Gregor Virant, 2002

16Predpostavka ustavne dopustnosti razlastitve je obstoj “javne koristi”. Odvzem ali omejitev lastninske pravice, ki ni v javno korist, je ustavno nedopusten. Pojem javna korist ima avtonomen ustavnopravni pomen, ki pa ga z opredeljevanjem razlastitvenih namenov konkretizira zakonodajalec. Navedeni ustavni člen namreč posebej določa, da je razlastitev dovoljena “pod pogoji, ki jih določa zakon”. Zakonodajalec nima le pravice, temveč je dolžan podrobneje opredeliti javno korist (razlastitvene namene) po posameznih področjih. Pri tem pa nima prostih rok, saj ga omejuje ustavna določba.

17US doslej še ni imelo priložnosti razviti razlage pojma “javna korist”, zato lahko o pomenu ustavnega pojma javna korist razpravljamo le teoretično. Doslej pred US še ni bilo primera, v katerem bi sodišče presojalo ustavnost katerega od zakonov, ki urejajo razlastitvene namene. Pričakujemo lahko, da se bo o tej problematiki prej ali slej izoblikovala tudi sodna presoja. Dotlej pa si lahko pomagamo s primerjalno ustavnosodno prakso in pravno teorijo. V domači teoriji je zaslediti le zametke razprav o tem problemu. Kolikor nam je znano, ga je doslej odprl le nekdanji predsednik US sodnik Šturm, ki je v LM k OdlUS, V, 118, U-I-98/95, Ur. l. 44/96 izrazil stališče, da “je potrebno pojem javna korist razumeti mnogo bolj restriktivno kot nekdanji pojem splošni interes” in da mora akt o ugotovitvi javne koristi “ob tehtanju lastninske pravice in javne koristi izkazovati ne samo to, da ni na razpolago nobenega drugačnega sredstva ali milejšega ukrepa in da je zato nujno potreben, ampak mora izkazati tudi sorazmernost med predlagano razlastitvijo in njenimi učinki na podlagi primerjalne bilance materialnih in nematerialnih stroškov in koristi”. Sodnik Šturm navaja še, da je razlastitev možna in ustavno dopustna šele kot “ultima ratio”.

18Pojem javna korist ni identičen s pojmom splošni (ali javni) interes; slednji pojem vsebuje zgolj interesno komponento – če bi javno korist pojmovali tako, bi bil za razlastitev dovolj npr. v prostorskem planu ali izvedbenem aktu izražen interes države ali lokalne skupnosti. Pojem javna korist pa zožuje interesni manevrski prostor in zahteva tehtanje teže javnega interesa na eni strani in teže zasebnega interesa (ohraniti lastnino nedotaknjeno) na drugi strani. Ustavnemu pojmu javna korist je imanentno načelo sorazmernosti. Javna korist kot predpostavka dopustnosti razlastitve ima tri elemente:

19(a) Obstajati mora realna javna potreba, ki jo je mogoče določno in konkretno opredeliti.

20(b) Razlastitev mora biti primerno sredstvo za uresničitev te potrebe in hkrati tudi neizogibno sredstvo (ultimum remedium). Razlastitev je nedopustna, če je mogoče javno potrebo uresničiti na drug način (npr. z gradnjo na zemljiščih v lasti javnopravne skupnosti, z urejanjem načina uživanja lastnine, z odkupom nepremičnine itd.). Med več posegi v lastninsko pravico, s katerimi se lahko doseže namen (zadovolji javna potreba), je treba izbrati tistega, ki je za lastnika najblažji.

21(c) Javna korist (zadovoljitev javne potrebe) mora biti sorazmerna s težo posega v lastninsko pravico, ki ga povzroči razlastitev. Teža tega posega je odvisna od prizadetosti lastnika oziroma od pomena, ki ga ima odvzeta nepremičnina ali pravica za njegov socialni položaj in gospodarsko dejavnost. Teža posega je večja, če gre za odvzem stanovanjske hiše, v kateri oseba živi, obrtne delavnice ali kmetijskega zemljišča, s katerim se preživlja, bistveno manjša pa, če gre denimo za neobdelano kmetijsko zemljišče, gozd, s katerim lastnik ne gospodari ipd.