLS iz leta 1995 je začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, to je dne 11. marca 1995. Nove določbe o nezdružljivosti in o prenehanju so bile torej uveljavljene za naprej in so urejale bodoča dejanska stanja in pravna razmerja. Zakonodajalec pa v prehodnih in končnih določbah ni uredil položaja vseh tistih članov občinskih svetov in županov, ki so bili že izvoljeni na prvih občinskih volitvah, ko določbe o nezdružljivosti še niso veljale oziroma ko jih glede na zakonsko ureditev, iz katere ni jasno in nedvoumno izhajalo, da bi bila nezdružljivost funkcij v okviru lokalnih skupnosti zakonsko utemeljena in upravičena, tudi ni bilo mogoče pričakovati. Nove določbe o nezdružljivosti in s tem določbe o prenehanju funkcije so torej začele veljati, ne da bi zakonodajalec uredil določeno prehodno obdobje za tiste, ki so, zaupajoč v veljavno zakonsko ureditev, poleg funkcije opravljali še kakšno drugo funkcijo ali dejavnost, ki na podlagi kasnejših določb ne bi bila združljiva s funkcijo člana občinskega sveta ali župana. S tem je zakonodajalec posegel v pravne položaje, ki so nastali v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve. Taki primeri povratne veljave predpisa se v teoriji označujejo kot neprava retroaktivnost, ki načeloma ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države (2. člen). To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu (U-I-123/92, OdlUS II, 109 in U-I-86/96, OdlUS V, 176). V obravnavani zadevi ne gre za kršitev določbe 49. člena, katere kršitev uveljavljajo posamezni pobudniki.

6715. V obravnavanem primeru je US v skladu z načelom sorazmernosti tehtalo dve dobrini – na eni strani zaupanje v pravo vseh tistih oseb, ki so bile izvoljene za župana ali člana občinskega sveta in so hkrati opravljale tudi drugo funkcijo ali dejavnost, ki je s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami zakona postala nezdružljiva s funkcijo člana občinskega sveta ali župana in – na drugi strani – javno potrebo po uveljavitvi novih določb o nezdružljivosti tudi za te osebe. Namen nezdružljivosti hkratnega opravljanja funkcij v različnih občinskih ali državnih organih oziroma z drugimi dejavnostmi je, da se vnaprej onemogoči morebitno izkoriščanje in zloraba funkcije. Če bi se izkazalo, da določena oseba zlorablja hkratno opravljanje funkcije oziroma dejavnosti in bi zloraba predstavljala kaznivo dejanje, zakon omogoča prenehanje funkcije tudi zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje (tretja alinea 1. odst. 37. a člena). Določbe o nezdružljivosti niso take narave, da bi njihovo veljavnost za pravne položaje, ki so nastali na podlagi prejšnje zakonske ureditve, ki ni določala nezdružljivosti, narekovala taka javna potreba, ki bi lahko upravičila poseg v varstvo zaupanja v pravo tistih oseb, ki so se odločile za funkcije v občinskih organih in so, zanašajoč se na veljavno zakonsko ureditev, obdržale ali pridobile funkcijo oziroma opravljale ali začele opravljati dejavnost, ki po kasnejši zakonski ureditvi ni bila več združljiva s funkcijo člana občinskega sveta ali župana. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da se funkcija člana občinskega sveta in župana praviloma opravlja nepoklicno (1. odst. 37. b člena), kar pomeni, da opravljanje funkcije ne zagotavlja ustreznega materialnega in socialnega položaja teh oseb. Iz navedenih razlogov je US razveljavilo določbo četrte alinee 1. odst. 37. a člena ZLS v obsegu, ki velja za člane občinskih svetov in župane, izvoljene pred njeno uveljavitvijo, in so tudi že pred njeno uveljavitvijo opravljali funkcijo ali dejavnost, ki na podlagi 2. ali 3. odst. 37. b člena ne bi bila združljiva s funkcijo člana občinskega sveta ali s funkcijo župana. Razveljavitev pomeni, da člani občinskih svetov in župani, na katere se ta odločba nanaša, lahko še naprej opravljajo funkcijo, določeno dejavnost oziroma delo, kljub določbam o nezdružljivosti iz 2. in 3. odst. 37. b člena ZLS, če zakonodajalec njihovega položaja ne bo uredil v skladu s stališči, sprejetimi v tej odločbi, še pred potekom njihovega mandata.”

68OdlUS VII, 175, U-I-204/98, Ur. l. 73/98. US je razveljavilo člen 2 novele Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (veljavnega tudi za poskuse zunajtelesne oploditve, ki so bili opravljeni pred uveljavitvijo novele). “7. To pa ne pomeni, da Ustava ne varuje pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej. To varstvo je zagotovljeno z določbo 2. člena, da je Slovenija pravna država. Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo. To posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, poslabšala. V varovani pravni položaj ne sodijo le (že) pridobljene pravice, ampak v določeni meri tudi pričakovane pravice iz zdravstvenega zavarovanja (OdlUS VI, 57). Pri tehtanju ustavnih dobrin je na eni strani pomembno, kakšen je pomen pričakovane pravice za življenje prizadete osebe in kakšna je teža spremembe, na drugi strani pa, ali so spremembe na pravnem področju, za katerega gre, relativno predvidljive in so zato prizadeti s spremembo mogli vnaprej računati (glej OdlUS VII, 134, U-I-206/97, Ur. l. 50/98).”

69OdlUS VII, 204, U-I-14/97, Ur. l. 83/98: “Vendar pa bi moral dati zakonodajalec glede na težo posega v navedeni ustavni pravici (novela Zakona o graditvi objektov in Pravilnik o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije) prizadetim posameznikom možnost, da se na novo ureditev pripravijo. To zahteva tudi načelo pravne države iz 2. člena. To zahteva tudi načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države iz 2. člena.”

70OdlUS VII, 212, U-I-31/96 z dne 26. 11. 1998. US je zavrnilo pobudo za presojo ustavnosti novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. “17. US je že večkrat zavzelo stališče, da Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, upoštevajoč tudi načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od ustavnih načel pravne države. Tako je že odločilo v zadevi št. U-I-120/91 (OdlUS I, 26) in v zadevi U-I-123/92 (OdlUS II, 109). Obseg pravic, določen z zakonom, se z zakonom lahko tudi zmanjša, seveda le z veljavnostjo za naprej in upoštevajoč tudi pravico do socialne varnosti, določeno v 50. členu. Za spremembo tega stališča in za odločitev, da so z zakonom določene pravice celo tudi glede načina in obsega usklajevanja pokojnin v celoti nesprejemljive tudi z učinkom uveljavitve za naprej, sodišče ni našlo dovolj utemeljenih razlogov. Ustava celo dopušča, da imajo posamezne določbe zakona tudi učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (2. odst. 155. člena). Ustava torej izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom. To pa ne pomeni, da varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej v našem ustavnem sistemu ni zagotovljeno. Zagotovljeno je v okviru tistih načel pravne države, ki v Ustavi sicer niso izrecno določena, ki pa izhajajo iz ustavne določbe 2. člena, da je Slovenija pravna država. Med taka načela pravne države je po presoji US treba šteti v okviru širšega pojma pravne varnosti vsekakor tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu pripada strožje varstvo pravic zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo seveda nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno varovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost. V tu obravnavanem primeru relativnega zmanjšanja oziroma počasnejšega povečevanja pokojnin od pričakovanega glede na dotlej veljavno ureditev je očitno, da je bilo s tem načelo pravne varnosti oziroma načelo varstva zaupanja v pravo prizadeto. Vendar pa je bil ta poseg nujen, da se v javnem interesu zagotovi varstvo drugega načela oziroma dobrine, ki ji je v tem primeru treba dati prednost: to je, da obremenitev aktivnih generacij in gospodarstva z dolžnostjo polnjenja pokojninskega sklada ne sme biti tolikšna, da bi onemogočila gospodarsko rast in sprejemljiva razmerja med socialnim položajem aktivnih in upokojenih generacij. Iz navedenih razlogov torej US šteje izpodbijani poseg v načelo varstva zaupanja v pravo za ustavno dopustnega, saj je bil nujen in tudi ni bil prekomeren. Na strani aktivnih generacij je treba upoštevati ne le višino dohodkov zaposlenih, ampak tudi število in socialni položaj nezaposlenih. Ohranjanje nezmanjšane vrednosti pokojnin, za kar se zavzemajo pobudniki, bi pripeljalo do nevzdržnih razlik med socialnim položajem upokojenih in aktivnih generacij in s tem do hudih kršitev načel socialne države. […]

7121. Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države. V varovan pravni položaj ne sodijo le že pridobljene pravice, ampak v določeni meri tudi pričakovane pravice iz pokojninskega zavarovanja. Pri tem je treba upoštevati, da se posameznik ne more zanašati na to, da se zakon ne bo spremenil. Prepoved retroaktivnosti in načelo zaupanja v pravo varujeta pred posegi zakonodajalca v pravice in pravna razmerja, ki so nastala v času veljave prejšnjega zakona in še vedno obstajajo. Pričakovane pravice pa so zavarovane posredno, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, s tem ko je zakonodajalec zavezan k izbiri primernih in sorazmernih sprememb, skladnih s predvidenimi cilji in načelom pravičnosti. Pri tehtanju ustavnih dobrin je na eni strani pomembno, kakšen je pomen pričakovane pravice za življenje prizadete osebe in kakšna je teža spremembe, na drugi strani pa, ali so spremembe na pravnem področju, za katerega gre, relativno predvidljive in so zato prizadeti s spremembo mogli vnaprej računati (tako tudi v OdlUS VII, 134, U-I-206/97, Ur. l. 50/98). […] Odpravi te neenakosti je bilo zato pri tehtanju dobrin potrebno dati prednost pred načelom varstva zaupanja v pravo.”

72OdlUS VIII, 145, U-I-4/99, Ur. l. 59/99. US je razveljavilo Zakon o lokalni samoupravi – ZLS: »21. […] Ureditev, ki jo določata 3. odst. 51. b člena in 2. odst. 100. člena ZLS, posega v pravice posameznih občin, ki so jih imele vse od svoje ustanovitve, oziroma jim odvzema pravico do soupravljanja in izvrševanja ustanoviteljskih pravic v zaključni fazi postopka sporazumevanja. Gre za kršitev načel pravne države, predvsem načela varstva zaupanja v pravo. US poudarja, da načela pravne države ne dovoljujejo, da bi zakonodajalec spreminjal pravne položaje subjektov v postopkih sporazumevanja, ki so v večini občin v zaključni fazi, ali pa so bili že sklenjeni sporazumi glede določenega dela premoženja, ne da bi imel za take posege utemeljene razloge. […]”

73OdlUS, VIII, 168, U-I-363/98, Ur. l. 59/99. US je ugotovilo neskladnost z Ustavo 64. člena Zakona o telekomunikacijah – ZTel. “5. Izpodbijana določba določa, da se vlaganja lokalnih skupnosti in posameznih investitorjev v javno telekomunikacijsko omrežje povrnejo na način in pod pogoji, kot to določa poseben zakon. Že v OdlUS III, 113, U-I-17/94, Ur. l. 74/94 je US odločilo: ‘Če je zakonodajalec z zakonom napovedal, da bo določeno vprašanje uredil s posebnim zakonom, pa tega ni izpolnil, zakon oziroma njegove posamezne določbe, katerih vsebino mora posebni zakon dopolniti, niso v skladu z načelom zaupanja v pravo kot enim od načel pravne države (2. člen).’

746. Iz izpodbijane določbe zakona izhaja, kot da bi poseben zakon v času sprejema ZTel že veljal. ZTel je bil sprejet 28. 5. 1997, poseben zakon, na katerega se ZTel sklicuje, pa po navedbah DZ še ni niti v zakonodajnem postopku. S tem, ko zakonodajalec ni sprejel posebnega zakona, ki bi uredil vlaganja lokalnih skupnosti in posameznih investitorjev, ni dokončno uredil spornega vprašanja in je tako praktično izključil možnost povrnitve vlaganj. Pravica, ki je ni mogoče uveljaviti, je prazna. Ureditev pravice do povrnitve investicij v javno telekomunikacijsko omrežje tako, da napotuje na drug neobstoječ zakon, ima enak učinek, kot če pravice ne bi bilo. DZ v odgovoru na pobudo ni navedel nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih poseben zakon še ni sprejet. Z neutemeljeno opustitvijo zakonske ureditve načina in pogojev za uveljavljanje pravice je zakonodajalec kršil načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države.”