Miran Blaha, 2002

13a) Zakon o reprezentativnosti sindikatov – ZRSin določa način pridobitve lastnosti pravne osebe in način pridobitve reprezentativnosti sindikatov. Sindikat postane pravna oseba z dnem izdaje odločbe o hrambi statuta oziroma drugega temeljnega akta. Pogoji, ki jih ZRSin za izdajo odločbe predpisuje, so predložitev akta, katerega hramba se zahteva, predložitev dokaza, da je bil sindikat res ustanovljen, in izkazanost, da je zahtevo vložila pooblaščena oseba sindikata. Upravni organ navedena dejstva le evidentira in na tej podlagi z odločbo ugotovi, da je sindikat postal pravna oseba. Nobeden od teh pogojev ne posega v pravico kogarkoli, da ustanovi sindikat, da skupaj z drugimi sprejme njegov statut in izbere predstavnike sindikata, in tudi ne preprečuje ustanovitve sindikata (OdlUS VII, 21, U-I-57/95, Ur. l. 13/98).

14b) Vprašanje reprezentativnosti pa je vezano na akcijsko svobodo sindikatov. Vsi sindikati so reprezentativni, kolikor predstavljajo svoje člane pri uveljavljanju in varstvu njihovih ekonomskih in socialnih interesov. To, kar ZRSin ureja, je v bistvu položaj “najbolj reprezentativnega sindikata” – sindikata, ki mu zakonodajalec priznava nekatere posebne pravice, zaradi česar nastopa tudi kot predstavnik vseh, tako sindikalno organiziranih kot sindikalno neorganiziranih delavcev. Ena od posledic sindikalnega pluralizma je tudi večje število sindikatov, ki zastopajo vsak svoje interese (na določenem območju, v posamezni dejavnosti, panogi oziroma poklicu ali v posamezni organizaciji) in ki vsak zase samostojno odločajo o tem, ali se bodo združevali z drugimi sindikati v federacije ali konfederacije oziroma bodo kako drugače usklajevali skupne interese. V razmerjih do delodajalcev in države nastopa vsak sindikat samostojno kot predstavnik svojih članov. Tam pa, kjer gre za razmerja do delodajalcev in države v zadevah s splošno veljavnostjo, je utemeljena rešitev, ki omogoča zastopanost le tistih sindikatov, ki predstavljajo večino delojemalcev. S tem se je mogoče izogniti pretiranemu številu pogajalskih oziroma pogodbenih partnerjev, obravnavanju tudi zgolj parcialnih interesov ob reševanju splošnoveljavnih vprašanj in omogočiti lažje doseganje konkretnih rezultatov. Eden od temeljnih namenov združevanja delavcev v sindikate je, da bi kolektivno lažje in učinkoviteje uveljavljali in varovali svoje interese nasproti delodajalcem. Med različnimi načini, kako ta cilj doseči, je tudi kolektivno dogovarjanje. Pri tem pa je treba upoštevati, da je kolektivno dogovarjanje (pogajanje) in sklepanje kolektivnih pogodb svobodno in prostovoljno (4. člen Konvencije MOD št. 98 in 6. člen ESL). To načelno izhodišče pomeni, da pravice do sindikalne svobode ni mogoče razlagati tako, da bi sindikatom zagotavljala pravico do sklenitve kakršnekoli kolektivne pogodbe. Taka pravica sindikata bi namreč nujno predpostavljala obveznost za sklenitev kolektivne pogodbe na delodajalski strani: in to ne svobodno in prostovoljno, ampak na zahtevo druge pogodbene stranke. US zato 76. člena ni razlagalo širše, kot se razlaga 11. člen EKČP. Da torej deloma drugačne formulacije Ustave glede na formulacijo EKČP ni mogoče razlagati tako, da je s tem sindikatom zagotovljena kot ustavna pravica tudi pravica do učinkovitosti (OdlUS VII, 21, U-I-57/95, Ur. l. 13/98).

15c) US dosedaj še ni odločilo o vprašanju, ali je neko združenje res šteti kot sindikat. Tako vprašanje bi se lahko postavilo v zadevi OdlUS VIII, 67, U-I-62/99 z dne 18. 3. 1999. Pobudnik je bil registrirani Sindikat avtoprevoznikov, izpodbijal pa je zakonsko določbo o obveznem članstvu avtoprevoznikov v Obrtni zbornici kot strokovno poslovni organizaciji in osebi javnega prava. US je sodilo, da obvezno združevanje avtoprevoznikov kot gospodarskih subjektov v Obrtno zbornico ne posega neposredno v delovnopravni in s tem povezani socialni položaj pobudnikovih članov, katerih interese pobudnik kot sindikat predstavlja in zastopa. Pobudo je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zato zavrglo.

16č) Možnost vlaganja predlogov za presojo ustavnosti je nedvomno ena izmed možnih oblik oziroma načinov delovanja sindikatov. ZUstS kot predlagatelje zahteve za ustavnosodno presojo predvideva tudi reprezentativne sindikate za območje države. Vendar le v primeru, če so z izpodbijanim aktom ogrožene pravice delavcev. Vloge sindikatov, ki ne spadajo med reprezentativne sindikate za območje države, je US obravnavalo kot pobude in praviloma štelo, da pravni interes za vložitev pobude izkazuje tudi sindikat, čeprav izpodbijani akt ne posega neposredno v njegove lastne pravice, pravne interese oziroma pravni položaj, lahko pa bi vplival na pravice članov, katerih interese ta sindikat predstavlja in zastopa. Kadar pa posamezni delavec – član sindikata ne bi imel pravnega interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega akta, pravnega interesa tudi ni mogoče priznati sindikatu (tako na primer OdlUS VIII, 222, U-I-36/98 z dne 13. 10. 1999).

17Sporno je stališče US, da ni pristojno za presojo skladnosti kolektivnih pogodb z Ustavo. US je namreč v OdlUS VI, 15, U-I-220/94 z dne 6. 2. 1997 (enako nato tudi v več kasnejših sklepih) sprejelo naslednje stališče: “Po določbi 3. tč. 1. odst. 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS (Ur. l. 19/94) so o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom pristojna odločati delovna sodišča v kolektivnih sporih. Glede na to, da so po Ustavi (125. člen) sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon, vsebuje sodna presoja skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom hkrati tudi presojo njihove skladnosti z Ustavo. Če pa bo delovno sodišče pri presoji zakonitosti kolektivne pogodbe menilo, da je zakon, s katerim mora biti kolektivna pogodba skladna, v neskladju z Ustavo, bo moralo po 156. členu postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred US.” Vprašljivost takega stališča se pokaže predvsem pri kolektivnih pogodbah, ki imajo splošno veljavo, s stališča sindikata v toliko, ker tudi njemu (ne samo posamezniku) jemlje eno od možnih oblik delovanja v korist članov. Ker se je US izreklo za nepristojno, neskladnosti z Ustavo splošnih kolektivnih pogodb ne morejo uveljavljati niti reprezentativni sindikati za območje države, ki so praviloma tudi njihovi podpisniki in sicer lahko vlagajo zahteve za presojo ustavnosti.