Ustavnosodna presoja
Janez Čebulj, 2002
13Najpomembnejše odločitve US v zvezi z 71. členom Ustave so:
14OdlUS III, 117, U-I-57/92, Ur. l. 76/94: »S tako ureditvijo ni prizadeto ustavno načelo o enakosti pred zakonom (14. člen), kakor menijo nekateri pobudniki. To načelo prepoveduje, da bi zakon uveljavil neposredno ali posredno neupravičeno razliko v pravnih položajih, neodvisno od narave stvari in opredelitve subjektov. Načelo enakosti zagotavlja, da mora zakon prevevati načelo razumnosti in namen zakona (rationabilitas in causa legis). Skrajno pojmovanje enakosti, brez upoštevanja posebne narave nekega dejanskega in pravnega položaja, lahko privede do neenakosti. Že sama Ustava uveljavlja neenakost pravnih položajev glede na socialno, ekonomsko in ekološko funkcijo lastnine (67. člen), glede naravnih bogastev in javnega dobra (70. člen), glede varstva zemljišč (71. člen) in glede varovanja naravne in kulturne dediščine (73. člen). Tako se uveljavlja relativnost pravic glede na naravo in namen stvari, ki je objekt normiranja, ali poseben položaj subjektov, ki so nosilci nekih pravic. Zakonodajalec pri tem nima polne svobode in lahko uveljavlja razlike samo iz utemeljenih razlogov. Različnost dejanskih stanov mora biti dovolj pomembna, razlikovanje mora ustrezati izkušnjam iz vsakdanjega življenja. V danem primeru je taka ureditev tradicionalna v pravni civilizaciji. Z njo se uveljavlja načelo pravičnosti, ker se zmanjšuje ogrožanje eksistenčnega položaja prevzemnega dediča, in končno je dan poudarek tudi ekonomski funkciji lastnine, ker se preprečuje delitev srednjih kmetij, ki bi tako postale nesposobne za smotrno gospodarjenje. Na poseben dejanski in pravni položaj je zakonodajalec upravičen uveljaviti posebnosti v normiranju.”
15OdlUS VI, 42, U-I-81/94, Ur. l. 20/97: “13. Člen 67 nalaga zakonodajalcu, da z zakonom uredi tak način pridobivanja in uživanja lastnine, da bo zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V 71. členu zakonodajalcu nalaga posebno skrb za varstvo kmetijskih zemljišč. Zakonodajalec je z ZDKG uzakonil dedovanje zaščitenih kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarstev na način, ki odstopa od dedovanja po splošnih pravilih in v razmerju do Zakona o dedovanju – ZD dedovanje omejuje. S specifično ureditvijo dedovanja zaščitenih kmetij je zakonodajalec na tem področju uzakonil posebno varstvo srednje velikih kmetijskih gospodarskih enot. Hkrati je določil kriterije, po katerih se opredeljujejo kmetije, ki jim v postopkih dedovanja daje posebno varstvo. Zakonodajalčev namen uzakonitve posebnega varstva kmetijskih gospodarskih enot na področju dedovanja je v tem, da se zagotovi obstoj kmetij in na njih gospodarsko utemeljeno kmetovanje, da se prepreči drobitev kmetijskih zemljišč, da se zagotovi poseljenost prostora in obdelanost kmetijskih površin. Prevzemniku zaščitene kmetije naj bi posebna ureditev omogočila materialno eksistenco. Taka specifična ureditev dedovanja kmetijskih gospodarskih enot (opredeljenih v 2. členu Zakona) je po oceni US pogojena z naravo in funkcijo srednje velike kmetije in temelji na 67. členu in 71. členu. S tem je zakonodajalec izpolnil obveznost, ki mu jo na področju varstva kmetij v postopkih dedovanja nalaga Ustava.
1614. Zakonodajalec je z izpodbijano določbo izključil iz uporabe ZDKG v primerih, ko so predmet dedovanja zaščitene kmetije, vrnjene v postopkih denacionalizacije, ali pa kmetijska zemljišča, gozdovi in druge stvari oziroma pravice, vrnjene v postopku denacionalizacije, ki so v času podržavljenja pripadali kmetijski oziroma kmetijsko gozdarski gospodarski enoti, ki je bila že pred vrnitvijo teh zemljišč, stvari oziroma pravic predmet dedovanja po posebnih predpisih o dedovanju zaščitenih kmetij. Za takšno drugačno ureditev dedovanja tega premoženja samo zato, ker je bilo podržavljeno, pa zakonodajalec ni imel nobenih stvarnih in razumnih razlogov. Izključitev ZDKG iz uporabe v zapuščinskih postopkih, kjer bo predmet dedovanja takšno premoženje, je v nasprotju s 67. in z 71. členom in na področju dedovanja onemogoča uveljavitev v prejšnji točki te odločbe opisanega posebnega varstva zemljišč. ZDKG je v RS del veljavnega prava, zato ga je potrebno v skladu z načeli pravne države po 2. členu uporabiti v vseh življenjskih primerih, ki jih pravno ureja. Z izpodbijano določbo izključena uporaba ZDKG ni v skladu s temi načeli, na področju dedovanja kmetijskih gospodarskih enot pa bi v nasprotju s 14. členom privedla tudi do neenakega položaja subjektov. Zato je US izpodbijano določbo 2. odst. 74. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen razveljavilo.“
17OdlUS VII, 53, U-I-296/96, Ur. l. 42/98: “33. Ni mogoče dvomiti o obstoju legitimnega državnega interesa v obsegu, kakršnega uveljavlja Vlada, namreč zagotovitev nemotenega in varnega odvijanja prometa ter za uporabnike avtoceste nemotene oskrbe z gorivi. Očitno je legitimen tudi državni interes po zagotavljanju nacionalne varnosti v primerih možnega vojnega ali izrednega stanja. S tem v očitni povezavi je tudi interes po vsaj minimalnih zalogah goriva na državnem ozemlju. Poslovanje ob avtocestah je seveda izjemno donosen posel, postavitev bencinskega servisa ter oskrba z gorivi ob drugih cestah (zlasti izven mestnih središč) pa je bistveno manj donosna. Postavitev bencinskega servisa ter oskrba z gorivi na npr. demografsko ogroženih, gorskih in hribovitih ter ekonomsko zaostalih območjih je lahko celo nerentabilna. Zasledovani javni interes je torej tudi interes po enakomerni preskrbljenosti celotnega državnega prostora z gorivi, torej tudi krajev, kjer bi sicer poslovanje bilo manj rentabilno kot ob avtocestah ali pa bi bilo celo nerentabilno. Očiten je tudi legitimni državni interes, da so uporabniki vseh cest (tudi regionalnih in lokalnih) in prebivalci vseh regij nemoteno in enakomerno preskrbljeni z gorivi. To je tudi skladno z načelom socialne države (člen 2 Ustave) kot tudi z dolžnostjo države, da skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek na gorskih in hribovitih območjih (3. odst. 71. člena).”