Mitja Deisinger, 2002

10OdlUS II, 54, U-I-60/92 z dne 17. 6. 1993: »Neodvisnost sodnika pri opravljanju sodniške funkcije (125. člen) hkrati pomeni tudi njegovo vezanost na Ustavo in zakon, zaradi tega pa tudi njegovo odgovornost v primeru kršenja Ustave, hujše kršitve zakona ali zlorabe sodne funkcije (2. in 3. odst. 132. člena).«

11OdlUS IV, 38, Up-32/94 z dne 13. 4. 1995: »9. Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (15. člen). Ustava med drugim določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon (125. člen), zakoni pa morajo biti v skladu z Ustavo (153. člen). Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred US (156. člen).

1210. Iz navedenih določb med drugim izhaja, da mora imeti sodišče pri svojem delu ves čas pred očmi tudi določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. S svojimi postopki in odločitvami uveljavlja in varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Vanje posega le tedaj in toliko, kolikor to določata ali dopuščata Ustava ali po njenem pooblastilu zakon, ali pa EKČP. Sodna pot je najučinkovitejši način uveljavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v posameznem primeru. Po drugi strani lahko sodni postopki in sodne odločitve hudo posežejo v človekove pravice, zagotovljene z Ustavo. Za noben sodni postopek ni vnaprej izključeno, da ne bi mogle biti v njem ali z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. To velja tudi za posestno motenjsko pravdo. Tudi z vsebinsko omejenim in po svoji naravi provizoričnim sklepom, s katerim se taka pravda konča in ki ureja le vprašanje dejanske oblasti nad stvarmi, je mogoče za dalj časa poseči v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine tako, da ima to za prizadeto osebo pomembnejše posledice – in ji gre tedaj ustavno sodno varstvo. Tudi določbe 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR ne gre razlagati tako, da bi sodišče zaradi njih v posestno motenjski pravdi ne moralo upoštevati ustavnih pravic.”

13OdlUS IV, 131, Up-74/95 z dne 7. 7. 1995: »9. Če pomanjkljiva ali morda celo delno protiustavna zakonska ureditev sodiščem ne preprečuje, da bi v konkretnih primerih prizadetim vendarle zagotovila sodno varstvo domnevno kršenih ustavnih pravic, pa so to seveda kljub temu dolžna storiti. Varstvo človekovih pravic je namreč temeljna dolžnost pravne države in državo, torej vse tri veje njene oblasti, tudi sodstvo, zavezuje k varstvu ustavnih pravic tudi 5. člen Ustave.«

14OdlUS V, 190, Up-155/95 z dne 5. 12. 1996: »14. Sodnik je po določbi 125. člena pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen. Vezan je na Ustavo in zakon. Z uporabo zakona sodnik ne sme prekršiti ustavnih določb. Če meni, da je zakon v nasprotju z Ustavo, mora po določbi 156. člena prekiniti postopek in zahtevati odločitev US. Človekove pravice in temeljne svoboščine pa je dolžan upoštevati neposredno na podlagi Ustave (1. odst. 15. člena). Zato bi moralo prvostopno sodišče, ko je 18. aprila 1996 izdalo izpodbijani sklep, za velika trajanja pripora samo odločiti, ali je po preteku časa od dneva odreditve pripora zoper pritožnika (to je po preteku skoraj dveh let) še dopustno čakati na morebitno rešitev postopka, ne da bi to hkrati pomenilo kršitev pritožnikove človekove pravice. S tega vidika bi moralo presojati, ali je pripor zoper pritožnika glede na okoliščine še možno podaljšati ali ne. Če bi sodišče to presojo opravilo, bi ugotovilo, da je treba v konkurenci 397. člena ZKP in ustavne pravice pritožnika do osebne svobode dati prednost slednji. Zato bi moralo pritožnika ob uporabi 23. člena Ustave in ob upoštevanju meril iz 3. odst. 5. člena EKČP izpustiti na prostost. Okrožno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom pripor kljub temu podaljšalo. S tem je kršilo pritožnikovo pravico iz 1. odst. 23. člena. Te kršitve kljub izrecnemu zatrjevanju pritožnika višje sodišče v okviru pritožbenega postopka ni odpravilo.

1515. Po 8. členu Ustave se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Če bi bil pritožnik v času odločanja o ustavni pritožbi še v priporu, bi bilo glede na razloge iz prejšnje točke te obrazložitve treba odrediti njegovo izpustitev.”

16OdlUS VI, 15, U-I-220/94 z dne 6. 12.1997: »2. Po določbi 3. tč. 1. odst. 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS so o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom pristojna odločati delovna sodišča v kolektivnih sporih. Glede na to, da so po Ustavi (125. člen) sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon, vsebuje sodna presoja skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom hkrati tudi presojo njihove skladnosti z Ustavo. Če pa bo delovno sodišče pri presoji zakonitosti kolektivne pogodbe menilo, da je zakon, s katerim mora biti kolektivna pogodba skladna, v neskladju z Ustavo, bo moralo po 156. členu postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred US.

173. Iz povedanega sledi, da US za presojo ustavnosti določb izpodbijane kolektivne pogodbe ni pristojno in je pobudo zavrglo.«

18OdlUS VI, 65, U-I-224/96, Ur. l. 36/97: »19. Ustava določa v 125. členu načelo neodvisnosti sodnikov. To načelo ima svojo vlogo že pri samem načinu postavljanja sodnika na funkcijo. Odločilno vlogo pa ima predvsem potem, ko je sodnik že pridobil mandat za izvrševanje sodne oblasti. Tudi na to načelo je tako kot na načelo delitve oblasti mogoče gledati z organizacijskega in funkcionalnega vidika. Medtem ko funkcionalni vidik zagotavlja, da se nihče ne sme vmešavati v sojenje, pa je pomemben del organizacijskega vidika prav v tem, kdo in pod kakšnimi pogoji odloča o pravnem položaju sodnika med njegovim izvrševanjem funkcije. Po veljavni zakonski ureditvi predsednik sodišča nima takšnih pristojnosti, da bi z njihovim izvrševanjem posegel v neodvisni položaj sodnikov. To velja tako glede možnosti poseganja v sojenje, kakor tudi glede možnosti poseganja v sodnikov položaj. V sojenje posameznega sodnika – torej v odločanje v posameznih zadevah – mu je sploh prepovedano posegati. Po določbi 2. tč. 1. odst. 64. člena ZS so vsi takšni poskusi tudi sankcionirani. Če predsednik sodišča s kršitvijo predpisov ali kako drugače okrni načelo neodvisnosti sodnikov pri sojenju, je to razlog za njegovo razrešitev. Vpliv predsednika sodišča pri odločanju o pravnem položaju sodnika je razviden iz njegovih pristojnosti. Te pristojnosti pa niso takšne, da bi predsednik sodišča z njimi lahko posegal v sodniško neodvisnost. Kar pa zadeva neodvisnost predsednika sodišča kot sodnika, pa je treba ugotoviti, da ima zakon vgrajene rešitve, ki jo zagotavljajo. Po določbi 65. člena ZS razrešitev predsednika sodišča ne vpliva na položaj, pravice, dolžnosti in odgovornosti, ki jih ima razrešeni kot sodnik. Če je njegov sodniški položaj varovan celo v primeru predčasne razrešitve, potem je glede na določbo 63. člena ZS še toliko bolj varovan v primeru prenehanja funkcije predsednika sodišča zaradi poteka mandata, za katerega je bil imenovan. Zato sodniški položaj predsednika sodišča z izpodbijano ureditvijo ni okrnjen, s tem pa tudi ni kršeno načelo sodniške neodvisnosti, ki jo določa 125. člen Ustave.«

19OdlUS VI, 150, U-I-266/97 z dne 13.11.1997: »2. Po določbi 3. tč. 1. odst. 6. člena ZDSS so o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom pristojna odločati delovna sodišča v kolektivnih sporih. Glede na to, da so po Ustavi (125. člen) sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon, vsebuje sodna presoja skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom hkrati tudi presojo njihove skladnosti z Ustavo. Če pa bo delovno sodišče pri presoji zakonitosti kolektivne pogodbe menilo, da je zakon, s katerim mora biti kolektivna pogodba skladna, v neskladju z ustavo, bo moralo po 156. členu postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred US.«

20OdlUS VI, 165, U-I-289/95, Ur. l. 5/98: »12. Sodnik je pri odločanju po določbi 125. člena vezan na Ustavo in zakon. Pri tem mora upoštevati tudi določbo 23. člena, po kateri mora o obtožbah proti posamezniku odločiti brez odlašanja. Vendar pa se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme končati v kršenju obdolženčevih pravic v kazenskem postopku po 29. členu (OdlUS IV, 129, Up-34/93 z dne 8. 6. 1995). Po določbi 1. odst. 15. člena se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Če sodnik meni, da je zakonska določba, ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru oziroma na podlagi katere mora postopati v konkretnem primeru, protiustavna, mora prekiniti postopek in začeti postopek pred US (156. člen). Sicer pa mora ravnati v skladu z zakonom, vendar nobene zakonske določbe ne sme uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku. Izpodbijana zakonska določba daje sodišču pooblastilo, da presodi, ali je treba procesno dejanje (glavno obravnavo) prekiniti ali ne. To pooblastilo je sodišču dano zato, da lahko v primeru nebistvenih sprememb v obtožnici tudi zaradi spoštovanja pravice iz 23. člena in brez škode za druge ustavne pravice strank v postopku zagotovi ekonomično procesno vodenje kazenskega postopka. Tak namen pooblastila ni ustavno sporen. Ali sodnik ravna v skladu s tem pooblastilom ali v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano, pa je vselej lahko le predmet presoje konkretne sodnikove odločitve.«