Jadranka Sovdat, 2002

31Doslej se je US ukvarjalo s procesnim vidikom volilnega spora, v katerem je ozko razlagalo določbo 69. člena ZUstS.

32OdlUS V, 213, Mp-1/96 z dne 12. 12. 1996, tč. 8, 9, 10 in 12: »[…] Navedeni določbi (109. člen ZVDZ in 69. člen ZUstS – op. p.) ne dajeta splošne pritožbene pravice – v smislu nekakšne ‘popularne’ pritožbe, ker je krog upravičenih pritožnikov, ki je najprej določen kot ‘vsak’, takoj zatem natančneje opredeljen z dvema omejitvama. […] Najprej je pritožba dovoljena samo v primerih, ko bi zatrjevane kršitve lahko vplivale na potrditev poslanskih mandatov. Ta omejitev močno zožuje možnost vlaganja tovrstnih pritožb in zahteva že ob presoji dopustnosti pravnega sredstva preliminarno presojo njene utemeljenosti oziroma presojo vzročne zveze: ali bi zatrjevana nepravilnost lahko vplivala na pravilnost potrditve mandatov. […] Nadalje pa je krog upravičenih pritožnikov določen še z določbo, da pritožbo lahko vloži (samo) vsak ‘kandidat ali predstavnik liste kandidatov’. Ta del določbe pa je mogoče v povezavi s prej navedeno omejitvijo logično razložiti samo tako, da daje legitimacijo (vsem) tistim kandidatom, ki v postopku uveljavljajo svoje pravice. Edino vključitev predstavnika liste kandidatov širi krog pritožnikov na osebe, katerih pravice niso prizadete. […] Vključitev predstavnika liste kandidatov v krog oseb, legitimiranih za vložitev navedene pritožbe, logično temelji le na njegovi vlogi pri varovanju pasivne volilne pravice oseb na listi, katere predstavnik je, ne pa na njegovi vlogi pri varovanju pravilnosti izvedbe volitev ‘nasploh’. […] ima torej aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe na US le tisti kandidat, ki je v postopku pritožbe pred DZ izpodbijal poslanski mandat (ali več poslanskih mandatov) zato, ker naj bi zatrjevane nepravilnosti vplivale na ugotovljeni volilni izid v njegovo škodo, oziroma ker bi ob drugačni razdelitvi mandatov ali drugačni podelitvi pridobljenih mandatov posameznim kandidatom moral sam pridobiti poslanski mandat.« Ob tem velja opozoriti na odklonilna LM sodnikov Krivica, Udeta in Zupančiča.

33Vsebinsko pa US doslej ni presojalo kršitev volilne pravice na podlagi pritožbe pri potrjevanju poslanskih mandatov, niti pri potrjevanju mandatov članov DS.

34S podobno problematiko se je US srečalo v postopku ustavne pritožbe pri presoji kršitev volilne pravice pri lokalnih volitvah, pri katerih je sodna kontrola v zvezi s pridobitvijo mandata člana predstavniškega telesa dana Upravnemu sodišču (OdlUS IX, 303, Up-97/00, Ur. l. 115/2000, tč. 7, 8 in 9). US je pri tem poudarilo, da je njegova pristojnost v tem primeru drugačna, kot pri pritožbi zoper odločitev DZ, kjer je US prva in edina sodna instanca, ki preverja pravilnost izvedbe glasovanja na volišču in dela volilnega odbora. Zatrjevano kršitev volilne pravice je presojalo ob uporabi formule, po kateri se ne spušča v ocenjevanje pravilne uporabe materialnega in procesnega prava same po sebi in po kateri na področje relevantnega dejanskega stanja poseže le, če oceni, da so dejanske ugotovitve sodišča samovoljne ali arbitrarne. Pritrditi je mogoče stališču, da položaj US pri odločanju o pritožbi zoper odločitev DZ in pri odločanju o ustavni pritožbi zoper odločitev Upravnega sodišča v volilnem sporu ni enak. Vprašljiva pa se zdi uporaba zgoraj navedene formule v postopku z ustavno pritožbo.

35V postopku pred Upravnim sodiščem je namreč tekel spor o volilni pravici, ki je človekova pravica – tožnica je v njem uveljavljala svojo pasivno volilno pravico. V takšnem primeru bi morala napačna uporaba prava s strani sodišča hkrati pomeniti tudi kršitev človekove pravice. Nobenega razloga namreč ni, da bi volilna pravica uživala manjši obseg ustavnosodnega varstva v okviru ustavne pritožbe kot druge človekove pravice, kadar so te neposredno predmet sodnega spora. Pri tem se ni bilo treba spustiti v vprašanje morebiti nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Upravno sodišče je povsem jasno ugotovilo, da se je volilno gradivo od prevzema do njegove oddaje naslednji dan po izvedenih volitvah hranilo na domu enega od članov volilnega odbora, da ni bilo zapečateno, pri čemer je bil ob ponovnem ugotavljanju volilnih rezultatov izid glasovanja drugačen kot ob prvem ugotavljanju. To je štelo kot nepravilnost in celo dopustilo možnost, da bi zaradi nje lahko prišlo do dodajanja, odvzemanja ali nadomeščanja glasovnic v korist enega ali drugega kandidata, da pa hkrati za to ni našlo nobenega dokaza (OdlUS IX, 303, tč. 4 obrazložitve). Nobene potrebe ni, da bi v takšnem primeru sodišče moralo ugotoviti še, da je dejansko prišlo do namenskega spreminjanja rezultata glasovanja. Celo če pri ponovnem ugotavljanju volilnega izida ne bi prišlo do povsem drugačne ugotovitve izida glasovanja, že samo dejstvo, da je bil določen čas po volitvah volilni material, na podlagi katerega se ugotavlja izid glasovanja, nezapečaten in v hrambi ene osebe (to pa je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče), pomeni, da je bila s tem sploh onemogočena kontrola verodostojnosti izida glasovanja. Ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo Upravno sodišče, bi bilo zato treba presoditi, da je takšna nepravilnost tako huda kršitev volilne pravice, da jo je treba šteti za kršitev, ki mora povzročiti razveljavitev volitev. Zagotovljena sodna kontrola volitev v volilnem sporu je namreč eden od bistvenih pogojev za svobodno izvrševanje volilne pravice. Če je sodišču, ki mora kontrolo opraviti, to onemogočeno zaradi nezakonitega ravnanja volilnih organov, potem volivcem ni mogoče zagotoviti, da je volilni rezultat odraz njihove resnične volje.