Tone Jerovšek, 2002

5OdlUS VII, 14, U-I-34/94, Ur. l. 18/98: “Avtonomija ne pomeni, da univerze oziroma visoke šole niso dolžne spoštovati Ustave in zakonov. Tudi zanje velja ustavna norma o kontroli javne porabe s strani Računskega sodišča (150. člen) v delu, v katerem pridobivajo sredstva iz proračuna za financiranje javne službe v visokem šolstvu. Nadzor nad zakonitostjo dela ter nad izpolnjevanjem pogojev za opravljanje visokošolske dejavnosti kot javne službe izhaja iz obveznosti države (izvršilne oblasti), da zagotavlja opravljanje javnih služb iz državne pristojnosti.”

6OdlUS IX, 276, U-I-272/97-18, Ur. l. 115/2000: »Sredstva, namenjena opravljanju javnih služb, so brez dvoma del javne porabe, nad katero je Računsko sodišče po 1. odst. 150. člena najvišji organ kontrole. […] Prva alinea 1. odst. 19. člena ZRacS določa , da opravlja Računsko sodišče nadzor nad poslovanjem pravnih oseb javnega prava, med katere vsekakor sodijo javni zavodi. […] Ni razloga za dvom, da so s sredstvi javnih financ mišljena v primeru javnih zavodov vsa sredstva, ki jih ti zavodi na katerega od načinov, uzakonjenih v 1. odst. 48. člena Zakona o zavodih – ZZ, torej iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi.«

7OdlUS IV, 20, U-I-158/94, Ur. l. 18/95: »Računsko sodišče zato očitno predstavlja tisto analogno ustavno instanco, po kateri gre presojati ustavno prehodni status bivše SDK (zdaj Agencije), kolikor v prehodnem obdobju tudi Agencija še naprej opravlja dejavnosti, ki so v zvezi s postopki preoblikovanja družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki. Zato je DZ analogno vezan na ustavno določbo, po kateri je Računsko sodišče, ki v sistemu delitve oblasti ni sodna oblast, pri svojem delu neodvisno in vezano na Ustavo in zakon.”

8OdlUS V, 82, U-I-271/95, Ur. l. 27/96: »US je v svoji odločbi OdlUS IV, 20 pri uporabi analogije z Računskim sodiščem izhajalo iz analogije tistih organov in organizacij, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od treh vej oblasti in so samostojne v razmerju do katerekoli klasične veje oblasti, tudi v razmerju do zakonodajalca. O tem je US izrecno navedlo, da s takim neodvisnim statusom APPNI ni skladen niti nadzor DZ nad izvedbo posameznih revizijskih postopkov ob že danem sodnem nadzoru. To pa ne pomeni, da Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje – APPNI ni odgovorna nikomur. APPNI je vezana na Ustavo in zakon. Pristojnosti APPNI, njenih nalog, obveznosti in odgovornosti kot državnega organa sui generis ne določa APPNI sama, ampak se določijo z zakonom (analogno kot za Računsko sodišče po 2. odst. 150. člena).

9Izpodbijane določbe o Svetu Agencije za revidiranje v Zakonu o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje – ZAPPNI-A tudi ne vzpostavljajo take organizacijske in upravljavske ureditve (oziroma takega sistema upravljanja in vodenja Agencije za revidiranje), ki bi v nasprotju z zgoraj citiranimi razlogi odločbe US omogočala ustavno nesprejemljiv nadzor zakonodajne in izvršilne veje oblasti nad Agencijo za revidiranje.”

10Navedena razlaga US na primeru Agencije na tem mestu pojasnjuje ustavni položaj Računskega sodišča.

11Up-76/96 z dne 25. 3. 1996: “Zoper izpodbijano predhodno poročilo Računskega sodišča se ne more vložiti ustavna pritožba, zato jo sodišče zavrže. Je pa možno izpodbijati odločitve in akte revidirane osebe, ki je s tem, ko je izvršila dokončno poročilo ali nalog Računskega sodišča, lahko kršila pravice posameznikov ali pravnih oseb, če se pokaže, da je izvršitev akta Računskega sodišča nezakonito posegla v ustavne pravice. Taka prizadeta oseba, v našem primeru ustavni pritožniki, ne morejo izpodbijati naloga Računskega sodišča, pač pa lahko uporabijo zakonita oziroma ustavna sredstva zoper ravnanje revidirane osebe, ki je z izvršitvijo poročila ali naloga Računskega sodišča po mnenju prizadetega povzročila nezakonito ali protiustavno ravnanje ali stanje za določenega posameznika. Taka prizadeta oseba mora torej vložiti tožbo (civilno ali upravno ali delovnopravno), ni pa izključena tudi možnost uporabe 2. odst. 157. člena, če ne bi bilo nobenega drugega pravnega sredstva, vendar se lahko obe sredstvi, tako tožba kakor upravni spor, uporabita zoper revidirano osebo, ne pa zoper Računsko sodišče, ki glede na naravo njegovega akta še ni moglo vzpostaviti nezakonitega ali protiustavnega stanja.”

12OdlUS IX, 192, U-I-171/97 z dne 6. 7. 2000: “(Ustava ureja pristojnosti Računskega sodišča v 150. členu. Določeno je, da je Računsko sodišče najvišji organ kontrole državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe (1. odst.). Določeno je tudi, da ureditev in pristojnosti Računskega sodišča določa zakon. ZRacS v 1. odst. 21. člena določa njegove pristojnosti in v zadnji alinei dopušča, da opravlja tudi ‘druge naloge, določene z drugimi zakoni’. Izpodbijane določbe 24. a in 24. b člena ter 4. odst. 30. a člena Zakona o volilni kampanji dajejo Računskemu sodišču pristojnost, da opravi revizijo pri organizatorjih volilne kampanje, tako pri tistih, ki so upravičeni do povrnitve stroškov, kot pri tistih, ki niso upravičeni do povrnitve stroškov volilne kampanje, in glede na poročilo o reviziji izda tudi sklep o zmanjšanju ali izgubi pravice do sredstev iz državnega ali občinskega proračuna. Gre torej za pristojnost, ki jo Računskemu sodišču daje poseben zakon. Računsko sodišče kot predlagatelj v obravnavani zadevi torej ne izpodbija zakonskih določb, ki bi jih moralo uporabiti v postopkih, ki jih vodi v okviru svojih zakonskih pristojnosti, ali določb, ki bi bile v zvezi s postopki, ki jih vodi, temveč izpodbija zakonske določbe izključno z vidika lastnih pristojnosti. Zato je US odločilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka iz pete alinee 23. člena ZUstS in je zahtevo zavrglo.”

13OdlUS IX, 276, U-I-272/97, Ur. l. 115/2000: »Vse značilnosti namena , vsebin in postopka s poročilom izključujejo, da bi poročilu pripisovali naravo oblastnega posamičnega akta, s katerim se odloča o pravicah in obveznostih revidirane osebe ali celo kakšne druge pravne ali fizične osebe. Poročilo, kot ga ureja Zakon, tudi nima izreka, ki bi lahko postal pravnomočen, ne bi pa bilo mogoče govoriti o pravnomočnosti poročila kot celote – in zato tudi ne o njegovi izvršljivosti. Z ugotovitvami, mnenji, ocenami, ki so vsebina končnega poročila, naj so že za revidirano osebo ugodna ali ne, se njen pravni položaj ne spremeni; z njimi ne nastanejo pravice ali obveznosti zanjo in tudi ne za osebe, ki so z njo delovno ali poslovno povezane. Zaradi omenjenih značilnosti pa zakonodajalec ni bil dolžan v določbah ZRacS o postopku nastajanja poročila zagotavljati varovanja človekovih pravic, kot so pravice do sodnega varstva (23. člen) ali pravica do pravnega sredstva (25. člen). […]

14Dokončno poročilo, s katerim je izrečeno negativno mnenje zaradi ugotovljenih nezakonitosti pri izplačilu plač v revidiranem obdobju, nima narave oblastnega posamičnega akta in kot tako ni podvrženo izpodbijanju s sodnimi ali upravnimi pravnimi sredstvi in tudi ne z ustavno pritožbo. Možno je izpodbijati le odločitve in akte revidirane osebe, ki je s tem, ko je izvršila dokončno poročilo ali nalog Računskega sodišča, lahko kršila pravice posameznikov ali pravnih oseb.«

15Up-109/00 z dne 29. 5. 2001: »Drugačna pa bi utegnila biti pravna narava naloga za odpravo dejanj, ki ga po 26. členu ZRacS lahko že med postopkom nadzora in revidiranj izda RS, posebno, ker določa prva alinea 35. člena istega zakona , da zagreši revidirana oseba prekršek, če naloga ne izvede. Podobno velja za določbo 33. člena ZRacS, po kateri lahko RS predlaga revidirani osebi, naj takoj razreši odgovorne osebe ali računovodje njihovih dolžnosti; ta akt RS se v 2. odst. istega člena imenuje zahteva in tudi neizpolnitev te je prekršek. O skladnosti teh določb z Ustavo se US ob tej priložnosti ne izreka, saj jih nobeden od predlagateljev ne izpodbija. Za odločanje o obravnavani zadevi je pomembno le , da akta iz 26. in 33. člena nista enaka poročilu iz 24. člena ZRacS, niti sestavni del takega poročila.«