Lovro Šturm, 2002

7OdlUS I, 101, U-I-98/91, Ur. l. 61/92. S to odločbo je US razveljavilo 28. člen ZDRS, ki je določal, da pristojnemu organu v odločbi, s katero zavrne prošnjo iz 10., 11. in 12. člena, tretjega in četrtega odstavka 18. člena in 19. člena ZDRS, ni potrebno navesti razlogov, ki so ga vodili pri odločanju. US je poudarilo, da morajo biti v obrazložitvi odločbe, izdani na podlagi diskrecijske pravice, navedeni razlogi za diskrecijsko odločitev, iz katerih bo razvidno, ali je upravni organ pri uporabi pooblastila za odločanje po prostem preudarku ravnal “v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano”.

8OdlUS I, 102, U-I-69/92, Ur. l. 61/92. US je razveljavilo 41. in 13. a člen ZDRS, ker zakon ni vseboval kriterijev za odločanje upravnega organa po prostem preudarku.

9OdlUS II, 107, U-I-189/93 z dne 18. 11. 1993. Po stališču US določbe 5. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, da mora prosilec za državljanstvo obvladati slovenski jezik v taki meri, da se lahko sporazumeva z okoljem, ni mogoče razlagati kot nepotrebno omejitev prosilčevih pravic in interesov, saj se mora prosilec vključiti v okolje, v katerem namerava živeti in ga razumeti. Ta določba velja za vse prosilce enako in je pogoj za pridobitev državljanstva. Pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo tudi ni pravica prosilca in ne sodi med zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine.

10OdlUS III, 21, U-I-217/93 z dne 17. 3. 1994. Določba 2. točke 1. odst. 10. člena ZDRS, ki preprečuje dvojno državljanstvo, ni v neskladju z Ustavo. Če pogoj, določen s to zakonsko določbo, ni izpolnjen, to ne povzroča, da bi prosilec ostal brez državljanstva.

11OdlUS IV, 11, U-I-124/94 Ur. l. 13/95. US je v tem primeru sprejelo t. i. interpretacijsko odločbo. US je odločilo, da ni v neskladju z Ustavo določba ZDRS, ki za vložitev prošnje za sprejem otroka tujca v državljanstvo zahteva, da je skrbnik, vlagatelj prošnje, slovenski državljan in da otrok pri njem živi, če takšna določba ne onemogoča, da bi takšno prošnjo vložila tudi pravna oseba ali center za socialno delo, kadar opravljata skrbništvo nad otrokom.

12OdlUS IV, 116, U-I-266/95, Ur. l. 69/95. US je odločilo, da vsebina zahteve za razpis referenduma o odvzemu državljanstev RS, pridobljenih na osnovi iz 40. člena ZDRS, ni v skladu z Ustavo. Vsebina zahteve nedopustno posega v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu, v varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic po 31. členu in je v nasprotju z načeli pravne države. Preklic veljavnosti posamičnih upravnih aktov, s katerimi je bilo pridobljeno državljanstvo, bi pomenil kršitev načela pravne varnosti in načela zaupanja v pravo.

13OdlUS V, 182, Up-17/95 z dne 4. 7. 1996. Kršitev pritožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku, ker stranki ni bila dana možnost obravnavanja, npr. možnost komentiranja izjave priče oz. komentiranja s strani priče navedenih dejstev in okoliščin, oz. možnost udeležbe v ugotovitvenem postopku.

14OdlUS V, 184, Up-84/94 z dne 11. 7. 1996. Doktrinarno zelo pomembna odločitev s področja prostega preudarka in t. i. nedoločenih pojmov v pravu. Več o tem glej v komentarju 2. odst. 120. člena. Enako velja tudi za OdlUS VI, 78, Up-2/94 z dne 8. 5. 1997; OdlUS VI, 177, Up-108/94 z dne 5. 6. 1997; OdlUS VII, 99, Up-50/94 z dne 22. 1. 1998 in za OdlUS VII, 245, Up-25/95 z dne 3. 12. 1998.

15OdlUS VI, 43, U-I-23/93, Ur. l. 2/97. Ob zakonski ureditvi, ki postavlja državljanstvo kot kriterij za denacionalizacijo, je US z interpretacijsko odločbo omogočilo izpodbijanje domneve nelojalnosti kot kriterija za odvzem oz. nepriznavanje državljanstva. Na podlagi te odločitve US so ustavni pritožniki uspeli v vrsti ustavnih pritožb v zadevah OdlUS VI, 77, Up-35/96 z dne 8. 5. 1997; OdlUS VI, 186, Up-288/96 z dne 10. 7. 1997; OdlUS VI, 189, Up-278/97 z dne 9. 10. 1997; OdlUS VI, 190, Up-112/96 z dne 9. 10. 1997; OdlUS VI, 191, Up-127/97 z dne 9. 10. 1997.

16OdlUS VI, 72, Up-73/95 z dne 27. 2. 1997. Ker upravni organ v odločbi o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo RS ni navedel, kakšno vsebino je dal nedoločenemu pravnemu pojmu “dejansko živi v Sloveniji”, s katerim zakon opredeljuje dejansko stanje, ni navedel dejstev, na podlagi katerih je napravil sklep o tem, da pritožnika dejansko ne živita v RS, niti dokazov, ki bi taka dejstva potrjevala, ter pritožnikoma tudi ni bila dana možnost, da uveljavita in zavarujeta svoje pravice in pravne koristi v postopku, je bilo s tako odločbo kršeno ustavno zagotovilo o enakem varstvu pravic (22. člen). Enake odločitve je US sprejelo tudi v primerih: OdlUS VI, 188, Up-77/94 z dne 16. 9. 1997; OdlUS VII, 100, Up-199/95 z dne 5. 2. 1998; OdlUS VIII, 22, U-I-284/94, Ur. l. 14/99; OdlUS VIII, 117, Up-290/96 z dne 11. 2. 1999.

17OdlUS VII, 147, U-I-89/99, Ur. l. 59/99. US je razveljavilo določbo 3. odst. 40. člena ZDRS, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red, ker zakonodajalec za določitev dodatnega pogoja nevarnosti za javni red ni imel razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, ki bi pretehtal varovano zaupanje v pravo. Na podlagi sprejete odločitve je US ugodilo vrsti ustavnih pritožb (OdlUS VIII, 293, Up-252/96 z dne 30. 9. 1999; OdlUS VIII, 294, Up-295/97 z dne 13. 10. 1999 in nasl.).