Igor Kaučič, 2011

1Predsednik republike je šef države (državni poglavar) in skupaj z vlado sestavni del izvršilne oblasti. V sodobnih pogojih parlamentarnega sistema naj bi zagotavljal zlasti enakopravnost zakonodajne in izvršilne oblasti, ki je pomembna za uresničevanje načela delitve oblasti. V našem parlamentarnem sistemu ima Predsednik republike pretežno reprezentativno in iniciativno funkcijo ter v primerjavi z drugimi sistemi šibkejši položaj. To velja tako za njegovo razmerje do zakonodajne in izvršilne kot tudi sodne oblasti. Večino ustavnih pristojnosti izvršuje v razmerju do DZ, bistveno manj pa do Vlade. V zvezi s tem je US ugotovilo, da Predsednik republike sicer sodi v izvršilno vejo oblasti, vendar ima v razmerju do DZ ustavno določen neodvisen položaj (OdlUS XVI, 22, U-I-57/06 z dne 29. 3. 2007, Ur. l. 33/07). Ker mora delovati predvsem kot nevtralna in vmesna oblast, ga lahko izvzamemo iz klasične tridelne oblasti. Posebnost njegovega položaja je tudi v tem, da Ustava ne predpisuje sopodpisa (protipodpisa, kontrasignature) in mu ne priznava imunitete, ki je sicer v naši ustavni ureditvi dokaj ekstenzivno določena.

2Ustava pojmovno razlikuje med funkcijo Predsednika republike, določeno v 102. členu, in njegovimi pristojnostmi, ki so navedene v 107. členu in v nekaterih drugih členih. Glede na to, da ustavnopravno predstavlja pojem funkcija celoto pristojnosti (pravic in dolžnosti oziroma pooblastil in nalog), tako razlikovanje ni posebej utemeljeno. Pristojnosti Predsednika republike lahko določa samo Ustava (rezervirana ustavna materija). Zakon ali drug pravni akt jih lahko le razčlenjuje, če to Ustava izrecno določa (npr. imenovanje državnih funkcionarjev, kadar to določa zakon – 3. alineja 1. odst. 107. člena), ali če je to potrebno zaradi narave posamezne pristojnosti. Dodatno predpisovanje (četudi samo predlagalnih) pristojnosti z zakonom nima ustavne podlage, pomeni nedopustno širjenje obsega pristojnosti in je zato ustavno sporno (o tem Kaučič, 2004, s. 24–25). Teorija in doktrina tudi sicer nista naklonjeni temu, da bi ustava določala šefu države predlagalno pristojnost (namesto pristojnost imenovanja), in tudi temu se v primerjalnih ureditvah izogibajo.

3Ustavne pristojnosti Predsednika republike so sicer številne, vendar po obsegu in vsebini dokaj omejene (o morebitnih spremembah na tem področju glej Ribičič, s. 91‑93 in Ribarič, 2007, s. 139–143). Čeprav je predsednikova vloga v procesu odločanja o najpomembnejših ustavnih vprašanjih omejena, pa je ni mogoče označevati za simbolno ali zgolj protokolarno. Predsednikove pristojnosti lahko razvrstimo v štiri skupine: klasične pristojnosti, pristojnosti na zakonodajnem področju, pristojnosti na izvršilnem področju in izredne pristojnosti.

4Med klasične uvrščamo tiste pristojnosti, ki jih opravlja kot predstavnik države. Ustava določa, da Predsednik republike predstavlja RS in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil (102. člen), poleg tega odloča o pomilostitvah, podeljuje odlikovanja in častne naslove, postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike ter sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov (1. odst. 107. člena).

5Pristojnosti Predsednika republike na zakonodajnem področju so najštevilnejše. V sodelovanju z DZ jih izvršuje znotraj treh postopkov: 1. zakonodajnega postopka, 2. postopka razpisa volitev DZ, njegovega sklica in razpusta in 3. postopka volitev in imenovanj. Predsednik republike nima možnosti formalnega in neposrednega vplivanja na sprejemanje zakona oziroma na njegovo vsebino. To lahko posredno doseže le tako, da na zahtevo DZ ali na lastno pobudo izreče svoje mnenje o posameznem (tudi zakonskem) vprašanju (drugi odstavek 107. člena). Z ukazom razglaša zakone (promulgacijska funkcija – prvi odstavek 91. člena), izdaja listine o ratifikaciji (1. odst. 107. člena) in predlaga US presojo skladnosti mednarodne pogodbe z Ustavo (2. odst. 160. člena). Pristojen je razpisati volitve v DZ (1. odst. 107. člena), sklicati prvo sejo novo izvoljenega DZ (3. odst. 81. člena) in zahtevati sklic izredne seje DZ, izjemoma pa lahko tudi razpusti DZ pred potekom mandata (111. in 117. člen). V postopku volitev in imenovanj ima številne predlagalne pristojnosti (kadrovsko pobudo), ki so delno urejene v Ustavi (111., 131. in 163. člen), pretežno pa v zakonih.

6Med najpomembnejše izvršilne pristojnosti šefa države v parlamentarnem sistemu nedvomno štejejo mandatarska pooblastila (pristojnosti v zvezi z imenovanjem predsednika vlade in ponekod tudi ministrov) in imenovanje nekaterih najvišjih državnih funkcionarjev (npr. sodnikov). Pri nas so te pristojnosti (normativno in dejansko) tako omejene, da jih komajda štejemo za izvršilna. Predsednik republike nima pomembnejših možnosti vplivanja ali poseganja v izvršilno oblast, zato tako ureditev označujemo za parlamentarni sistem z reprezentativno funkcijo Predsednika republike. Ta ima zgolj pravico predlagati DZ kandidata za predsednika Vlade (111. člen) in imenovati državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom (1. odst. 107. člena), vendar mu zakoni takih pristojnosti niso zaupali.

7Izredne pristojnosti so sredstvo za hitro in učinkovito odzivanje na razmere, ki ogrožajo varnost in obstoj države. Ko se DZ zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, Predsednik republike na predlog Vlade odloča o razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi, uporabi obrambnih sil, poleg tega tudi izdaja uredbe z zakonsko močjo, ki se nanašajo na obrambo države in na suspenz človekovih pravic in svoboščin. Te odločitve mora Predsednik republike predložiti v potrditev DZ takoj, ko se ta sestane (92. in 108. člen). S temi pooblastili se na Predsednika republike ne prenaša zakonodajna funkcija in tudi ne pristojnost v zvezi z izvrševanjem zakona, temveč le pravica začasnega izvrševanja nekaterih z Ustavo izrecno določenih pristojnosti DZ.

8Predsednik republike izvršuje svoje pristojnosti z izdajanjem pravnih aktov in opravljanjem materialnih dejanj. Temeljna pravna akta sta ukaz in odlok, poleg teh pa lahko izdaja tudi predlog, poziv, mnenje, zahtevo, soglasje in uredbo z zakonsko močjo (širše o tem Zagorc, s. 325–340). Pristojnosti in položaj Predsednika republike urejajo poleg Ustave številni zakoni, PoDZ-1 in nekateri drugi akti (vseh skupaj je okrog 40). Nekateri zakoni zgolj podrobneje urejajo z Ustavo določene pristojnosti (npr. ZUstS glede predlaganja kandidata za sodnika US), drugi pa jih tudi vsebinsko opredeljujejo in razčlenjujejo v obliki posameznih pristojnosti (npr. ZZZ glede funkcije predstavljanja RS).