Ustavnosodna presoja
Stane Vlaj, 2002
10OdlUS III, 95, U-I-144/94, Ur. l. 45/94: »Prav tako tudi 14. člen zakona ne ustreza ustavnemu namenu, ki ga ima referendum kot oblika izražanja volje prebivalcev za ustanovitev občine, saj DZ zavezuje, da določi območje občine z zakonom v skladu z izraženo voljo polnoletnih prebivalcev, ki so glasovali na referendumu. Prvi in tretji odstavek tega člena predpisujeta zavezujočo naravo referenduma, saj lahko DZ le izjemoma sprejme popravke meja občine v primerih, ko ugotovi, da so si referendumske odločitve v nasprotju. Ustava pa v 3. odst. 139. člena ne predpisuje takega referenduma, ampak zavezuje, da se pred zakonsko določitvijo območja občine ugotovi volja prebivalcev z referendumom. V ustavni pristojnosti DZ pa je, da upoštevajoč ustavni koncept, zakonske kriterije in v tem okviru voljo prebivalcev, z zakonom ustanovi občino in določi njeno območje.«
11OdlUS VII, 26, U-I-283/94, Ur. l. 20/98: »US je z U-I-274/95 (OdlUS V, 119, Ur. l. 39/96) ugotovilo, da ni bilo v neskladju z Ustavo, da je tedaj veljavni 19. člen ZLS z obvezno razlago omogočal, da so občine svojim ožjim delom podelile pravno subjektiviteto. Ugotovilo pa je protiustavno pravno praznino v ZLS in naložilo zakonodajalcu, da uredi temeljne statusnopravne značilnosti ožjih delov, ki imajo pravno subjektiviteto. DZ je 30. oktobra 1997 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah ZLS (Ur. l. 70/97). Novelirani ZLS v 1. odst. 19. člena določa, da ima ožji del občine lahko status pravne osebe. Statutarna določba, ki daje krajevni skupnosti status pravne osebe, torej ni v neskladju z Ustavo in zakonom.«
12OdlUS III, 122, U-I-183/94, Ur. l. 73/94. “Delno pritrdilno in delno odklonilno LM sodnika Jambreka: »Občina praviloma sovpada s krajevno povezanostjo prebivalcev določenega območja. Označuje jo prostorska in socialna bližina občanov in predstavlja splet družbenih odnosov, ki jih pogojuje prebivanje na krajevno razmejenem območju. Skupno življenje se odvija prek številnih in različnih gospodarskih, socialnih in kulturnih vezi, ki omogočajo zadovoljevanje pomembnega dela potreb in interesov prebivalcev lokalne skupnosti. Ko oseba zori in odrašča, razvija v lokalni skupnosti oziroma v občini tudi vedno več socialnih vzajemnosti, ki presegajo najožji krog družine. Zato predstavlja občina tudi v sodobni družbi najpomembnejšo socialno povezavo med osebo in njeno družino na eni strani ter širšimi skupnostmi ter državo na drugi. Območje občine praviloma sovpada z življenjsko povezanostjo zaposlitve, stanovanja in prostega časa, ki jo pogojuje krog dejavnosti med normalnim delovnim dnem. Ustavna zasnova samoupravne občine se navezuje na zgoraj opredeljeni pojem lokalne skupnosti oziroma občine kot naravne zgodovinske, geografske in socialne skupnosti. V razmerju do države pa opredeljuje občino njena izvirna pristojnost urejati v skladu z zakoni vse specifično lokalne zadeve. Občina in lokalna samouprava sta temelja državne ureditve, v kateri poteka demokratični proces od spodaj navzgor.”
13OdlUS VI, 106, U-I-152/95, Ur. l. 45/97: »Na podlagi 35. člena Zakona o gospodarskih javnih službah – ZGJS lahko lokalna skupnost posamezno lokalno gospodarsko javno službo z odlokom neposredno prenese v upravljanje zasebnim, zadružnim ali drugim organizacijskim oblikam uporabnikov javnih dobrin, med katere sodijo tudi krajevne skupnosti. Krajevna skupnost pa bo lahko to dejavnost opravljala sama ali pa bo izbrala izvajalca, ki izpolnjuje tehnične, sanitarne in druge standarde in normative (2. odst. 35. člena ZGJS).«