Janez Čebulj, 2002

Najpomembnejše odločitve US o 70. členu so:

14OdlUS IV, 88, U-I-176/94, Ur. l. 65/95: »11. Ni utemeljeno stališče pobudnikov, da so kmetijska zemljišča in gozdovi s podržavljenjem postali javno dobro oziroma naravno bogastvo, kot ga ureja 70. člen. Zemljišča so javno dobro le, če so po naravi stvari namenjena splošni rabi vseh pod enakimi pogoji ali če jih zakonodajalec (z zakonom) izrecno opredeli kot javno dobro. Sicer pa so zemljišča stvari, podrejene režimu civilnega prava. So v pravnem prometu in načeloma se lahko uporabljajo na kakršenkoli način. Glede na stopnjo javnega interesa pa v pravni režim teh stvari bolj ali manj intenzivno posega javno pravo. Glede na namen in uporabo nekaterih stvari se njihov pravni položaj lahko približa režimu javnega dobra (ne da bi stvari same zaradi tega postale javno dobro). Za zemljišča nasploh in za kmetijska zemljišča posebej je ustavna podlaga za določanje posebnih pogojev za uporabo oziroma za posebno varstvo v 71. členu. Pri tem ne gre za posebno pravico uporabe, kot je za javno dobro določena s 70. členom.”

15OdlUS VIII, 65, U-I-51/95, Ur. l. 24/99: »6. Zakon o gozdovih – ZG v 5. členu določa, da se lastninska pravica na gozdovih izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in gospodarska funkcija. Ustave demokratičnih držav varujejo lastninsko pravico kot posebno obliko materialnega varstva človekove svobode, ki naj skupaj z drugimi ustavnimi pravicami zagotavlja možnost svobodnega življenja, zadovoljevanja življenjskih potreb in osebnostni razvoj v družbi. Hkrati pa se v teh pravnih sistemih uveljavlja spoznanje, da posameznikova svoboda na premoženjskem področju ne more biti neomejena, vezana le na posameznika – lastnika, ampak da se morajo pri izvrševanju te pravice upoštevati tudi interesi drugih članov skupnosti. Navedena spoznanja so upoštevana tudi v Ustavi. Pravica do zasebne lastnine je načelno zagotovljena v 33.členu. V 67. členu pa je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ta člen vsebuje tudi pooblastilo zakonodajalcu, da določi vsebino lastninske pravice v okviru teh njenih funkcij. Zato sta določbi 33. in 67. člena neločljivo povezani, kar je zakonodajalec pri konkretizaciji vsebine lastninske pravice dolžan upoštevati.

167. Zakon je uredil upravičenja lastnika gozda glede na namen in rabo gozdov tako, da je v skladu s socialno funkcijo lastnine upošteval tudi korist nelastnikov gozdov. Tem daje izpodbijana določba pravico prostega dostopa in gibanja, kakor tudi čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v gozdu. V primerih, ko lastnik gozda drevje goji tudi zaradi plodov, pa je lastniku gozda dana možnost, da na njegov predlog pristojni organ lokalne skupnosti izda prepoved nabiranja takih plodov (2. odst. 25. člena ZG). Zato pobudnika napačno razumeta določilo 25. člena ZG, ko menita, da kljub izdani prepovedi pristojnega organa še vedno velja 5. člen ZG v delu, ki rekreativno nabiranje teh plodov dovoljuje. Zakon v svojih kazenskih določbah v 7. točki 1. odst. 78. člena navaja, da se z denarno kaznijo kaznuje za prekršek pravna oseba oziroma posameznik, ki kljub omejitvi ali prepovedi iz 25. člena v gozdu nabira živali, plodove, gobe ali rastline. Določba 25. člena je v razmerju do tretje alinee 1. odst. 5. člena ZG lex specialis. Glede na to morajo biti tretje osebe s prepovedjo, če naj ta učinkuje, seznanjene. Zato odločba Občine Sežana vsebuje napotilo, naj lastnik na primeren način objavi in označi v gozdu, da je izdana prepoved nabiranja kostanja drugim (z ustreznimi tablami na vstopu v parcele ali z ograditvijo parcel). S tem je lastniku s strani zakonodajalca zagotovljeno varstvo pred nedovoljenimi posegi. Na kakšen način in s kakšnimi stroški bo lastnik dosegel dejansko (fizično) varovanje svoje lastnine, pa je odvisno izključno od njega samega. Zato v zvezi z navedbo pobudnice, da 25. člen ne rešuje problema, ki ga povzroča 5. člen Zakona, ker lastniku gozda nalaga dodatno denarno breme, US le pripominja, da lastnina ne prinaša zgolj dohodka in drugih ugodnosti, ampak poleg drugega zahteva tudi vzdrževanje le-te in s tem povezane stroške. Zato so navedbe pobudnice, da gre pri 5. členu ZG za nedopusten poseg v lastninsko pravico, neutemeljene.”

17OdlUS IX, 287, U-I-319/96, Ur. l. 2/2001: »20. Morska priobalna zemljišča mejijo na morje in morsko obalo, ki je del vodnih zemljišč. Narava in namen teh priobalnih zemljišč sta zato posebna. Lastninsko pravico na njih je v skladu z Ustavo določil zakon. Tako določena lastninska pravica pa se ne more uresničevati neodvisno od funkcij lastnine, ki jih določa Ustava in ki glede na naravo stvari nalagajo zakonodajalcu, da določi način njenega uživanja. V tem smislu je treba razumeti 67. člen: opozarjanje na gospodarsko, ekološko in socialno funkcijo lastnine pomeni med drugim tudi, da se lastninska pravica na morskih priobalnih zemljiščih ne more izvajati absolutno in neodvisno od javnih koristi in pravic drugih. Lastniki so dolžni upoštevati pravico vseh do prostega dostopa in gibanja do morja in vodnih zemljišč pod enakimi pogoji, ker to pravico vsem zagotavljajo že citirane določbe Zakona o vodah – ZV, ZVO in Zakona o urejanju prostora – ZUreP. Uresničevanje te pravice ne more biti prepuščeno volji posameznika kot lastnika priobalnega zemljišča. Zaradi narave morskih priobalnih zemljišč je treba upoštevati tudi pogoje, ki jih vsebuje 70. člen (javno dobro in naravno bogastvo), zlasti glede ureditve morebitnih posebnih pravic uporabe morja in morske obale. Ker torej ZV ne določa načina uživanja lastninske pravice na obravnavanih priobalnih zemljiščih tako, da bi zagotavljal uresničevanje pravice prostega dostopa in gibanja do morja vsem, in ker ne ureja posebnih pravic uporabe, je v neskladju s 67. in s 70. členom.

1821. US je odločilo, da mora zakonodajalec v roku enega leta določiti vsebino lastninske pravice na obravnavanih priobalnih zemljiščih v okviru njenih funkcij. Zakonodajalec mora upoštevati gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine kot celoto. Pri lastnini na morskih priobalnih zemljiščih je zaradi njihove narave in namena posebej poudarjena socialna funkcija. Pri gospodarski funkciji je poudarjen predvsem gospodarski razvoj, pri ekološki funkciji pa varstvo morja in morskega ter priobalnega območja kot dela človekovega okolja nasploh. Vsi trije vidiki družbene dimenzije lastnine se med seboj prepletajo in dopolnjujejo, včasih pa celo izključujejo (zlasti gospodarska funkcija na eni strani in ekološka ter socialna na drugi strani). Zakonodajalec se pri urejanju vsebine lastnine ni dolžan sklicevati na enega izmed treh vidikov te funkcije. Zakonodajalčeva ocena, katere omejitve lastninske pravice so potrebne za dosego socialne funkcije lastnine, se mora opirati na konkretne okoliščine in stanje družbenega razvoja v danem času. Pri tem ima pri določanju vsebine lastninske pravice široko polje lastne presoje, ki je omejeno le z načelom sorazmernosti in načelom zaupanja v pravo. Upoštevati mora tudi obveznosti, ki mu jih nalaga 70. člen.”