Gregor Virant, Lovro Šturm, 2002

15V doktrinarnem pogledu najpomembnejšo opredelitev zasebne lastnine kot ustavno varovane človekove pravice je podalo US v OdlUS VII, 150. U-I-60/98, Ur. l. 56/98. US začenja v tč. 22 s stališčem, da jamstvo zasebne lastnine kot človekove pravice zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju. Lastnina je elementarna človekova pravica, ki je tesno povezana z varstvom osebne svobode. Njena funkcija je, da zavaruje svobodno ravnanje posameznika na premoženjskem področju in tako omogoča vsakomur, da lahko svobodno in odgovorno oblikuje svoje življenje. Kot taka je sestavni del ustav demokratičnih držav. Po Splošni deklaraciji človekovih pravic kot prvi mednarodni kodifikaciji človekovih pravic ima vsakdo pravico, da ima lastnino bodisi sam bodisi skupaj z drugimi. EKČP, ki določa minimalni skupni imenovalec varstva človekovih pravic v Evropi, pa vsaki fizični in pravni osebi zagotavlja pravico do spoštovanja njenega premoženja (1. člen 1. Protokola).

16V tč. 23 US poudarja, da ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta. Kaj je predmet zasebne lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja, določa pravni red ob upoštevanju gospodarskih in pa družbenih razmerij nasploh. Pri tem mora spoštovati namen ustavnega jamstva lastnine, to je zagotovitev in uresničitev posameznikove svobode. Da je bistven element te svobode razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine, je odločilo že ESČP (Marckx v. Belgija, 13. 6. 1979, A 31, s. 27). Vsebina lastnine kot pravnega instituta je hkrati odvisna od funkcij, ki ji jih daje pravni red.

17Za razumevanje, kako US pojmuje pomen in obseg lastninske pravice, so pomembne tudi številne druge odločitve.

18OdlUS I, 98, U-I-19/92, Ur. l. 59/92: »Omejevanje možnosti pridobivanja sredstev s prepovedjo izvajanja določene dejavnosti pomeni poseg v ustavno varovane pravice. Prepovedi gospodarske dejavnosti, ki bistveno zmanjšajo gospodarsko sposobnost prizadetega subjekta, utegnejo povzročiti tudi uveljavljanje odškodnine.«

19Z OdlUS II, 10, U-I-87/91, Ur. l. 8/93 je US odpravilo del odloka Občine Mozirje o gospodarjenju z javnimi potmi. Pri tem izrecno ugotavlja, da točka popisa javnih poti, ki je sestavni del občinskega odloka o gospodarjenju z javnimi potmi, ni v skladu s 33. členom (pravica do zasebne lastnine) in z 69. členom (razlastitev), ker uvršča med javne poti tudi pot v zasebni lastnini.

20OdlUS III, 26, U-I-115/93, Ur. l. 25/94: “Neomejenost odgovornosti tretjih oseb za dolžnikove obveznosti posredno pomeni poseg v pravice družbenikov, ki z dolžnikom niso bili ne v dejanskem ne v pravnem razmerju, in utegne celo vplivati na pravne posle s poslovnimi partnerji, sklenjene po tretji osebi, katerih izpolnitev bi lahko postala otežena ali celo nemogoča. S tem zakon v nasprotju s 33. členom posega v lastninsko pravico pravnih subjektov.”

21Z OdlUS III, 117, U-I-57/92, Ur. l. 76/94 je US razveljavilo Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Ur. l. SRS 26/73 in 1/86). Posamezne določbe tega zakona je US razveljavilo že 1992. leta (OdlUS I, 56, U-I-122/91, Ur. l. 46/92). US je tedaj odločilo, da zakonske določbe, ki na splošno omejujejo oz. izključujejo lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih, niso skladne z ustavnimi določbami, ki zagotavljajo pravico do osebne lastnine in dedovanja. V skladu s tem stališčem je v nasprotju z Ustavo tudi preširoko omejevanje dedovanja. Iz prvega člena razveljavljenega zakona je razvidno, da je bil le-ta sprejet tudi z namenom, da se omejuje prehod kmetijskega zemljišča v last oseb, ki zemlje ne obdelujejo. Takšno omejevanje lastninske pravice presega okvir 2. odst. 67. člena, po katerem zakon določi način in pogoje dedovanja. Ureditev namreč določeni kategoriji državljanov povsem jemlje možnost, da bi pod enakimi pogoji dedovali tudi kmetijsko zemljišče ali kmetijo. US je poudarilo, da je bil zemljiški maksimum odpravljen. Bistveni namen zakona je namreč, da zavaruje dediča srednje kmetije pred tem, da se kmetija ne bi drobila. Tako je dosežena socialna funkcija lastnine. Taka zaščita pa ni potrebna za velike kmetije (veleposestva). Poseben pravni režim glede zaščitenih srednjih kmetij, ki prepoveduje delitev kmetij, je v skladu z Ustavo. Tudi zgodovinski razvoj kaže na poseben pravni režim v zvezi z zaščitenimi srednjimi kmetijami. Vendar je poudarek le na varovanju srednjih kmetij, saj socialna funkcija lastnine ne prihaja v poštev pri veleposestvih. Nadalje je US v isti odločbi posebej poudarilo, da so omejitveni posegi v lastninsko in dedno pravico za zavarovanje srednjih kmetij ustavno dopustni le z zakonom. Opredeljevanje pogojev za omejevanje lastninske in dedne pravice ne more biti prepuščeno aktom lokalne skupnosti.

22OdlUS VI, 52, U-I-82/96, Ur. l. 27/98: “Zakonodajalec z ureditvijo, po kateri občinam pripada lastninska pravica na premoženju, ki je bilo namenjeno opravljanju tistih nalog državnega pomena, ki so jih do 1. 1. 1995 opravljale občine, upravne enote pa imajo proti plačilu sorazmernega dela stroškov pravico uporabe na tem premoženju, ni posegel v ustavno varovan lastninski položaj države in lokalnih skupnosti. Izpodbijane določbe urejajo lastninsko preoblikovanje družbene lastnine, ki so jo do 1. 1. 1995 uporabljali občinski upravni organi. Pred uveljavitvijo zakona občina ni imela lastninske pravice na spornem premoženju, ki je bilo v družbeni lasti. Šele z uveljavitvijo Zakona o ustanovah – ZU je bila vzpostavljena lastninska pravica občin na tem premoženju; ker jo je zakonodajalec s tem zakonom šele vzpostavil, jo je lahko obremenil s pravico uporabe v korist države (upravnih enot). […]

23Ustava določa v 33. členu, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine, v 67. členu pa, da zakon ureja način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Navedeni ustavni določbi kot neločljivo povezana celota predstavljata ustavno jamstvo lastnine.”

24US je v OdlUS V, 67, Up-154/95 z dne 11. 4. 1996 navedlo, da iz vsebine pojma “neogibno potrebno za varnost ljudi” iz 20. člena ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. O varnosti ljudi bi bilo težko govoriti, če bi jim država v praksi zagotavljala le varnost pred napadi na življenje in telo, ne pa tudi varnosti pred napadi na njihovo premoženje, od katerega je pomembneje odvisno njihovo delo, preživljanje, način življenja itd. Potrebno je namreč upoštevati, da premoženje lahko predstavlja eksistenčno podlago človeka.

25OdlUS VI, 185, Up-106/96 z dne 10.7.199: “Odločitev o odvzemu predmetov predstavlja poseg v ustavno zagotovljeno lastnino (33. člen). Poseg je zato dopusten le ob pogojih, ki jih določa Ustava. Ustava dopušča odvzem lastnine zaradi varstva pravic drugih (3. odst. 15. člena) in ob pogojih, ki jih določa v 67. (lastnina) in 69. členu (razlastitev). V obeh zadnjih dveh primerih lahko odvzem lastnine temelji le na izrecni določbi zakona. Take zakonske podlage za odvzem tovornega vozila osebi, ki je bila spoznana za odgovorno za prekršek, v Zakonu o prometnem davku – ZPD ni. ZPD ne določa, da se motorno vozilo odvzame ne glede na to, ali je last osebe, ki je bila spoznana za odgovorno za prekršek. Edina zakonska določba, ki bi v obravnavanem primeru lahko predstavljala zakonsko podlago za odvzem tovornega vozila tretji osebi in ne storilcu, je torej določba 2. odst. 37. člena Zakona o prekrških – ZP. Po tej določbi se predmeti lahko odvzamejo tretji osebi, ki ni storilec prekrška, le, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varnost blagovnega prometa ali razlogi javne morale. Pristojni organi bi torej morali presoditi, ali so podani pogoji za odvzem tovornega vozila tretji osebi, ki ni storilec prekrška, in – če teh pogojev ne bi bilo – kdo je lastnik tovornega vozila, ki naj bi se odvzelo. Zaradi napačne razlage zakona je bila pritožniku kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena.”

26OdlUS VII,163, U-I-174/94, Ur. l. 73/98: “Naložitev plačila RTV naročnine je dopusten poseg v splošno svobodo ravnanja, zagotovljeno v 35. členu, in v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena. Obveznost plačevanja RTV naročnine, to je obremenitev lastnikov RTV sprejemnikov, ki imajo možnost gledati nacionalni RTV program, izvira iz odločitve zakonodajalca, da zagotovi obstoj in delovanje javnega radia in televizije. Poseg je primeren in nujen za uresničitev zasledovanega ustavno dopustnega cilja. S tem, ko je financiranje nacionalnih programov izločil iz državnega proračuna in določitev višine naročnine ter njeno izterjavo v veliki meri prepustil RTV Slovenija, je javnemu zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in kvaliteto. Hkrati je lahko omejil financiranje z oglaševanjem, sponzoriranjem in podobnim in tako ponudbo nacionalnega programa deloma izločil tudi iz pravil trga. Z določitvijo RTV naročnine je torej zakonodajalec zagotovil javnemu zavodu avtonomijo, potrebno za uresničitev njegovih nalog, in hkrati stalen ter predvidljiv vir financiranja. Poseg je tudi sorazmeren s pomembnostjo zasledovanega ustavno dopustnega cilja. Gre za denarno obveznost, pobudniki pa ne zatrjujejo, niti ni očitno, da bi bistveno zmanjševala povprečne dohodke gospodinjstva.”

27OdlUS VIII, 65, U-I-51/95, Ur. l. 24/99: “Zakon o gozdovih – ZG v 5. členu določa, da se lastninska pravica na gozdovih izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in gospodarska funkcija. Ustave demokratičnih držav varujejo lastninsko pravico kot posebno obliko materialnega varstva človekove svobode, ki naj skupaj z drugimi ustavnimi pravicami zagotavlja možnost svobodnega življenja, zadovoljevanja življenjskih potreb in osebnostni razvoj v družbi. Hkrati pa se v teh pravnih sistemih uveljavlja spoznanje, da posameznikova svoboda na premoženjskem področju ne more biti neomejena, vezana le na posameznika – lastnika, ampak da se morajo pri izvrševanju te pravice upoštevati tudi interesi drugih članov skupnosti. Zato omejitve lastninske svobode zaradi zagotavljanja javnega interesa sodijo v okvir socialne vezanosti lastnine. Navedena spoznanja so upoštevana tudi v Ustavi. Pravica do zasebne lastnine je načelno zagotovljena v 33. členu. V 67. členu pa je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ta člen vsebuje hkrati tudi pooblastilo zakonodajalcu, da določi vsebino lastninske pravice, vendar v okviru teh njenih funkcij, kar pa privede do različnih pojavnih oblik lastnine. Zato sta določbi 33. in 67. člena neločljivo povezani, kar je zakonodajalec pri konkretizaciji vsebine lastninske pravice dolžan upoštevati.

28Izhajajoč iz namena in rabe gozdov je zakon omejil lastninska upravičenja lastnika gozdov pri rabi gozdov tudi v korist nelastnikov gozdov. Nelastnikom gozdov izpodbijana določba daje pravico prostega dostopa in gibanja, kakor tudi čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v gozdu. V primerih, ko lastnik gozda goji drevje tudi zaradi plodov, pa je lastniku gozda dana možnost, da na njegov predlog pristojni organ lokalne skupnosti izda prepoved nabiranja takih plodov (2. odst. 25. člena ZG). Zato pobudnika napačno razumeta določilo 25. člena ZG, ko mislita, da bi kljub izdani prepovedi pristojnega organa še vedno veljal 5. člen ZG v delu, ki rekreativno nabiranje teh plodov dovoljuje. Zakon v svojih kazenskih določbah v 7. točki 78. člena navaja, da se z denarno kaznijo kaznuje za prekršek pravna oseba oziroma posameznik, ki kljub omejitvi ali prepovedi iz 25. člena v gozdu nabira živali, plodove, gobe ali rastline. Določba 25. člena je v razmerju na tretjo alineo 1. odst. 5. člena ZG lex specialis. Glede na to morajo biti tretje osebe o prepovedi, če naj ta učinkuje, seznanjene. Zato tudi odločba Občine Sežana vsebuje napotilo, naj lastnik na primeren način objavi in označi v gozdu, da je izdana prepoved nabiranja kostanja drugim (z ustreznimi tablami ob vstopu na parcele ali z ograditvijo parcel). S tem je lastniku s strani zakonodajalca zagotovljena pravna varnost pred nedovoljenimi posegi, način in s kakšnimi stroški pa bo lastnik dosegel tudi dejansko (fizično) varovanje svoje lastnine, pa je odvisno izključno od njega samega. Zato v zvezi z navedbo pobudnice, da 25. člen ne rešuje problema, ki ga povzroča 5. člen zakona, ker lastniku gozda nalaga dodatno denarno breme, US le pripominja, da lastnina ne prinaša zgolj dohodka in drugih ugodnosti, ampak poleg ostalega zahteva tudi vzdrževanje le-te in s tem povezane stroške. Zato so navedbe pobudnice, da gre pri 5. členu ZG za nedopusten poseg v lastninsko pravico, neutemeljene.”

29OdlUS VIII, 118, Up-156/98, Ur. l. 17/99: »8. […] Z jamstvom zasebne lastnine Ustava tako ne varuje le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu. Zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot civilnopravna lastninska pravica premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju. […]

3011. […] Prekinitev dobave vode v prostore, ki jih posameznik uporablja kot stanovanje, predstavlja torej poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen). Podobno kot lastnik je pred takim posegom varovana tudi oseba, ki v dogovoru z lastnikom uporablja stanovanje. […]

3116. […] Dokler neposredni uporabniki posameznih stanovanjskih enot nimajo razumnih možnosti za ureditev individualizirane odmere porabljene vode, je prekinitev dobave vode zgolj zaradi tega, da bi dobavitelj lažje prišel do poplačila zapadlih terjatev, prekomeren ukrep in zato v nasprotju s pravico do zasebne lastnine (33. člen).«

32OdlUS VIII, 196, U-I-91/98, Ur. l. 61/99: Pogojna razveljavitev 3. in 15. člena Zakona o posebnem davku na bilančno vsoto bank in hranilnic – ZPDVBH (Ur. l. 87/97 in 84/98). »20. Vprašanje, ali posamezen davek (že) posega v pravico do zasebne lastnine, bo včasih le kvantitativno: ali je višina predpisanega davka tolikšna, da ogroža bistvo lastnine kot posebne oblike materialne podlage človekove svobode, ki naj skupaj z drugimi ustavnimi pravicami zagotavlja možnost svobodnega življenja, zadovoljevanja življenjskih potreb in osebnostni razvoj v družbi (gl. 18. točko obrazložitve) oziroma, od kod dalje, nad katero višino davčne obveznosti, gre sploh že za takšen poseg. Gre za vprašanje morebitne prekomernosti obdavčitve, ki je v tem primeru pojmovno povezano in se lahko rešuje analogno z vprašanjem prekomernosti v ožjem smislu kot delom testa sorazmernosti, s katerim se presoja ustavna dopustnost posega v ustavne pravice. Vprašanje prekomernosti, to je sorazmernosti v ožjem smislu, bi sicer prišlo na vrsto šele, če bi US ugotovilo, da je ukrep, ki predstavlja poseg v človekovo pravico, prestal prvi preizkus neizogibnosti ukrepa. V tem primeru pa prava mera ne določa le dopustnosti posega, ampak pomeni hkrati že odločitev, ali sploh gre za poseg, oziroma od kod dalje gre za poseg, zato je moralo US najprej preskusiti, ali izpodbijani davek ne posega prekomerno v premoženje zavezancev.

3321. Člen 15 ZPDVBH določa, da lahko davek na bilančno vsoto – DBV doseže celo višino celotnega dobička pred obdavčitvijo. Ustava ne določa, kdaj in v kakšnem obsegu lahko zakonodajalec predpisuje davke. Vendar s stališča gospodarskega subjekta, katerega poglavitni motiv opravljanja dejavnosti je doseganje čim večjega dohodka oziroma dobička (kar je navsezadnje tudi merilo za družbeno vrednotenje gospodarskega subjekta), pomeni odvzem vsega dobička, izničenje njegovega temeljnega motiva. Možnost, da davek – ki je kljub drugačni davčni osnovi po svoji naravi vendarle davek na dobiček (glej tč. 16 obrazložitve) – poseže v celotni dobiček, zato v določenem delu (v kolikšnem, glej v nadaljevanju) pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine. Prav zaradi svoje očitne prekomernosti posega v zasebno lastnino pa pomeni v enakem delu tudi poseg v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena. Ob tako močnem (davčnem) pritisku zakonodajalca na banke in hranilnice ter možnosti tako globokega posega v dobiček se namreč pojavi utemeljena bojazen nepremišljenega in preveč rizičnega plasiranja finančnih sredstev, predvsem s ciljem po vsej sili doseči zniževanje davčne osnove in s tem ohranitev vsaj dela dobička.

3422. Ob tehtanju, kolikšen poseg na dobiček pravne osebe ni prekomeren, je US izhajalo iz stališča, da je DBV po svoji naravi davek od dobička. Kot je razvidno iz primerjalnega prikaza, pa se davčna stopnja davka od dobička po posameznih državah v povprečju giblje med 30–35 odstotki, v nekaterih državah pa znaša tudi 40 in več odstotkov, vendar nikjer ne preseže 50 odstotkov. (Komentar k 38. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO). Nemško ustavno sodišče je v zvezi z višino premoženjskega davka sprejelo stališče, da mora biti davčna osnova stvarno povezana z donosnostjo gospodarske enote in mora njihove vrednosti v medsebojni primerjavi realno odražati. Premoženjski davek lahko ob drugih davkih seže na donos od premoženja le, kolikor skupna davčna obremenitev domnevnega donosa – upoštevajo se davki in odbitki ter druge razbremenitve (olajšave) – predstavlja približno polovično delitev med zasebnim in javnim in je hkrati ta obremenitev tudi v skladu z načelom enakosti v obdavčitvi. (Zadeva Einheitswerte II BVerfGE 93, 121 – sklep II. senata z dne 22. junija 1995). Glede na to US ugotavlja, da v tem primeru obdavčitev, kolikor presega največ polovico donosa, predstavlja poseg v ustavno pravico iz 2. člena. Pri določitvi še sprejemljive in dopustne meje obdavčitve pa je US upoštevalo naravo in namen DBV, kot izhaja iz pojasnil Vlade in te odločbe. […]

3525. Po delni razveljavitvi 15. člena ZPDVBH so banke in hranilnice iz razmerij, glede katerih do začetka učinkovanja te odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno, dolžne plačati navedeni davek, kolikor davčna obveznost po izpodbijanem zakonu skupaj z davkom od dobička pravnih oseb po ZZDDPO ne presega polovico dobička, ugotovljenega pred obdavčitvijo v izkazu uspeha davčnega zavezanca. Še vedno pa lahko zakonodajalec v teh mejah vprašanje navedenega davka uredi tudi drugače. Navedeno odločitev, ki se nanaša na mejo še dopustne obdavčitve davčnega zavezanca, je US sprejelo upoštevaje kvalifikacije tega davka in razloge, ki so pogojevali njegov sprejem. To pa še ne pomeni, da bi enako stališče glede stopnje dopustne davčne obremenitve veljalo tudi za druge vrste davkov.«