Miro Cerar, 2011

1Prvi odst. 3. a člena je Sloveniji ustavnopravno omogočil oziroma ji omogoča prenos izvrševanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, v prvi vrsti na Evropsko unijo (EU), ter s tem Ustavi vsaj deloma odreka tisto moč, ki ji je bila v klasičnem državnopravnem duhu pripisana ob njenem sprejetju. Takrat je bila slovenska državna suverenost, ki je bila ustavnopravno vzpostavljena že s sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (25. junij 1991), pravno in simbolično utrjena prav s sprejemom Ustave oziroma z njeno razglasitvijo (23. december 1991). Ustavi, v kateri je združena in izražena temeljna vrednostna in sistemska podlaga delovanja slovenske države, so bili od takrat dalje kot vrhovnemu pravnemu aktu v Sloveniji podrejeni vsi drugi pravni akti. S sprejemom Ustavnega zakona o spremembah I. poglavja ter 47. in 68. člena Ustave RS (Ur. l. 24/2004 z dne 7. marca 2003 – UZ 3 a, 47, 68) in v njegovem okviru 3. a člena, ki omogoča omenjeni prenos suverenosti na mednarodne organizacije, smo se Slovenci vsaj delno odrekli takšnemu pojmovanju Ustave, kajti navedeni člen je ustavnopravno priznal oziroma dopustil možnost vključevanja Slovenije v EU in morebitne druge mednarodne organizacije, katerih pravna ureditev ima ali bo imela v Sloveniji v različnih vidikih tudi nadustavno veljavo. Seveda pa to, še posebej glede na članstvo Slovenije v EU, hkrati pomeni uresničitev dolgo načrtovanega vstopa Slovenije v evropsko skupnost demokratičnih držav, s katerimi želi Slovenija tudi v prihodnje na demokratičen način združeno sodelovati, usmerjati razvoj in deliti usodo.