Gregor Virant, 2002

67OdlUS I, 56, U-I-122/91 Ur. l. 46/92: “Izpodbijane določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih omejujejo lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih in sicer kmetom na 30 ha kmetijskega obdelovalnega zemljišča na gospodarstvo, nekmetom v ravninskih predelih na 1 ha kmetijskih zemljišč in gozda skupaj, v predelih nad 600 m nadmorske višine na 3 ha skupnih površin, izključujejo pa tudi lastninsko pravico nekmetov na kmetijskih zemljiščih, ki spadajo v I. kategorijo.

68Omenjene določbe zakona, ki na splošno omejujejo oziroma izključujejo lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih, po presoji sodišča niso v skladu z navedenimi določbami ustave. Ustava ne omejuje lastninske pravice, ampak omogoča le, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija oziroma omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice le v javno korist pod zakonsko določenimi pogoji. Sporne zakonske določbe pa teh z Ustavo določenih pogojev ne izpolnjujejo.”

69OdlUS II, 10, U-I-87/91, Ur. l. 8/93: “US je ugotovilo, da je Skupščina občine Mozirje z izpodbijanim delom odloka uvrstila med javne poti tudi pot Renek-most, ki poteka po parceli št. 176, k. o. Spodnja Rečica, ki je v zasebni lastni­ni pobudnika in njegove žene, ter po parceli št. 60/1, k. o. Spodnja Rečica, ki je v zasebni lastnini drugega občana, ne da bi zasebno lastnino na navede­nih zemljiščih spremenila v družbeno s tem, da bi predhodno sklenila pravni posel za pridobitev družbene lastnine ali izvedla zakoniti postopek razlastitve ali pridobila družbeno lastnino na kakšni drugi zakoniti podlagi. Zato obravnavani občinski odlok v izpodbijanem delu ni v skladu s 33. členom (pravica do zasebne lastnine) in 69. členom (razlastitev).”

70OdlUS IV,47, U-I-323/94, Ur. l. 42/95: “Navedba pobudnika, naj izpodbijana določba 73. člena ZDen ne bi bila v skladu z Ustavo oziroma njenim 69. členom, ker ta družbene lastnine ne pozna, prav tako ni sprejemljiva. Po oceni US ni potrebno, da bi morala biti vsaka pravna kategorija opredeljena v Ustavi, še zlasti, če še obstaja, z novim pravnim redom pa ni več skladna. […]

71Namen ZDen je v popravi krivic, ki so bile prizadejane lastnikom zasebnega premoženja v imenu revolucije, med njo in po njej, in sistemske preobrazbe takratne družbe. Hkrati pa Zakon v skladu z načeli pravne države z vrsto institutov in pravnih mehanizmov varuje javni interes slovenske družbe in pridobljene pravice pravnih subjektov. Na tej podlagi se zagotavlja nemoteno izvajanje dejavnosti državnih organov, javnih služb in uporaba infrastrukturnih objektov ter preprečujejo posegi v izvajanje dejavnosti gospodarskih subjektov, ki bi njihovo dejavnost bistveno okrnili. Kriterij, po katerem je Zakon določil zavezance, je torej varstvo javnega interesa, zasebne lastnine in prepoved bistvene okrnitve dejavnosti pravnih subjektov z družbenim kapitalom, v sredstvih katerih so nepremičnine, ki naj se v postopku denacionalizacije vrnejo upravičencem. S tem ko je torej ZDen zavaroval javno korist, zasebno lastnino in določene pridobljene pravice gospodarskih subjektov pred pravicami denacionalizacijskih upravičencev, ni kršil Ustave. Zakon je rezultat kompromisa političnih strank ter zakonodajalčevega tehtanja ustavno varovanih pravic pravnih subjektov, zato je pravice denacionalizacijskih upravičencev uredil v sorazmerju s temi pravicami. Pravni subjekti, v sredstvih katerih je nacionalizirano premoženje, so zavezanci ne glede na to, ali so ta sredstva pridobili odplačno ali neodplačno. Diferenciacija v pogledu upravičenj, ki jih imajo tisti subjekti z družbenim kapitalom oziroma v obsegu tistega dela nepremičnin, ki so jih pridobili odplačno in onimi oziroma v tistem obsegu, ki so jih pridobili neodplačno, je s stališča ustavnih načel o pravni državi (načelo pravičnosti) utemeljena in skladna z Ustavo. To vprašanje je zakonodajalec uredil tako, da je pri tem uravnoteženo upošteval interese upravičencev in zavezancev, med zavezanci pa prav tako upošteval najbolj značilne in splošne karakteristike njihovega dejanskega in pravnega položaja. […]

72ZDen je z izpodbijano določbo 73. člena določil, da imajo zavezanci za odplačno pridobljene nepremičnine, ki jih bodo v postopku denacionalizacije vrnili upravičencem, pravico do odškodnine v obliki obveznic SOS, odmerjeno po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini – ZRRaz določa, da se odškodnina odmerja v odvisnosti od obsega koristi, ki jo je imel prejšnji lastnik na podlagi uporabe nepremičnine, pri posameznih vrstah nepremičnin pa tudi po drugih kriterijih (npr. amortizirana lastna vlaganja). Zakon diferencirano ureja odmero odškodnine za kmetijska in stavbna zemljišča, stavbe, za prisilni prenos nepremičnin v družbeni lastnini, itd. Po 45. členu tega zakona ima družbenopravna oseba za odvzeto kmetijsko zemljišče, gozd in gozdno zemljišče ter drugo naravno bogastvo načeloma pravico do odškodnine le v višini vloženega dela in sredstev v ta zemljišča. V primerih, ko pa je zemljišče ali drugo naravno bogastvo pogoj za delo, ima družbenopravna oseba pravico do odškodnine, ki bo zagotovila, da se njihovi pogoji za delo ne bodo poslabšali. Pri tem odškodnina ne more zajemati kakršnihkoli oblik vrednosti, ki bi bili rezultat ugodnih pogojev ali prejšnjih družbenih vlaganj v zemljišče. Odškodnina za odvzeto poslovno stavbo (ali poslovni prostor) mora v skladu s tem zakonom znašati toliko, da si lahko družbenopravna oseba, ki ji je bila odvzeta, zagotovi približno enake možnosti za izvajanje dejavnosti, za katero je nepremičnino uporabljala, ali za druge dejavnosti, s katero se delavcem zagotavlja približno enak družbenoekonomski položaj. Če odvzete poslovne stavbe ali poslovnega prostora niso uporabljali za izvajanje dejavnosti, jim pripada odškodnina le v višini neamortiziranih sredstev ali dela, ki so ga vložili v stavbo ali poslovni prostor. Te določbe ZRRaz je treba upoštevati v postopkih denacionalizacije izključno kot določbe o kriterijih za določanje višine odškodnine v primerih vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi. Sama določba 73. člena, da imajo zavezanci pravico do odškodnine v obliki obveznic SOS, namreč izključuje namene, ki jih ZRRaz opredeljuje za postopke razlastitve in prisilnega prenosa pravice uporabe (ohranitev pogojev za delo, zagotovitev enakih možnosti za opravljanje dejavnosti). Tudi ZDen sicer izhaja iz izhodišča ohraniti produkcijske sposobnosti zavezancev, vendar pa pri tem pri določanju odškodnine ne uveljavlja načela, naj odškodnina v celoti in takoj nadomesti iz sredstev družbene pravne osebe izvzete nepremičnine oziroma njihovo vrednost. Po ZDen gre za poseben način odškodovanja denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev, ki ga je zakonodajalec uredil glede na dejanski položaj in glede na ekonomske razmere v družbi. […]

73US še pripominja, da se bo kapital pravnih oseb, ki se lastninsko preoblikujejo na podlagi ZLPP s pridobitvijo obveznic od Sklada ali s terjatvami do Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ohranil v enaki višini, kot so ga prikazovale na podlagi zemljišč kot osnovnih sredstev pred izvršitvijo denacionalizacijskih odločb. Nominalna vrednost obveznic odškodniskega sklada se bo torej v postopkih lastninskega preoblikovanja pravnih subjektov z družbenim kapitalom morala vključiti v otvoritveno bilanco podjetij. V primerih, ko pa otvoritvene bilance te aktive ne bi zajele, se bo lastninjenje tega dela kapitala moralo izvesti po analogiji s 13. in 14. členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – ZLPP. […]

74US se v zvezi s stališči, ki se nanašajo na navedbe predlagateljev in pobudnika TOLO pri izpodbijanju 73. člena ZDen, sklicuje na argumentacijo iz obrazložitve v zadevi št. U-I-72/93 – OdlUS IV, 42, pri tem pa še dodaja: Kakor izhaja iz podane obrazložitve, se denacionalizacija in poseg v sredstva družbenopravnih oseb ne izvaja na podlagi institutov civilnega prava, ampak na podlagi posebnega zakona, s katerim se izvaja preobrazba ekonomskega in pravnega reda v Sloveniji. Pripomniti je potrebno le, da je Zakon zavezancem priznal pravico do odškodnine v obliki obveznic, ki imajo značaj vrednostnih papirjev in jih je torej šteti za sredstva. S tem je ZDen zavezancem spremenil le strukturo sredstev, ni pa posegel v samo bistvo pravice. Taka rešitev je še toliko bolj upravičena glede na pravno naravo obveznic, ki imajo značaj cirkulativnega vrednostnega papirja. […]

75Ni mogoče pritrditi predlagateljem in pobudniku TOLO, da 73. člen ZDen uvaja razlastitev zavezancev. Upravičenci namreč pridobijo lastninsko pravico na podlagi odločb pristojnih državnih organov, zavezanci pa pred lastninskim preoblikovanjem niso nosilci lastninske pravice ne na kapitalu in ne na sredstvih. Ne gre torej za retroaktivno učinkovanje izpodbijane določbe Zakona. […]

76Na podlagi navedenega torej ne gre na razlastitev zavezancev in izpodbijana določba ZDen ni v nasprotju z 69. členom. Diferenciacija upravičenj zavezancev je pogojena z različnim dejanskim in pravnim položajem in ne krši 14. oziroma 2. člena.”

77OdlUS IV, 104, U-I-78/93, Ur. l. 68/95: “Iz razlogov, navedenih že v obrazložitvi odločbe OdlUS IV, 67, U-I-77/93, Ur. l. 43/95 družbenim pravnim osebam, ki so imele v uporabi gozdove in zemljišča v družbeni lastnini, ni mogoče priznati upravičenj, ki bi izhajala iz pravice do zasebne lastnine. Zato 14. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS – ZSKZ oziroma z njim predpisani ukrepi niso v neskladju s 33. členom, niti se predlagatelji oziroma pobudniki pri izpodbijanju tega člena ne morejo uspešno sklicevati na določbe 67. in 69. člena.”

78OdlUS IX, 287, U-I-319/96, Ur. l. 2/2001: “Predmet Odloka o obali ni razlastitev, ki jo ureja 69. člen. Razlastitev je namreč oblasten poseg v lastninsko pravico, kakršno je v okviru njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije oblikoval zakonodajalec. Pri urejanju načina pridobivanja in uživanja lastnine po 67. členu gre za omejitve lastninske svobode v javnem interesu, tako da se z zakonskim urejanjem vsebina lastnine šele oblikuje. Pri razlastitvi pa gre za poseg v že oblikovano lastninsko pravico v postopku, v katerem se za konkretni primer ugotovi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji zanjo. Razlastitev je torej lahko izvedena le v konkretnem sodnem postopku na podlagi zakona. Ker razlastitev ni predmet urejanja izpobijanega Odloka o obali, ta ne more biti v nasprotju z 69. členom.”