Ludvik Toplak, 2002

1Pravico do zasebnosti moramo obravnavati v t. i. dualističnem konceptu kot osebnostno pravico, ki je varovana z instrumenti civilnega prava, ter kot človekovo pravico (javnopravnega značaja), ki je varovana z ustavo in mednarodnopravnimi dokumenti.

2Pravico do zasebnosti v slovenskem pravu zagotavlja 35. člen. Skoraj v vseh evropskih državah pravico do zasebnosti zagotavljajo nacionalne ustave, te ustave pa tudi zagotavljajo varstvo pravic neposredno na podlagi ustave. Tako to določa tudi 15. člen. Isti člen zagotavlja tudi sodno varstvo človekovih pravic ter pravico do odprave posledic njihove kršitve. Tako zagotavlja US tudi sodno varstvo človekovih pravic na podlagi 160. člena, ki določa, da US odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posameznimi akti. Ustavna pritožba je pravno sredstvo, ki ga lahko posameznik vloži pri US, če meni, da mu je bila s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica. Iz povedanega sledi, da se posameznik lahko pritoži na US, če mu je bila kršena (s strani že omenjenih) tudi pravica do zasebnosti. US lahko, če ugotovi, da je do kršitve res prišlo, spremeni oz. odpravi posamični akt ali razveljavi oz. odpravi izpodbijani podzakonski predpis (kot je to npr. storilo US v primeru Breda Sturm (OdlUS I, 105, U-I-115/92, Ur. l. 3/93), ko je ugotovilo, da je Pravilnik o osebni izkaznici v nasprotju s 35. členom, ki zagotavlja varstvo pravic zasebnosti, in ga razveljavilo).

3Osebnostne pravice pa so tudi fenomen civilnega prava, ki so se na podlagi naravnopravnih teorij začele varovati z instrumenti civilnega prava. Priznane so kot pravice posameznika, ki jih že zagotavlja ustava (člena 1 in 2 nemškega Temeljnega zakona), t. i. koncept splošne osebnostne pravice (allgemeines Persönlichkeitsrecht), varovane pa so z instrumentarijem civilnega prava. Nekatere države pa so jo vnesle v svoje civilne kodifikacije, kot npr. Švica (28. člen Civilnega zakonika) ali Francija leta 1970, ko je z zakonom reformirala Civilni zakonik in je v njegov 9. člen vnesla dikcijo 8. člena EKČP o varovanju pravice do zasebnosti. Zaradi razumevanja razmerja pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic ter razmerja do zasebnosti in človekovih pravic na drugi strani, moramo uporabiti t. i. dualistični koncept pravice do zasebnosti. Dualistični zato, ker se pravica do zasebnosti v pravu pojavlja v dveh oblikah: kot osebnostna pravica (zasebnega značaja) in človekova pravica (javnopravnega značaja).

4Začnimo z razlikovanjem na abstraktnem nivoju. Človekove pravice (v obravnavanem primeru pravica do spoštovanja zasebnega življenja) imajo javnopravni značaj, kar pomeni, da varujejo posameznika pred posegi države in njenih organov v pravno varovane sfere. Na drugi strani pa osebnostne pravice varujejo osebnostne sfere oz. pravno priznane dobrine tudi v razmerju posameznika z drugimi posamezniki s sredstvi in metodami civilnega prava. Tako je pravica do zasebnosti ena od zasebnih (civilnopravnih pravic) in hkrati tudi ena od človekovih (javnopravnih) pravic. Glede razlikovanja na konkretnem nivoju pa je eno izmed pomembnejših teoretičnih vprašanj, ali je pravica do zasebnosti osebnostna pravica (v pojmovanju splošne osebnostne pravice) ali posebna osebnostna pravica ali pa je pravica sui generis. Pravica do zasebnosti je pravica sui generis v ameriškem pravu (saj ameriško pravo ne pozna osebnostnih pravic) in je del splošne osebnostne pravice v nemškem pravu (ki sprejema koncept t. i. splošne osebnostne pravice – allgemeines Persönlichkeitsrecht). Kakšen status pa ima pravica do zasebnosti v slovenskem pravu?

5Nedvomno status človekove (javnopravne) pravice zaradi 8. člena EKČP. Nadalje je povzdignjena v ustavnopravno pravico, ki jo zagotavlja 35. člen (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) z dikcijo, da je zagotovljena nedotakljivost človekove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Torej je človekova zasebnost ustavnopravno zavarovana pravica, to je javnopravnega značaja. Kako pa je z varovanjem zasebnosti z metodami civilnega prava oz. ali je pravica do zasebnosti v slovenskem pravnem redu osebnostna pravica? Po terminološki razlagi ne, saj Ustava varuje pravico do zasebnosti (kot javnopravno pravico) in osebnostne pravice kot pravice zasebnega prava. V pripravljalnem besedilu Ustave RS je bila dikcija 35. člena: »[…] njegove zasebnosti ter drugih človekovih pravic«. V tem smislu je tudi pravica do zasebnosti ena izmed osebnostnih pravic, medtem ko je po pozitivni ustavni dikciji zagotovljena nedotakljivost človekove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Torej po čisti jezikovni razlagi pravica do zasebnosti ni osebnostna pravica, kar pa ne drži. Za razlago civilnopravnega varstva nam služi 134. člen Obligacijskega zakonika – zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic (prej 157. člen ZOR – zahteva za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti), ki varuje z opustitveno in odstranitveno tožbo tudi osebno življenje (poleg nedotakljivosti človekove osebnosti, družinskega življenja ali kakšne druge pravice njegove osebnosti), ki pa je starejši slovenski pravni termin zasebnega življenja. Tako pridemo do zaključka, da je pravica do zasebnosti ena izmed osebnostnih pravic v smislu zasebnega prava varovana neposredno z Ustavo, medtem ko je v javnopravnem pojmovanju samostojna pravica tako ustavnega kot evropskega (mednarodnega) prava na podlagi 8. člena EKČP.

6Kje postaviti mejo, da bosta varovana posameznikov interes in njegova pravica ter na drugi strani interes družbe? Kako regulirati pogoje vdora državnega organa ali tretje osebe v pravico do zasebnosti posameznika? V odgovoru na to vprašanje se je treba naslanjati zlasti na prakso ESČP, na podlagi 2. odst. 8. člena EKČP, ki točno določa, kdaj se lahko javna oblast vmeša v posameznikovo izvrševanje pravice do zasebnosti: (1) kadar je to določeno z zakonom (2) in je nujno v demokratični družbi (kot naslednji pogoj, ki preventivno nadzira upravičenost zakonov) zaradi (a) državne varnosti, (b) javne varnosti ali ekonomske blaginje države, (c) zato, da prepreči nered ali zločin, (d) da se varuje zdravje ali morala ali (e) da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. To so izključni pogoji, pod katerimi mora delovati javna oblast, če se vmešava v izvrševanje pravice do zasebnosti. Vse te taksativno naštete primere razjasnjuje bogata sodna praksa nacionalnih ustavnih in vrhovnih sodišč ter seveda ESČP.

7Opozoriti pa moram predvsem na fenomen »javne osebnosti« (public person), ki je predvsem v odškodninskem pravu ena izmed ekskulpacij (defenses) novinarjev, kar pomeni, da lahko mediji poročajo o osebah, ki so dejavna v javnem življenju. Predvsem so to politiki, kandidati za razne položaje, športniki, ipd. Medij v primeru poročanja o teh ljudeh, tudi v objavah, ki so lahko žaljive, ne bo odškodninsko odgovoren. Iz primera Vrhovnega sodišča ZDA New York Times v. Sullivan se je izoblikovala doktrina, po kateri časopisnim hišam in ostalim medijem zagotavlja poročanje o »javnih osebnostih« ustavna svoboščina do govora in tiska (freedom of speech, freedom of press). Tako je moč na podlagi žaljivih objav javni osebnosti iztožiti odškodnino, oz. uveljaviti druge zahtevke (do popravka, zahtevo s prenehanjem kršitve osebnostnih pravic) le, kadar dokaže, da je bila objava zlonamerna z namenom zaničevanja osebe. Podobni doktrini sledita tudi nemška in slovenska sodna praksa.