Janez Čebulj, 2002

7OdlUS IV, 50, U-I-48/94, Ur. l. 37/95: »6. […] Ustava v 46. členu in v 2. odst. 123. člena zakonodajalcu določa normativni okvir ureditve načina uresničevanja te pravice (2. odst. 15. člena).

8Vsak državljan, ki zaradi religioznih, filozofskih ali humanitarnih razlogov ni pripravljen sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, ima po dikciji Ustave pravico sodelovati pri obrambi države na drugačen način. Pravico do ugovora vesti imajo vsi, ki so dolžni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti. Torej morajo imeti pravico uveljavljati ugovor vesti naborniki, vojaki med služenjem vojaškega roka, kot tudi vojaški obvezniki v rezervni sestavi – vsi, dokler so dolžni sodelovati pri obrambi države.

9Zakonodajalec mora zato določiti postopek, ki bo omogočil uveljavljati pravico do ugovora vesti vsem, ki so dolžni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti. Trajnost pravice, ki jo mora upoštevati zakonodajalec, pomeni, da je ni mogoče časovno omejiti. Postopek uveljavljanja te pravice mora potekati brez nepotrebnega odlašanja.

10[…] Gre za protiustavno pravno praznino, saj ZVD ne omogoča uveljavljati ugovora vesti vojaški dolžnosti tudi vojakom med služenjem vojaškega roka in vojaškim obveznikom, ki so ta rok že odslužili.”

11OdlUS IX, 60, U-I-313/98, Ur. l. 33/2000: “28. Obveznost izvrševanja materialne dolžnosti v času, ko ni vojnega ali izrednega stanja, predstavlja primerno sredstvo za dosego ustavno nujnega cilja. DZ navaja, da nujni cilj, ki ga zasleduje s to omejitvijo, predstavlja organizacija obrambe države tudi v nevojnem stanju. Prvi, nesporni del določbe 2. odst. 9. člena ZObr določa izvrševanje materialne dolžnosti v vojnem ali izrednem stanju, če tako določi DZ. Ozemeljsko enotnost in nedeljivost države (4. člen) in obrambo nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja (124. člen) pa je mogoče uspešno zagotoviti le tako, da se obramba organizira in pripravlja že v miru, med drugim tudi s pregledi razpoložljivih sredstev za obrambne potrebe in z vajami. Po naravi stvari je zato ukrep materialne dolžnosti tudi v miru primerno sredstvo za dosego navedenega cilja.

12 29. Izpolnjen pa je tudi pogoj nujnosti ukrepa, saj cilja, to je organizacije obrambe tudi v nevojnem stanju in ustrezne popolnitve z materialnimi sredstvi, ni mogoče zagotoviti na noben drug način, ki ne bi pomenil posega v eno od ustavnih pravic ali na način, ki bi pomenil blažji poseg v ustavno pravico. Priprav v miru na morebitno izvajanje materialne dolžnosti za primer vojne ali izrednega stanja ni mogoče uresničiti na primer z zagotovitvijo lastnih sredstev v okviru notranjih prerazporeditev sredstev ali z najemom potrebnih sredstev. Kot nujen ukrep za organizacijo vojne pripravljenosti v miru lahko štejemo tudi zbiranje osebnih podatkov zaradi popolnitve vojske ter drugih obrambnih potreb. To so podatki o vrsti, zmogljivosti, stanju transportnih in drugih sredstev ter imenu in priimku ter prebivališču lastnikov in uporabnikov teh sredstev oziroma zemljišč in objektov (6. točka 1. odst. 20. člena ZObr).”

13OdlUS X, 83, U-I-434/98, Ur. l. 43/2001: “11. Očitek pobudnika Tonija Dugorepca, da je določba drugega stavka 3. odst. 38. člena ZVojD v nasprotju z 2. odst. 123. člena, ni utemeljen. Navedena ustavna določba zavezuje zakonodajalca, da uredi nadomestno opravljanje vojaške dolžnosti. Taka ureditev bi lahko pomenila poseg v ustavno pravico ugovora vesti (46. člen), če bi nadomestno opravljanje vojaške dolžnosti uredila tako, da bi to pravico izničila oziroma prekomerno otežila njeno uresničevanje (pridobitev in izvajanje). Takšen očitek ureditvi pobudnik tudi zatrjuje, vendar ni utemeljen. Izpodbijane določbe ZVojD neposredno ne posegajo v ustavno pravico državljana do ugovora vesti vojaški dolžnosti. Dolžnost 30-dnevnega usposabljanja za opravljanje nalog zaščite in reševanja ni pogoj za uveljavitev pravice do ugovora vesti, saj ta dolžnost nastane po priznanju ugovora vesti vojaški dolžnosti. Usposabljanje za naloge zaščite in reševanja se opravlja po programu, ki ga predpiše minister, pristojen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, in ne spada v sklop vojaških dolžnosti (nalog), kot to zmotno zatrjuje pobudnik. Ustava namreč dovoljuje ugovor vesti vojaški dolžnosti, ki predstavlja le del nalog obrambnih dolžnosti (6. člen ZObr). Tudi iz izpodbijane določbe drugega stavka 3. odst. 38. člena ZVojD jasno izhaja, da je 30-dnevno usposabljanje namenjeno usposobitvi za opravljanje nalog zaščite in reševanja, ki jih bo državljan opravljal po razporeditvi v Civilno zaščito (3. odst. 47. člena). Opravljanje nalog zaščite in reševanja pa predstavlja sodelovanje pri obrambi države na drug način (2. odst. 123. člena). Dolžnost usposabljanja za obveznika civilne zaščite določa tudi Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami – ZVNDN (22. člen). Dolžnost usposabljanja, kot jo določa ZVojD (drugi stavek 2. odst. 38. člena), njegovo trajanje in izvedba ne predstavljajo posega v ustavno pravico do ugovora vesti.”