Vesna Rijavec, 2002

40OdlUS IV, 54, U-I-344/94, Ur. l. 41/95, tč. 6 in 10: »Notariat je javna služba, katere izvrševanje je namenjeno varnosti v pravnem prometu. To je pomembna splošna dobrina, zaradi katere je dovoljeno – v skladu z načelom sorazmernosti – omejevati ustavno zagotovljeno pravico do dela, v tem primeru pravico do svobodnega opravljanja dela oziroma poklica (1. odst. 49. člena). Ustava določa v 3. odst. 15. člena, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Pravica do svobodnega opravljanja notarskega poklica je omejena s pravicami drugih, da uživajo pravno varnost v pravnem prometu, ki jo zagotavlja notar z znanjem, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi. Tudi za poklic notarja velja svobodna izbira poklica, vendar je ta svoboda omejena na pravico, da je javna služba vsakomur dostopna pod enakimi pogoji (točka c 25. člena MPDPP), da mu pod temi pogoji ne more biti prepovedana oziroma da vanjo tudi ne more biti prisiljen. Zakonodajalec je upravičen za poklic, ki se izvršuje kot javna služba, določiti omejitvene pogoje tako objektivne (npr. poslovni prostor) kot subjektivne narave. Med slednje sodijo tudi osebne značajske lastnosti, osebna primernost, ki daje določena jamstva za pošteno in vestno izvrševanje javne službe in zoper zlorabo poklica na račun strank. Te omejitve so določene za posamičen poklic, zato takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo, če in kolikor so posamezne omejitve ali pogoji določeni na način, ki omogoča sodno preverjanje, kajti odločitev o tem, ali oseba izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje službe, pomeni odločitev o njeni pravici, določeni v 3. odst. 49. člena in že citirani določbi MPDPP. Zato določitev pogoja javnega zaupanja za opravljanje notariata sama po sebi ni v neskladju z Ustavo, kolikor je določena v skladu z gornjimi usmeritvami, pa tudi ne more predstavljati kriterija moralnopolitične neprimernosti. Ta je bil v prejšnjem sistemu opredeljen tako, da je omogočal privilegiranje ali diskriminacijo glede na svetovnonazorsko oziroma politično prepričanje in aktivnost.

41Pri notarju pa gre za zahtevo po vestnosti in poštenju. Ta zahteva se izraža v obliki generalne klavzule, saj gre za splošno sprejete vrednostne predstave, ki se konkretizirajo v posameznem primeru. Ne gre za zaključen katalog vrednot, ampak se njihova vsebina napolnjuje s prakso. V pravnih razmerjih gre za vzpostavitev uresničljivih, zakonitih in moralno sprejemljivih pravnih poslov, preprečitev škode udeležencem pravnih poslov in zlorabe pravic, zagotavljanje uravnoteženja interesov med interesi pogodbenikov. Notar ni zastopnik stranke, ampak oseba, ki naj bi ji zaupali obe pogodbeni stranki (zato zahteva po “javnem” zaupanju). V skladu z navedenim morajo biti določeni tudi posamični elementi, ki vežejo pristojni organ pri ugotavljanju pogojev za notarja pri oceni, ali je tak pogoj podan.

42Omejitev ustavne pravice svobode dela oziroma svobodnega opravljanja poklica s predpisovanjem posebnih pogojev za opravljanje notariata je dopustna zaradi varovanja pravice drugih oseb, da uživajo pravno varnost v pravnem prometu, ki jo zagotavlja notar z znanjem, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi. V skladu z Ustavo je, če je med takšne omejitve uvrščena tudi zahteva po izkazovanju javnega zaupanja za opravljanje notarske službe. V nasprotju z domnevo nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic je, če zakonodajalec odreče javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker s tem predpiše prepoved pridobitve poklica oziroma škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe. Ni pa v nasprotju z Ustavo, če zakon predpiše pravno posledico obsodbe za pridobitev notarskega poklica zaradi pravnomočne obsodbe za kazniva dejanja, zaradi katerih bi bil notarski kandidat nevreden javnega zaupanja, niti ni v nasprotju z Ustavo zahteva po ugotavljanju, ali je na podlagi prejšnjega življenja in ravnanja notarskega kandidata izkazano zaupanje, da bo notarski poklic opravljal vestno in pošteno.«

43OdlUS V, 193, Up-4/95 z dne 25. 3. 1996, tč. 6 in 12: »Notariat je po določbi 2. odst. 137. člena javna služba, ki jo ureja zakon. Postopek postavljanja notarjev ureja ZN. Po določbi 1. odst. 10. člena ZN imenuje notarja na prosto notarsko mesto minister, pristojen za pravosodje, na predlog Notarske zbornice Slovenije. Imenovanje se opravi na podlagi javnega razpisa prostih notarskih mest (2. odst. 10. člena ZN). Za izbiro kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, pa je po določbi 3. odst. 10. člena pristojna Notarska zbornica. Le-ta za vsako razpisano prosto mesto predlaga ministru tri kandidate. Izjema od pravila o javnem razpisu notarskega mesta je predvidena samo v primeru, ko se na prosto notarsko mesto lahko imenuje oseba, ki je že bila imenovana za notarja (4. odst. 10. člena ZN). Pritožnik se je prijavil na razpis za imenovanje prvih trideset notarjev. Zanje so bile v prehodnih določbah ZN predvidene nekatere posebnosti glede postopka postavitve notarja. Po določbi 1. odst. 125. člena ZN je bil minister za pravosodje dolžan v določenem roku razpisati prvih trideset notarskih mest. Notarje pa je bil po določbi 2. odst. 125. člena ZN pristojen imenovati DZ na predlog ministra za pravosodje. Minister je moral pred oblikovanjem predloga pridobiti mnenje tričlanske komisije, ki so jo sestavljali predstavniki Ministrstva za pravosodje, Vrhovnega sodišča in Odvetniške zbornice Slovenije.”

44OdlUS VII, 74, U-I-9/98, Ur. l. 7/98, tč. 18: »O ceni odvetniških in notarskih storitev odločata sicer zbornici in minister za pravosodje in zato zakonodajalec na to ceno ne more neposredno vplivati. Vendar pa je soglasje ministra določeno tudi zaradi tega, da država v odločitev oseb, ki sicer opravljajo svoboden poklic, poseže tedaj, ko je to potrebno zaradi varovanja interesov oseb, ki se njihovih storitev morajo in da se jih morejo posluževati. Dotlej, da odvetniška in notarska zbornica zaradi uvedbe nove davčne obveznosti predlagata povišanje cen za storitve svojih članov, je izbrani način obdavčitve primeren za ohranitev dostopnosti odvetniških in notarskih storitev. Kako relevanten je za ustavnosodno presojo interes tretje skupine oseb, prizadete z določbo 3. člena Zakona o spremembi zakona o prometnem davku – ZPD-E, to je potreba po ohranitvi samostojnosti odvetništva in notariata ter njune neodvisnosti oziroma verodostojnosti, zaenkrat še ni bilo potrebno odločiti. Da bi se izognili možnim sporom o tem, kako daleč je minister vezan na preudarke zakonodajalca, ki jih je izrazil v davčni zakonodaji, bi bilo prav, da bi zakonodajalec v primernem času sprejel zakon, ki ga je napovedal v svojem odgovoru in ki bi morda primerneje uskladil in v večji meri zadostil vsem trem potrebam.«

45OdlUS X, 104, U-I-371/98, Ur. l. 48/2001: “Odvetništvo ima v vsaki pravni in demokratični državi posebno vlogo in pomen. Vloga odvetnika je zlasti pomembna v okviru izvrševanja sodne oblasti. Temeljna naloga odvetnika kot pravnega strokovnjaka je zastopanje strank pred sodišči in drugimi državnimi organi. Predpisi, ki urejajo sodne in druge postopke, določajo pravice in obveznosti odvetnika tako v razmerju do sodišč ali drugih državnih organov kot v razmerju do strank, ki jih zastopajo. Tako je pravica do pravne pomoči zagovornika določena kot temeljna ustavna pravica vsakogar, ki mu je vzeta prostost (3. odst. 19. člena) ali ki je obdolžen kaznivega dejanja (2. alinea 29. člena). Zato že Ustava določa, da je odvetništvo “del pravosodja”. Ustava tudi določa, da je odvetništvo samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon (1. odst. 137. člena). Ta zakon je ZOdv. Z njim se v RS zagotavlja opravljanje odvetništva kot samostojne in neodvisne službe. ZOdv določa, da odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih (2. člen ZOdv). Za opravljanje navedenih nalog Zakon ne zahteva zgolj strokovne usposobljenosti, temveč tudi višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti. V 2. odst. 11. člena določa, da je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Odvetnik praviloma ne sme odkloniti zastopanja stranke, če ga kot zagovornika ali pooblaščenca stranke v skladu z zakonom postavi sodišče (2. odst. 5. člena ZOdv). Odvetnik mora varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka (1. odst. 6. člena), in mora uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Odvetniki so v primeru kršitve dolžnega skrbnega, poštenega in vestnega ravnanja disciplinsko in odškodninsko odgovorni (59. člen ZOdv). Kot je razvidno, se od odvetnikov zaradi njihove vloge bolj kot od drugih državljanov zahteva večje spoštovanje etičnih načel (vestnost, skrbnost, poštenje, zaupanje, dostojanstvo). Zakonodajalec je imel torej utemeljen razlog, da je kot pogoj za opravljanje odvetniškega poklica določil, da je lahko odvetnik le tista oseba, ki je vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Zato izpodbijana določba 7. točke 1. odst. 25. člena ZOdv ne pomeni kršitve načela enakosti iz 2. odst. 14. člena.”