Janez Čebulj, 2002

30Najpomembnejše odločitve US v zvezi z 72. členom Ustave so:

31OdlUS IV, 126, U-I-30/95 z dne 21. 12. 1995: “8. US je Društvu ekologov Slovenije priznalo pravni interes. Pri tem je izhajalo iz določb 3. točke 4. člena ZVO, po katerih zagotavljajo varstvo okolja v okviru svojih pristojnosti oziroma pravic in obveznosti med drugimi subjekti varstva okolja tudi strokovna in druga združenja ter druge nevladne organizacije za varstvo okolja. Na podlagi 2. člena Statuta Društva ekologov Slovenije z dne 25. 5. 1989 je društvo strokovno združenje, katerega člani se ukvarjajo z raziskovalno, strokovno, popularizacijsko, poljudnoznanstveno in pedagoško dejavnostjo na področju raziskav ekosistemov in njihovega varstva, zato ga je US štelo za subjekt varstva okolja in mu v konkretnem primeru priznalo pravni interes.

329. Prav tako je US pobudnikom mag. Špeli Remec – Rekar in sopodpisnikom priznalo pravni interes. Pri tem je izhajalo iz 72. člena, po katerem ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Po stališču US posameznikov interes, da se preprečujejo škodljivi posegi v prostor, ni omejen samo na ožje okolje, v katerem živi, ali na preprečitev minimalne škode, temveč je gotovo širši. Zato US meni, da lahko v določenih primerih posameznik ali skupina oseb v imenu skupine ljudi, ki je prizadeta, vloži pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti.”

33OdlUS V, 201, Up-88/94 z dne 31. 5. 1996: »6. Ustava v 72. členu posebej določa, da ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Tudi prekomerno vplivanje s sosednjega zemljišča ima lahko za posledico ogrožanje navedene pravice in v posledici tega škodo. Varstvo pred škodo je zagotovljeno s splošnimi in posebnimi civilnopravnimi predpisi. Po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti je mogoče zahtevati odškodnino le takrat, kadar so izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost, posebej tudi nedopustnost (protipravnost). Prepoved vplivanja na sosedovo zemljišče pa je v okviru pravil o imisijah možna, če motnje presegajo običajno mero (normalno mejo) glede na krajevne razmere. Sosedsko pravo namreč izhaja iz dejstva, da mora človek, ki živi v določeni krajevno povezani skupnosti, trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti.«

34OdlUS VIII, 61, U-I-263/95, Ur. l. 24/99: »12. V obravnavanem primeru tudi ni podana kršitev svobodne gospodarske pobude iz 74. člena. Z razlikovanjem glede možnosti določanja obratovalnega časa gostinskih obratov je normodajalec zagotovil tudi pravico stanovalcev do zdravega življenjskega okolja (zlasti npr. varstvo pred hrupom v nočnem času), določeno v 72. členu. Na podlagi navedene določbe pripada pravica do zdravega življenjskega okolja vsakomur, država pa jo je dolžna zagotavljati. Normodajalec je pravno urejanje obratovalnega časa gostinskih obratov razlikoval z namenom uskladiti nasprotujoče si interese gostincev in stanovalcev v bivalnih okoljih ter s tem zagotoviti stanovalcem navedeno ustavno pravico. Ustava namreč v 2. odst. 72. člena posebej pooblašča zakonodajalca, da z namenom zagotavljanja zdravega življenjskega okolja določa pogoje in način za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Opustitev normativnega urejanja bi bila torej s tega vidika celo neustavna. “