Lovro Šturm, 2002

25OdlUS VI, 25, U-I-348/96, Ur. l. 17/97: »9. Občinski predpisi (oblastni splošni akti) morajo biti v skladu z Ustavo in zakonom. Ta skladnost ne pomeni, da mora imeti občina za normativno urejanje posameznih področij lokalnih javnih zadev izrecno zakonsko pooblastilo oziroma da bi moral zakon jasno in določno opredeliti vsebino in namen normativnega urejanja. Načelo zakonitosti delovanja organov lokalnih skupnosti nima enake vsebine kot načelo zakonitosti delovanja izvršilne veje oblasti. To izhaja iz različne vloge, ki jo imajo ti organi v upravnopolitičnem sistemu. Na nekaterih področjih, ki so v manjši meri lokalnega pomena, zakonodajalec določi okvire delovanja organov občine na podoben način, kot določa okvire delovanja izvršilne veje oblasti; gotovo pa to ne velja za vsa področja.

26Načelo zakonitosti delovanja občine na področju normativnega delovanja pomeni, da občinski predpisi, ki urejajo zadeve iz izvirne pristojnosti občine, ne smejo biti v nasprotju z zakoni. To pomeni, da pravnih razmerij ne smejo urejati drugače, kot jih ureja zakon, in da ne smejo preseči okvirov delovanja, ki so določeni z zakonom. V vsakem primeru posebej je potrebno z razlago zakona ugotoviti, kako široko polje normativnega odločanja je zakonodajalec prepustil občini. Kadar zakon izrecno določa izvirne pristojnosti občine oziroma pooblastila za normativno urejanje v okviru izvirnih pristojnosti na nekem področju, je potrebno z razlago ugotoviti obseg tega pooblastila, ki je lahko jasno in določno ali pa opredeljeno z generalnimi klavzulami oziroma pravno nedoločenimi pojmi. Kadar pa zakon ne določa izvirnih pristojnosti občine na določenem področju, je potrebno ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca izključno (izčrpno) urediti to področje ali pa je dopustil možnost, da občina dopolnilno (praeter legem) uredi to področje.

27Odklonilno LM sodnika Šturma: »[…] Najpomembnejši načelni razlog je ta, da je urejanje mestnega prometa v izvirni pristojnosti mestne občine. V takih primerih je treba neskladje med občinskim predpisom in zakonom presojati v smislu 153. člena in ne v smislu 2. odst. 120. člena. Občinski predpis mora biti z zakonom v skladu, kar pomeni, da mu ne sme nasprotovati, ni pa občinski predpis dolžan vsebinsko urejati zadeve secundum legem, ampak lahko na občinski ravni zadeve normativno ureja praeter legem. Iz tega izhaja, da ima mestna občina v tem primeru generalno pooblastilo za normativno urejanje iz 140. člena in za to ne potrebuje posebnega zakonskega pooblastila. […]«

28OdlUS VII, 72, U-I-151/97, Ur. l. 35/98: »21. Ne glede na neutemeljenost pobude o nezakonitosti izpodbijane določbe pa je US izpodbijano določbo (občinskega Odloka o določitvi predmeta in pogojev opravljanja gospodarske javne službe s podelitvijo koncesije na področju dimnikarske dejavnosti, op. ur.) kljub temu razveljavilo, saj je ugotovilo, da je izpodbijana določba v nasprotju s 6. in 34. členom Obrtnega zakona – ObrZ in s tem tudi v nasprotju z določbo 153. člena Ustave, ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakoni. Nesporno je, da občina neposredno na podlagi 1. odst.140. člena samostojno ureja lokalne javne zadeve ter da sodi mednje tudi zagotavljanje dimnikarske službe, vendar občina ne sme urejati teh pravnih razmerij v nasprotju z zakoni.      OdlUS VIII, 2, U-I-58/98, Ur. l. 7/99: »10. Tretji odstavek 153. člena, ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z Ustavo in z zakoni, glede na naravo pravilnika izključuje možnost, da bi minister z njim samostojno, brez vsebinskih okvirov, opredeljenih v zakonu, predpisoval merila, postopek in način delitve dovolilnic za mednarodni prevoz stvari. Ker pa je z izpodbijanima pravilnikoma minister prav to (tudi glede na neskladje zakonske podlage za oba pravilnika z Ustavo) storil, je US zaradi neskladja s 3. odst. 153. člena razveljavilo vse določbe Pravilnika in Pravilnika CEMT in ne le tistih, ki jih izpodbijajo pobudniki.«

29OdlUS VIII, 45, U-I-49/95, Ur. l. 24/99: »6. Na podlagi Zakona je torej določitev organizacije in načina opravljanja avtotaksi prevozov lokalna zadeva, ki jo občina na podlagi 140. člena ureja samostojno. V okviru urejanja lokalnih javnih zadev ima občina pravico izdajati predpise, s katerimi normativno ureja pravna razmerja. Pri tem pa ne sme preseči ustavnega okvira in s svojim normativnim urejanjem poseči v pristojnost države, niti ne sme ravnati v nasprotju z načelom zakonitosti delovanja organov lokalnih skupnosti (153. člen). Pravnih razmerij torej ne sme urejati v nasprotju z zakoni oziroma ne sme preseči zakonskega pooblastila za normativno urejanje pravnih razmerij. Takšno stališče je US sprejelo že v OdlUS VI, 25, ter poudarilo, da je v vsakem primeru posebej treba z razlago zakona ugotoviti, kako široko polje normativnega odločanja je zakonodajalec prepustil občini.«

30OdlUS IX, 15, U-I-39/99 , Ur. l. 19/2000: »15. Skladnost pomeni, da se mora nižji pravni akt gibati v mejah, ki mu jih vsebinsko zarisuje višji pravni akt. Za podzakonske predpise upravnih organov izhaja to tudi iz 2. odst. 120. člena, ki določa, da “upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov”. Po določbi 153. člena pa morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakonom. Načelo vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon ter legalitetno načelo sta kot temeljni ustavni načeli v tesni povezanosti z načelom demokratične in pravne države. Glede normativne dejavnosti državne uprave pomenita, da je ta pri izdajanju podzakonskih predpisov vsebinsko vezana na Ustavo in zakon. Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih aktov. Upravni predpis sme zakonsko normo dopolnjevati le do te mere, da z dopolnjevanjem ne uvaja originarnih nalog države in da z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje. Obseg, v katerem sme podzakonski akt dopolnjevati zakonsko določbo, je odvisen od položaja podzakonskega akta, s katerim se natančneje opredeljuje zakonska materija, v hierarhiji pravnih aktov ter od obsega zakonskega pooblastila.

3116. Pravilnik je po svoji pravni naravi podzakonski predpis, ki ga lahko izda minister za izvrševanje zakonov in drugih predpisov. Pravna narava pravilnika kot podzakonskega predpisa je urejena v 99. členu ZUpr. Po njem se pravilniki kot podzakonski predpisi sprejemajo za izvrševanje zakona. Zato so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, temveč smejo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb. Tako pa je tudi pooblastilo v 2. odst. 66. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV (Ur. l. 89/98). Drugi odstavek 66. člena ZDDV se glasi: Podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona, vključno z natančnejšimi kriteriji in načini uveljavljanja oprostitev predpiše minister, pristojen za finance.

3217. Glede na to, da gre za nezmožnost poplačila zlasti v obeh primerih, ki ju navaja izpodbijana določba Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, Ur. l. 4/99, 45/99, 59/99 in 110/99 (ko je bil začet stečajni postopek oziroma je bil postopek prisilne izvršbe ustavljen), nista pa to edina primera, v katerih lahko pride do nezmožnosti poplačila (tu je npr. še prisilna poravnava), je izpodbijana določba Pravilnika zožila zakonsko določeno mejo in s tem vsebinsko posegla v zakonsko ureditev. Zato jo je US zaradi neskladja z 2. odst. 120. člena in 3. odst. 153. člena razveljavilo.«

33U-I-104/01 z dne 14. 6. 2001, Ur. l. 52/2001: »17. Poslovnik DZ – PoDZ je pravni akt, ki ureja organizacijo in delovanje zakonodajnega organa. V delu, ki se nanaša na zakonodajni postopek, in v delu, ki se nanaša na razmerja do drugih državnih organov, ima PoDZ naravo splošnega pravnega akta z eksternim učinkom, torej predpisa, pri čemer ima v hierarhiji pravnih aktov položaj zakona, čeprav formalno ni zakon (tako npr. v OdlUS VI, 46, U-I-40/96, Ur. l. 24/97 ter OdlUS VIII, 224, U-I-84/96, Ur. l. 95/99).