Janez Čebulj, 2002

12OdlUS III, 53, U-I-81/93, Ur. l. 32/94: »US je ugotovilo, da so z uveljavitvijo izpodbijanega odloka prenehali zakonito uvedeni varstveni ukrepi za reko Sočo oziroma so bili bistveno zmanjšani, zato je izpodbijani odlok v nasprotju s 73. členom, po katerem je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike, država in lokalne skupnosti pa so dolžne skrbeti za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Če bi prvotno odločitev občinska skupščina spremenila z namenom, da s tem naravni znamenitosti zmanjša dotlej zagotovljeno pravno varstvo, bi se tudi taka odločitev morda lahko še pokazala kot ustavnopravno sprejemljiva, če bi tehtanje prizadetih ustavnopravnih interesov pokazalo, da dotedanja stopnja in obseg varstva morda v preveliki meri posegata v neke druge ustavno zavarovane interese, ki bi jih bilo možno v večji meri upoštevati, ne da bi s tem bistveno oziroma nesorazmerno posegli v varstvo naravne dediščine. Toda v obravnavanem primeru občinska skupščina takih razlogov za izpodbijano odločitev ni navajala v ustavnosodnem postopku, niti niso bili od predlagatelja izpodbijanega odloka v postopku za sprejem tega odloka navedeni kot razlog za njegovo sprejetje. Nasprotno, obakrat je bila kot razlog navedena samo domnevna naknadna ugotovitev občinskih služb, da njihova skupščina ni pristojna, da razglaša reko Sočo za naravno znamenitost, ker gre za znamenitost državnega, ne le občinskega pomena. Če bi bil to resnični razlog za sporno spremembo, potem bi bilo treba iz 8. člena osnovnega odloka črtati ne le reko Sočo, temveč še kakšno med 62 tam navedenimi naravnimi znamenitostmi, vsekakor pa vsaj še Triglav. Dejstvo, da to ni bilo storjeno, in druge navedene okoliščine kažejo na to, da je bil pravi razlog za izpodbijano spremembo zamolčan.”

13OdlUS VII, 35, U-I-314/94, Ur. l.. 24/98: »9. Dejavnost muzeja je varstvo naravne in kulturne dediščine (70. člen ZNKD), torej varstvo tistega dela narave in opredmetenega človekovega dela, ki ima poudarjeno kulturno vrednost, tako da naravno in kulturno dediščino med drugim tudi ugotavlja in proučuje ter strokovno sodeluje z njenimi imetniki, predlaga pristojnim organom razglasitve ter druge ukrepe za varstvo, evidentira in dokumentira spomenike, zbira, ureja, hrani muzealije, pripravlja razstave, publikacije in druge oblike predstavljanja domače in tuje dediščine doma in v svetu ter tudi razvija pri občanih zavest o pomenu dediščine in njenega varovanja (71. in 87. člen ZNKD). Glede na sam status predmeta premične kulturne dediščine, ki to je oziroma postane po zavesti in presoji družbe in sicer zaradi lastnosti, ki so v predmetu samem (dragocena stvar, umetniška sporočilnost), zaradi lastnosti predmeta v razmerju do drugih predmetov (redkost, drugačnost, tipičnost), nadalje zaradi svojega mesta in položaja (del sestavljene celote) in tudi zaradi svoje povezanosti z dogodkom, osebo, dejstvom, delovanjem in razmerami, ki jim družba pripisuje pomen oziroma jih spremlja, je večina premične dediščine zunaj muzejev, pri občanih oziroma pravnih osebah. Le-ti so jo lahko pridobili v pravnem prometu ali pa jo ustvarili kot rezultat svojega delovanja. Za njih ima različno praktično, gmotno ali duhovno vrednost, zato za njih njeno vzdrževanje pomeni veliko, malo ali nič strokovnosti, sredstev in dela. Tako je predvsem od imetnika odvisno, ali jo spozna za naravno ali kulturno dediščino in ravna z njo kot s tako dediščino (jo varuje) in jo kot tako napravi dostopno javnosti ali vsaj stroki. Pri tem ne gre prezreti, da se pojem naravne in kulturne dediščine nenehno bogati, kar pomeni, da želi družba ohraniti kot dediščino zmeraj več naravnih danosti, dosežkov in dokumentov preteklosti. Dilema, kaj šteti, razglašati in varovati kot dediščino, bo vedno obstajala. Pri tem pa ni pomemben le strokovni vidik, saj ima svoje bolj ali manj izrazljive interese tudi družba in tudi svojo mero pripravljenosti in zmožnosti za fizično varovanje, ohranjanje in dosegljivost.

1410. Skrb za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine pa narekuje tudi Ustava (5. člen) in s tem ustvarja tudi možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Glede na 73. člen pa je vsakdo v skladu z zakonom dolžan varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike, ohranjanje naravne in kulturne dediščine pa je tudi skrb države in lokalnih skupnosti.”