Janez Čebulj, 2002

6OdlUS VIII, 180, U-I-87/99 z dne 8. 7. 1999: “22. Po 4. členu je Slovenija ozemeljsko enotna in nedeljiva država. Ta ustavna določba med drugim predpostavlja tudi suverenost nad njenim ozemljem, vključno z zračnim prostorom. […]

728. Izpodbijani sklep temelji na politični odločitvi Vlade, kot pristojnega državnega organa za vodenje zunanje in obrambne politike države. Taka odločitev sama po sebi ne more biti predmet presoje pred US. Vendar pa bi ta odločitev – razen odgovora Natu – zahtevala tudi ustrezno normativno ravnanje. Na podlagi veljavne zakonodaje je sicer mogoče dati dovoljenje za prelet nad državnim ozemljem tudi tujim vojaškim letalom. Toda zakonodaja ureja izdajanje dovoljenj za praviloma posamične prelete, predvsem pa prepoveduje prelete oboroženih letal. V primeru preletov letal Nata pa je šlo ravno za prelete takih letal. Takih primerov pa veljavna zakonodaja ne ureja. Zato bi Vlada morala predlagati ali ustrezno dopolnitev veljavne zakonodaje, ali predlagati sprejem posebnega zakona, ali skleniti mednarodno pogodbo, ki bi jo ratificiral DZ (2. odst. 63. člena Zakona o zunanjih zadevah – ZZZ). Ravnanje Vlade, ki je DZ le seznanila s svojo odločitvijo, in ravnanje DZ, ki je informacijo le vzel na znanje, čeprav se je nanašala na odločitev, ki bi jo moral sam sprejeti, na stvari ničesar ne spremeni. Tudi DZ ima ne le pravico, temveč tudi dolžnost odločati o zadevah, ki spadajo v njegovo pristojnost. […]

830. Določba 124. člena je predvsem pristojnostna norma: o vrsti, obsegu in organizaciji obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja odloča DZ z zakonom. Izpodbijani sklep sicer ne vsebuje odločitve, ki bi se nanašala neposredno na obrambo državnega ozemlja, pomeni pa odločitev o obrambnih vprašanjih. Med taka vprašanja spadajo tudi zagotavljanje miru in stabilnosti v širši regiji ter odločitve o obrambnih povezavah države in obveznostih, ki iz takih povezav izhajajo. Preleti oboroženih vojaških letal pomenijo poseg v nedotakljivost in suverenost državnega ozemlja in najmanj tudi poseg v civilni zračni promet nad Slovenijo. Oboje pa nujno zahteva aktiviranje tako civilnih kot vojaških sredstev zaradi zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja ter zaradi zagotavljanja varnosti države. DZ je tisti, ki skrbi, da je zagotovljena učinkovita varnost, obramba in zaščita celotnega državnega ozemlja in akvatorija ter zračnega prostora (točka V. 2. Resolucije o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti RS). Iz načel pravne države tudi izhaja, da v mednarodnih dejavnostih, v katere se vključi RS in katerih mednarodnopravna narava ni jasna ali je šele v nastajanu nove prakse držav, notranjepravno za njihovo uveljavljanje veljajo najvišji pravni standardi. DZ bi torej moral z zakonom urediti primere, pogoje in postopek za sprejem odločitev, kot je izpodbijana.

931. Izpodbijani sklep je zato po presoji US akt, ki bi ga bilo glede na vsebino treba sprejeti kot predpis. Ker posega na eni strani v vprašanje državne suverenosti, na drugi strani pa na področje, ki je že urejeno z zakoni, bi moral biti sprejet v obliki zakona, ki bi ga sprejel DZ. Le DZ lahko spreminja in dopolnjuje veljavni zakon, kolikor bi se izkazalo, da obstoječa ureditev ne omogoča zakonite odločitve v neki konkretni dejanski situaciji (neki novi dejanski situaciji, ki je prvotni zakon ni upošteval). Sklep Vlade ne more nadomestiti pomanjkanja zakonske podlage za generalno dovolitev preletov oboroženih vojaških letal čez ozemlje RS.

1032. Vendar pa se je izpodbijani sklep uporabljal in je imel tudi dejanske učinke – učinkoval je torej kot predpis. US je ugotovilo, da bi izpodbijani sklep moral biti tudi sprejet v obliki predpisa, in to v obliki zakona, ki ga sprejme DZ, kar posledično pomeni, da bi bilo US za njegovo presojo pristojno. Ne glede na vse opisane značilnosti izpodbijanega akta pa pobudniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pobude. Narava akta ni takšna, da bi bila v postopku njegovega sprejemanja kršena kakšna pobudnikova pravica. Posledice akta – delni odstop suverenosti nad državnim zračnim prostorom – so sicer takšne, da lahko prizadenejo interes vsakega državljana Slovenije, vendar pa ne gre za pravno varovani položaj posameznika. Za takšen primer pa bi lahko šlo, če bi izpodbijani akt ustvarjal položaj iz 92. člena, česar pa pobudnik ne zatrjuje, US samo pa tudi ni našlo elementov dejanskih stanov, ki jih opisuje navedena ustavna določba. Zato je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tudi pobudo pobudnika zavrglo.”