Lovro Šturm, 2002

39OdlUS III, 91, U-I-216/93 z dne 14. 7. 1994: V 1. odst. 154. člena je postavljeno načelo, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. V 2. odst. citiranega člena pa je določeno, da se državni predpisi objavljajo v državnem uradnem listu, predpisi lokalnih skupnosti pa v “uradnem glasilu, ki ga te same določijo”. Iz navedenega sledi, da se morajo občinski predpisi objavljati v tistem glasilu, ki ga določi občinska skupščina. To je lahko uradno glasilo te občine ali medobčinsko uradno glasilo več občin ali pa državni uradni list.

40V Statutu občine Ravne na Koroškem ni izrecno urejeno vprašanje načina objavljanja občinskih predpisov. V postopku je bilo ugotovljeno, da tega vprašanja tudi ne ureja drug predpis občinske skupščine. To vprašanje pa je delno posredno urejeno v organizacijskem aktu, ki določa naloge strokovne službe občine. V tem aktu je določeno, da je ena od nalog sekretariata tudi v tem, da skrbi za objavo predpisov in splošnih aktov občinske skupščine, če tako določeno je v aktu. To pomeni, da morajo občinski organi poskrbeti za objavo le tistih predpisov in splošnih aktov, v katerih je to izrecno določeno. […] Obstoječa ureditev vprašanja objavljanja predpisov […] ni v skladu s 154. členom.

41OdlUS III, 105, U-I-89/94 z dne 6. 10. 1994: Rok od objave do uveljavitve predpisa (“vacatio legis”) je res v prvi vrsti namenjen temu, da bi se tisti, ki se jih tiče, lahko z vsebino predpisa vnaprej seznanili. Smisel in pomen ustavne določbe, da začne predpis veljati petnajsti dan po objavi, je v tem, da uvaja splošno prakso petnajstdnevnega vakacijskega roka, ki ji zakonodajalec sledi vselej, kadar nima posebnih razlogov za podaljšanje ali skrajšanje tega roka, in ki velja tudi, kadar predpis o začetku svoje veljavnosti ne določa ničesar. Nadaljevanje iste določbe: “če v njem ni drugače določeno” – pa pobudnik zmotno razume zgolj enostransko, torej kot pooblastilo organom, pristojnim za izdajanje predpisov, da določijo daljši rok uveljavitve predpisa, ne pa tudi krajšega. Jezikovna razlaga navedene ustavne določbe ne dopušča takega razumevanja. A tudi namenska razlaga izpodbijane določbe ne dovoljuje takega razumevanja: nekateri predpisi niso take narave, da bi se morali državljani z njimi seznanjati vnaprej; vsebina ali narava nekaterih predpisov ali posebne okoliščine pa lahko narekujejo, da morajo stopiti v veljavo takoj ali na določen datum, ker bi bil sicer lahko ogrožen njihov pričakovani učinek, ali iz drugih razlogov, ki so v splošnem interesu. Zakonodajalec mora zato imeti možnost, da posameznim predpisom določa krajši rok uveljavitve od običajnega. Ustava mu to možnost, kot je obrazloženo, tudi daje, presojo razlogov v posameznem primeru pa prepušča njemu.

42OdlUS IV, 17, U-I-209/93, Ur. l. 18/95: »5. Razpored dela sodnikov je bil glede določb o načinu dodeljevanja zadev sodnikom splošni akt. Za ta akt ni nikjer predpisano, kako ga je treba objaviti. Ker ne gre za predpis, ni bilo potrebno, da bi bil objavljen na način, določen v 154. členu. Temeljno sodišče navaja in splošno znano dejstvo je, da si lahko razpored dela ogledajo stranke v vseh pisarnah sodišča. US ocenjuje, da je bil takšen način objave tega akta ustrezen glede na njegovo naravo. Pač pa bo nove letne razporede dela in pravila za dodeljevanje zadev, določena v zakonu in v sodnem redu, treba objavljati na oglasni deski sodišča (3. odst. 17. člena Zakona o sodiščih).”

43OdlUS IV, 68, U-I-58/95, Ur. l. 65/95: “Občinski svet lahko s statutom ali s poslovnikom občinskega sveta natančneje opredeli roke, v katerih je župan dolžan objaviti splošne akte občine, in predvidi tudi rešitve primerov, na katere opozarja predlagatelj. Občinski svet kot najvišji organ odločanja v občini je nedvomno pooblaščen, da predpiše natančen postopek, po katerem se bodo predpisi občine objavljali v skladu s 154. členom, ki določa, da morajo biti vsi predpisi, tudi predpisi lokalnih skupnosti, objavljeni, preden začno veljati. Glede na navedeno novi določbi 4. in 5. odst. 33. člena (poslovnika občinskega sveta) ne kršita načela pravne države, ker samo natančneje urejata vprašanje, ki je že v tem kratkem času delovanja novih občin povzročalo v praksi težave in različna tolmačenja.”

44OdlUS V, 126, U-I-279/96, Ur. l. 51/96: “17. Določbe Zakona o referendumu in ljudski iniciativi – ZRLI, ki govorijo o posebnem “dnevu, ki je določen kot dan razpisa”, so bile mehanično privzete iz Zakona o volitvah v DZ. V obeh zakonih imajo te določbe le tehničen oziroma instrumentalen pomen. Teh določb v ZRLI ni mogoče razlagati kot pooblastilo za odlaganje dneva izvedbe referenduma. Njihov namen je lahko le v tem, da se predlagatelji referenduma in organi, pristojni za izvajanje dejanj v zvezi z referendumom, seznanijo z vsebino akta o razpisu. Njihov namen je lahko tudi v drugih razlogih instrumentalne oziroma tehnične narave, npr. v potrebi po določitvi dneva glasovanja v skladu s 1. odst. 32. člena ZRLI (na nedeljo ali drug dela prost dan) oziroma v potrebi po določitvi glasovanja na dan, ki omogoča racionalno in ekonomično izvedbo referenduma (npr. istočasno z volitvami ali izven obdobja daljših praznikov, počitnic ipd.). Rok, ki poteče od objave akta o razpisu do “dneva, ki je določen kot dan razpisa”, ima pomen in učinek vakacijskega roka (vacatio legis), ki mora poteči od objave do uveljavitve splošnega pravnega akta.

45Ker ZRLI določa relativno kratke roke za vsa dejanja v postopku med vložitvijo zahteve za razpis referenduma in izvedbo le-tega, pri sprejemanju akta o razpisu referenduma DZ ne sme zlorabiti instituta “vacatio legis“, prav tako pa tudi ne (temu institutu podobnega) pooblastila za določitev dneva razpisa referenduma za nerazumno odlaganje izvedbe referenduma. Ker izrecne določbe o tem, kolikšen čas lahko preteče od objave akta o razpisu do dneva, ki je določen kot dan razpisa, v ZRLI ni, je potrebno kot razumen rok šteti z Ustavo določen presumptivni vakacijski rok, torej 15 dni. To pomeni, da seštevek vakacijskega roka, določenega v aktu o razpisu referenduma, in časa od uveljavitve tega akta do dneva, ki je določen kot dan razpisa, praviloma ne bi smel presegati tega roka. Od objave akta o razpisu referenduma do dneva, ki je določen kot dan razpisa, torej ne sme preteči več kot 15 dni, razen če obstajajo utemeljeni razlogi tehnične oziroma instrumentalne narave, opisani v prejšnji točki.”

LM sodnika Krivica, Jambreka in Udeta

46OdlUS VII, 13, U-I-22/98, Ur. l. 7/98: “5. Določba 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prispevkih za socialno varnost – ZPSV-B (Ur. l. 3/98) krši 154. člen, po kateri morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. ZPSV-B je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 3/98 z dne 17. 1. 1998, po določbi 8. člena pa je začel veljati 1. 1. 1998. Ker je v 8. členu ZPSV-B kot začetek veljavnosti določen dan, ko Zakon še ni bil objavljen, je bila s tem kršena določba 154. člena.

476. Z razveljavitvijo končne določbe ZPSV-B, ki je določala začetek veljavnosti, se je odprlo vprašanje, kdaj začne Zakon veljati. Iz 8. člena Zakona nedvoumno izhaja, da zakonodajalec ni imel namena določiti začetek veljavnosti zakona petnajsti dan po objavi, pač pa je izrabil ustavno možnost, da sam določi drugače. US je zato sledilo zakonodajalčevemu namenu po tem, da bi Zakon veljal za celotno leto 1998 in je zato razveljavilo določbo 8. člena le toliko, kolikor je določala, da ZPSV-B velja pred objavo, to je pred 17. 1. 1998. Pričetek veljavnosti z 18. 1. 1998 pa ni v nasprotju s 154. členom, po katerem lahko predpis začne veljati naslednji dan po objavi.”

48OdlUS VIII, 12, U-I-224/95 z dne 14. 1. 1999; pritrdilno LM sodnika Udeta in odklonilno LM sodnika Čebulja).

49U-I-104/01, Ur. l. 52/2001 z dne 4. 6. 2001: »22. Iz 3. odst. 21. člena in 24. člena ZRLI izhaja, da mora DZ v primeru vložene pobude oziroma zahteve za razpis referenduma zadržati objavo zakona. Po 3. odst. 21. člena ZRLI se v primeru vložene pobude volivcem, naj vložijo zahtevo za razpis referenduma, zadrži objava zakona do poteka roka za vložitev te zahteve, in če v tem roku zahteva volivcev za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma ni vložena, pošlje DZ zakon v objavo. Če je zahteva za razpis referenduma vložena (s strani kateregakoli pooblaščenega predlagatelja) in torej pride do referenduma, potem se v skladu s 24. členom ZRLI zakon, pod pogojem, da je na referendumu potrjen, pošlje v objavo takoj, ko DZ prejme poročilo o izidu referenduma. Iz tega a contrario izhaja, da se v primeru, če zakon na naknadnem referendumu ni potrjen, zakona ne pošlje v objavo. To pomeni, da se v primeru vložitve zahteve oziroma pobude za razpis naknadnega referenduma zakona ne sme poslati v objavo ves čas, dokler teče postopek z referendumom.

5023. Zadržanje objave zakona je pomembna pravna posledica vložene zahteve oziroma pobude za naknadni zakonodajni referendum. Le s tem, da se prepreči objava zakona do dokončanja postopka z referendumom (in posledično prepreči tudi uveljavitev zakona), se lahko zagotovi učinkovitost naknadnega zakonodajnega referenduma kot oblike neposrednega odločanja volivcev o potrditvi ali nepotrditvi (torej zavrnitvi) zakona. Pri naknadnem zakonodajnem referendumu volivci namreč odločajo o zakonu, ki je bil s strani zakonodajalca sprejet, za njegovo uveljavitev pa so potrebni še razglasitev, objava in potek vakacijskega roka. Naknadni potrditveni zakonodajni referendum bi izgubil svoj smisel, če bi bil pred njegovo izvedbo zakon že uveljavljen. Zahteva za razpis naknadnega referenduma namreč pomeni zahtevo, da o tem, ali naj zakon, ki ga je sprejel zakonodajalec, obstoji ali ne, dokončno odloči ljudstvo sámo, neposredno. Eksistenca določenega zakona je torej odvisna od volje volivcev, od njihovega glasovanja, odločanja na referendumu in ne več le od glasovanja, odločanja poslancev kot predstavnikov ljudstva v zakonodajnem organu. Pitamic v tej zvezi govori o »ljudskem vetu« (Pitamic, s. 80). Zakon, ki ni bil potrjen na referendumu, ni nastal, ga ni. Gre za izraz načela ljudske suverenosti, po katerem ima oblast ljudstvo, ki lahko – če se ne strinja s svojimi izvoljenimi predstavniki, preko katerih izvršuje oblast posredno – sámo prevzame nazaj svojo izvorno pravico, da odloča o javnih zadevah. Odločitev na referendumu nesporedno s strani volivcev ima močnejšo veljavo od odločitve njihovih izvoljenih predstavnikov in od volje volivcev je odvisna dokončna odločitev o tem, ali bo neki zakon nastal ali ne.

5129. Potem, ko DZ – bodisi po rednem postopku, bodisi po hitrem ali skrajšanem postopku – s predpisano večino zakon sprejme, sta za dokončen nastanek zakona še dve oviri: možnost suspenzivnega veta DS in možnost naknadnega potrditvenega zakonodajnega referenduma. Če DS vloži suspenzivni veto, potem mora DZ ponovno odločati o zakonu in takrat lahko zakon z zahtevano strožjo večino sprejme ali pa ne. […]

5239. To tudi pomeni, da mora biti – upoštevajoč veljavno ureditev zakonodajnega referenduma v ZRLI kot izpeljavo ustavne pravice do referenduma – v vsakem primeru (bodisi, da je zakon sprejet pri »prvem« glasovanju v DZ po rednem ali hitrem ali skrajšanem postopku in ni vložen veto, bodisi da je vložen veto in je zakon sprejet po ponovnem glasovanju) pobuda oziroma zahteva za razpis referenduma vložena v sedmih dneh po sprejemu zakona: če suspenzivni veto ni vložen, v sedmih dnem od »prvega« sprejema zakona, če je suspenzivni veto vložen, pa v sedmih dneh od »drugega« sprejema zakona v DZ.«