Uvedba postopka o obtožbi Predsednika republike
Igor Kaučič, 2011
7Za uvedbo postopka o obtožbi in odločanje o njej morajo biti izpolnjene določene procesne predpostavke, ki jih predpisujeta PoDZ-1 in ZUstS ali izhajajo iz same ustavnopravne zasnove obtožbe. Med temi so tudi določena procesna jamstva, ki Predsedniku republike zagotavljajo učinkovito uveljavljanje njegovih interesov v postopku pred DZ in US. Med temi sta pomembni zlasti načeli kontradiktornosti in domneva nedolžnosti.
8PoDZ-1 v 187. členu določa, da uvedbo postopka o obtožbi Predsednika republike lahko DZ predlaga najmanj 30 poslancev (za obtožbo predsednika Vlade in ministra zadošča predlog 10 poslancev). Predlog mora vsebovati opis očitane kršitve Ustave ali hujše kršitve zakona in predloge dokazov o očitani kršitvi. Upoštevati je treba, da je US v tem postopku vezano na kazenskopravne standarde in ne na standarde splošne politične odgovornosti. ZUstS v 67. členu namreč določa, da se v postopku ugotavljanja odgovornosti Predsednika republike US o vprašanjih, ki niso urejena v tem zakonu, ravna po načelih kazenskega postopka, ki so določena v Ustavi in zakonu. Na podlagi tega sklepamo, da pravna narava in morebitne posledice postopka pred US bistveno opredeljuje postopek ustavne obtožbe že v njeni prvi fazi v DZ.
9Uvedbe postopka o obtožbi Predsednika republike ni mogoče predlagati v času od razpisa volitev za Predsednika republike do razglasitve volilnih rezultatov. Tega ni dopustno predlagati, če je že predlagan, pa ne nadaljevati, če predsednik odstopi ali če mu preneha mandat. PoDZ (188. člen) glede tega določa izjemo, po kateri se ta postopek mora nadaljevati, če Predsednik republike to zahteva.
10Predlog za uvedbo postopka mora vsebovati natančno navedbo, s katerimi konkretnimi dejanji je Predsednik republike kršil posamezno določbo Ustave oz. zakona. Elementa subjektivne odgovornosti, ki je bistven v kazenskem postopku in kazenskem pravu, v primeru obtožbe Predsednika republike za dejanje ali pravni akt praviloma ni potrebno posebej izkazati, saj se ga domneva, ker je Predsednik republike izdal pravni akt oz. opravil materialno dejanje. Izjemoma pa je treba ta element izkazati, če gre za predsednikovo opustitev oprave materialnega dejanja ali sprejema akta. Če predlog za uvedbo postopka o obtožbi Predsednika republike ne vsebuje vseh sestavin, predpianih s PoDZ-1, bi moral predsednik DZ pozvati predlagatelja, da predlog ustrezno dopolni. Če predlagatelj tega ne stori, predsednik DZ predloga ne zavrže, temveč nadaljuje postopek obtožbe. Tega vprašanja PoDZ-1 sicer ne ureja, vendar je tako ravnanje bolj v skladu z načelom kontradiktornosti in o domnevi nedolžnosti ter pravilu, da je dokazno breme na tistem, ki obtožuje. Naloga predsednika DZ namreč ni v ocenjevanju predloga za uvedbo postopka, ampak v zagotavljanju enakih procesnih pravic predlagatelja in Predsednika republike v postopku pred DZ.
Literatura k členu:
Cerar, Obtožba pred ustavnim sodiščem (nekatera odprta vprašanja veljavne ureditve), JU, 2, 1999, s. 235–259;
Cerar, Ustavna obtožba kot sredstvo parlamentarne opozicije, PiD, 6–7, 2010, s. 1306–1316;
Grad et al., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana 1999;
Hartmann/Kempf, Staatsoberhäupter in westlichen Demokratien, Strukturen, Funktionen und Probleme des »höchsten Amtes«, Opladen 1989;
Jarass/Pierroth, Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, Kommentar, Beck 2000;
Kaučič, Obtožba predsednika republike zaradi kršitve ustave ali hujše kršitve zakona, s. 146–155, v: Zbornik strokovno znanstvenih razprav VŠNZ, Ljubljana 1992;
Kaučič/Grad, Ustavno pravo Slovenije, Ljubljana 2008;
Kristan, Odgovornost predsednika republike (šefa države), s. 39–56, v: X. dnevi javnega prava, IJU, Portorož 2004;
Ribarič, Uveljavljanje odgovornosti predsednika republike, s. 273–285, v: 1. strokovno srečanje pravnikov s področja javnega prava, IJU, Brdo pri Kranju 1995;
Ribarič, Odgovornost predsednika republike, JU, 4, 1999, s. 583–606;
Schlaich, Der Bundespräsident, s. 523–584, v: Isensee/Kirchhof (Hrsg.), Handbuch des Staatsrechts, Band II, Heidelberg 1992;
Spath, Das Bundespräsidialamt, 4. Auflage, Düsseldorf 1990.