Tone Jerovšek, 2002

2OdlUS VI, 86, Rm-1/97, Ur. l. 40/97: “36. Z ratifikacijo mednarodne pogodbe, ki bi zahtevala za njeno izpolnitev spremembo Ustave, bi se odgovornost za morebitno kršitev sprejete mednarodne obveznosti prenesla na ustavodajalca, kar ni dopustno. Po določbi 86. člena DZ sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z Ustavo ali z zakonom določena drugačna večina. V postopku za spremembo Ustave po določbi 2. odst. 168. člena odloči DZ najprej o predlogu za začetek postopka za spremembo Ustave z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. Akt o spremembi Ustave sprejme po določbi 169. člena z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev. Že dejstvo, da bi DZ (po določbi 86. člena veljavno odločal, če je na seji navzoča večina poslancev – torej 46 poslancev – kar pomeni, da je odločitev lahko sprejeta s 24 glasovi ali v primeru vzdržanih glasov celo manj) z manj kot tretjino glasov vseh poslancev lahko posredno zavezal ustavodajalca, ki odloča z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, govori proti temu, da bi bila takšna zaveza ustavno dopustna. Poleg tega je po določbi 170. člena treba spremembo Ustave predložiti v sprejem volivcem na referendumu, če to zahteva najmanj trideset poslancev.”