Ustavnosodna presoja
Mitja Deisinger, 2002
6OdlUS VII, 61, U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998: »4. Po določbi 2. odst. 134. člena Ustave sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja DZ zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške službe. S to ustavno določbo je podobno kot za poslance DZ (2. odst. 83. člena) predpisana imuniteta. Njen namen ni v tem, da bi varovala sodnika kot posameznika, ampak je njen namen enak kot pri poslanski imuniteti – to je preprečiti morebitno oviranje dela sodstva v razmerju do državnih organov drugih dveh vej oblasti (OdlUS III, 119, Up-15/93 z dne 8. 11. 1994). Kot takšna pa je tudi eden od bistvenih elementov neodvisnosti sodstva. Ureditev tega, kdo je pristojen zahtevati dovoljenje za začetek kazenskega postopka in kdaj ter kakšne procesnopravne posledice nastanejo v primeru, če dovoljenje ni pridobljeno, je predmet zakonskih predpisov, s katerimi se ureja kazenski postopek – to je predmet ZKP. Kolikor navedeno zadeva postopek pred DZ, je ta urejen s Poslovnikom DZ (250. člen, Ur. l. 40/93 in 80/94). Določba 1. odst. 99. člena ZSS pa ima povsem drug namen, ne pa namen določiti, kdo lahko zahteva dovoljenje DZ.
75. V primeru, ko je zoper sodnika uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti, je zoper sodnika lahko izrečen suspenz, to je začasna odstranitev iz sodniške službe. O tem je pristojen odločiti predsednik Vrhovnega sodišča, o suspenzu tega pa Sodni svet, ki odloča tudi o pritožbi v primerih, ko suspenz izreče predsednik Vrhovnega sodišča (95. in 96. člen ZSS). Zato in tudi zaradi tega, ker je Sodni svet tisti ustavno določen organ, ki ima posebno vlogo pri kadrovanju sodnikov (130. člen Ustave), minister za pravosodje pa tisti član Vlade, ki je v okviru svojih pristojnosti odgovoren DZ za stanje v sodstvu (110. člen Ustave), je ustrezna zakonska zahteva, da morata biti tako Sodni svet kot ministrstvo obveščena o tem, da je zoper sodnika zahtevano dovoljenje za začetek kazenskega postopka. Namen izpodbijanja določbe je torej v tem, da postavlja obveznost obveščanja pristojnih organov o tem, da se zahteva dovoljenje, ne pa v tem, da bi določala, kdo je tisti, ki ga je pristojen zahtevati. Če bi ZKP določal, da mora v primeru, kadar oškodovanec prevzame pregon za kaznivo dejanje (2. odst. 60. člena ZKP – subsidiarni tožilec), on zahtevati dovoljenje pred vložitvijo obtožbe, bi bil subsidiarni tožilec k temu upravičen ne glede na to, da vsebuje 1. odst. 99. člena ZSS izraz ‘organ, ki je pristojen zahtevati dovoljenje’. Vendar pa ZKP takšne ureditve ne vsebuje.
86. […] Sodišče je v tem primeru tisti organ, ki je dolžan pridobiti dovoljenje za začetek kazenskega postopka. Če DZ dovoljenja ne bo dal, bo moralo pristojno sodišče obtožnico zavreči (2. tč. 1. odst. 352. člena ZKP).
97. V skladu z določbami ZKP lahko torej dovoljenje za odvzem imunitete sodniku zahteva le državni tožilec oziroma pristojno sodišče. Zaradi tega, ker lahko dovoljenje zahteva sodišče in ne oškodovanec kot tožilec, oškodovanec v ničemer ne more biti prikrajšan pri varstvu svojih pravic. […].«